Jedro

Glede pravočasnosti obvestila pa 8. člen ZStk sicer res določa, da se stavka v dejavnostih posebnega družbenega pomena pristojnemu organu družbenopolitičnih skupnosti napove najmanj 10 dni pred izvedbo stavke na način, da se pošlje sklep o začetku stavke in izjava o načinu zagotovitve minimalnega delovnega procesa. Iz navedenega izhaja, da je namen te določbe zagotovitev, da se v dejavnostih posebnega družbenega pomena, kljub izvajanju ustavno zagotovljene pravice do stavke, zagotovi izvrševanje javnega interesa, kar terja daljše obdobje "priprave na stavko". V obravnavani zadevi se je treba osredotočiti predvsem na učinek obvestila na zagotovitev izvrševanja javnega interesa in manj na sam časovni vidik obvestila. Če zaradi opustitve obvestila oziroma prepoznega obvestila o stavki izvrševanje javnega interesa ni moglo biti zagotovljeno, potem prepozno obvestilo lahko pomeni nezakonitost stavke. Če pa se v postopku ne izkaže, da je bilo bistveno oteženo ali celo onemogočeno izvrševanje javnega interesa, potem krajša zamuda (2 dni) z obvestilom enega organa družbenopolitičnih skupnosti (občine) ne pomeni, da je stavka zgolj zaradi te okoliščine nezakonita.

Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da, v primeru več stavkovnih zahtev, stavka ni nezakonita zgolj zato, ker katera izmed stavkovnih zahtev ni dovoljena.

Ugovor predlagateljev o nezakonitosti stavke zaradi kršitve določbe drugega odstavka 2. člena Zstk bi bil upošteven le v primeru, če bi predlagatelji dokazali, da odločitev predsednika drugega nasprotnega udeleženca ni odražala volje članstva oziroma, da so do začetka stavke člani sindikata stavki nasprotovali. Izpodbijana sodba ugotovitev v tej smeri ne vsebuje. Zato je presoja o nezakonitosti stavke, izključno iz razloga, ker sklepa ni sprejel pristojni organ, napačna.

Izrek

I. Pritožbi drugega nasprotnega udeleženca se ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki in IV. točki izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba predlagateljev se v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonitosti stavke prvega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

III. V preostalem delu se pritožba predlagateljev zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila stavka pri drugem predlagatelju, ki jo je dne 22. 8. 2017, na podlagi "sklepa o začetku stavke voznikov avtobusov v podjetju A.", napovedal, organiziral in izvedel drugi nasprotni udeleženec, s pričetkom z dne 4. 9. 2017 od 8.00 ure nezakonita (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je bila nezakonita stavka, ki jo je dne 22. 8. 2017 na podlagi sklepa o začetku stavke voznikov v podjetjih B. in C. napovedal, organiziral in izvedel prvi nasprotni udeleženec s pričetkom dne 4. 9. 2017 od 8.00 ure dalje (II. točka izreka). Prvemu in tretjemu predlagatelju je naložilo povrnitev stroškov postopka prvega nasprotnega udeleženca v višini 712,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka). Drugemu nasprotnemu udeležencu je naložilo povrnitev stroškov postopka drugega predlagatelja v višini 5.191,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper ugodilni del v I. točki izreka) se pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predlagajo spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajajo, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o zahtevku. Stavko pri drugem predlagatelju je izvedel tudi prvi nasprotni udeleženec, sodišče pa ni odločilo o tem, ali je bila stavka prvega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju zakonita. Sodišče je zmotno razlagalo določbo 9. člena ZStk, saj je dolžnost spoštovanje določb ZStk na tistem, ki se poslužuje stavke, torej nasprotnih udeležencev. Ker sta nasprotna udeleženca svojo obveznost vključitve predstavnikov občin in ministrstva v pogajanja opustila, je bila stavka nezakonita. Sodišče se ni opredelilo do navedbe predlagateljev, da je stavka nezakonita zato, ker sklep o stavki določa, da stavkajoči vozniki med stavko ne smejo koristiti prostih ur, dopustov ali drugih odsotnosti z dela. Stavka je bila nezakonita tudi iz razloga, ker nasprotna udeleženca sklepa o začetku stavke nista posredovala pristojnemu organu družbenopolitične skupnosti, konkretno Ministrstvu za infrastrukturo, občinam, kjer predlagatelji izvajajo gospodarsko javno službo in drugim sindikatom pri predlagateljih. Sodišče je spregledalo, da so nasprotni udeleženci dokazila o obvestilih pristojnih organov predložili šele po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer niso navajali razlogov, zaradi katerih dokazil niso mogli predložiti pravočasno in je tako tak dokaz prepozen, poleg tega pa je bilo obvestilo občinam poslano 28. 8. 2017, kar je manj kot 10 dni pred začetkom stavke 4. 9. 2017. Sodišče je zmotno presodilo, da je bila spoštovana zahteva iz 7. člena ZStk glede zagotovitve minimalnega delovnega procesa. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPCP-2 morajo prevozniki v javnem linijskem prevozu potnikov v notranjem prometu zagotoviti prevoz dnevne migracije potnikov, kamor pa ne spada le pot v šolo in na delo. Predlog nasprotnih udeležencev glede izvajanja prevoza ni ustrezal tem zahtevam. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da so bile stavkovne zahteve že predmet predhodnega pogajanja s predlagatelji. Sodišče se ni opredelilo do navedbe prič D.D. in E.E., da se prva stavkovna zahteva nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predsedniku stavkovnega odbora F.F., takšna stavkovna zahteva pa ni zakonita. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper I. točko in IV. točko izpodbijane sodbe se pritožuje drugi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bil zapisnik, ki si ga je G.G. ročno zapisal ob telefonskem pogovoru z vodjo stavkovnega odbora F.F. le natisnjen kakšen dan po 17. 8. 2017 in podpisan tako s strani G.G. kot tudi H.H., zaradi česar ni neverodostojen. Vsebinsko pa je bil sklep o začetku stavke enak sklepu, ki je bil s strani prvega nasprotnega udeleženca sprejet 17. 8. 2017. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi H.H., ki je neresnično izpovedal, da leta 2017 za drugega udeleženca ni podpisal ničesar, saj je drugi nasprotni udeleženec dokazal, da je podpisal pristopno izjavo z dne 10. 10. 2017 in izstopno izjavo z dne 7. 11. 2017, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Napačna je opredelitev sodišča, da sestanka med G.G. in H.H. 17. 8. 2017 ni bilo, sestanek med njima je potekal v obliki telefonskega pogovora, v katerem je bil potrjen sklep prvega nasprotnega udeleženca o začetku stavke. Oba nasprotna udeleženca sta ves čas pogajanj delovala enotno, zaradi česar je bil imenovan tudi enotni stavkovni odbor. Z ugotovitvijo sodišča, da je bila stavka za prvega nasprotnega udeleženca zakonita, logično izhaja, da je bila zakonita tudi za drugega udeleženca. Sodišče bi moralo sprejeti enotno stališče, da je bila stavka članov obeh nasprotnih udeležencev zakonita, saj je bila celotna dokumentacija o začetku stavke pri obeh nasprotnih udeležencih enaka, pri čemer se sodišče ni opredelilo, zakaj obstaja bistveno razlikovanje med ugotovitvijo o zakonitosti stavke pri obeh nasprotnih udeležencih, zato sodbe ni moč preizkusiti. Zmotna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Stroški, ki jih mora drugi nasprotni udeleženec povrniti drugemu predlagatelju, so odmerjeni previsoko. Sodišče se je do stroškov opredelilo nerazumljivo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Drugi predlagatelj bi bil upravičen le do povrnitve 33,33 % priglašenih stroškov. Sodišče je neutemeljeno priznalo kot potrebne stroške odsotnost odvetnika iz pisarne v Škofji Loki in kilometrino Škofja Loka-Koper-Škofja Loka, saj bi predlagatelji lahko pooblastili odvetnika (oziroma substituta) na sedežu sodišča. Zoper I. točko izpodbijane sodbe se pritožuje tudi G.G. kot zakoniti zastopnik drugega nasprotnega udeleženca. V pritožbi navaja, da gre za nedopustno sodbo presenečenja, saj ga sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni opozorilo na relevantno pravno podlago, s tem pa ni imel možnosti navajati dejstev, ki so bila glede na sprejeto pravno podlago bistvenega pomena. Ne drži, da je pri odločitvi o pridružitvi k stavki prvega nasprotnega udeleženca ravnal samovoljno. Ravnal je na podlagi večkratnih pozivov drugih članov sindikata na nevzdržne razmere pri drugem predlagatelju. Tudi sodišče je ugotovilo, da sindikat ni imel statutarnih določil o tem, kdo sprejme odločitev o stavki, zato bi moralo zaslišati sodelujoče člane sindikata v stavki o njihovi dejanski volji in odločitvi o začetku stavke. Iz fotografij sestanka sodelavcev z dne 2. 9. 2017 je jasno razvidno, da se vsi prisotni strinjajo s potekom stavke. Zgolj zaradi delno pomanjkljive dokumentacije stavka ne more biti nezakonita, saj je pravica do stavke zagotovljena že v 77. členu Ustave RS.

4. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe drugega nasprotnega udeleženca, prvi nasprotni udeleženec pa v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe predlagateljev. Predlagatelji in prvi nasprotni udeleženec priglašajo stroške odgovorov na pritožbe.

5. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca je utemeljena, pritožba predlagateljev pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede določbe drugega odstavka 2. člena Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ, št.23/91 in nasl.), zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zakonitosti izvedene stavke drugega nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o predlogu predlagateljev v celoti, to je o predlogu za ugotovitev nezakonitosti stavke pri drugem predlagatelju. V preostalem delu se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti stavke, ki sta jo s sklepom z dne 17. 8. 2017 napovedala oba nasprotna udeleženca in sta jo izvedla od 4. 9. 2017 do 14. 9. 2017, pri čemer je prvi nasprotni udeleženec stavko izvedel pri prvem in tretjem predlagatelju, drugi nasprotni udeleženec pa je stavko izvedel pri drugem predlagatelju. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je stavka drugega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju nezakonita zaradi kršitve drugega odstavka 2. člena ZStk, ker sklepa o začetku stavke ni izdal pristojni organ sindikalne organizacije. Stavka prvega nasprotnega udeleženca pri prvem in tretjem predlagatelju pa je bila po presoji sodišča prve stopnje kljub nekaterim manjšim kršitvam ZStk zakonita. Sodišče je zaključilo, da je bila stavka pravočasno napovedana delodajalcu in organom družbenopolitičnih skupnosti, da je stavkovni odbor postavil zakonite stavkovne zahteve, ki so bile pred tem že predmet pogajanj med stranema v sporu in da je bilo v času stavke zagotovljeno izvajanje minimalnega delovnega procesa - izvajanje javnega potniškega prevoza, zato je bila stavka zakonita.

K pritožbi predlagateljev:

8. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do posameznih ugovorov predlagateljev, s katerimi utemeljujejo nezakonitost stavke, ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to tudi ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo mogoče preizkusiti, kar je v obravnavani zadevi mogoče. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka.

9. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zakonitost stavke, ki jo je napovedal prvi nasprotni udeleženec pri drugem predlagatelju. Čeprav, kot navajajo sami predlagatelji, prvi nasprotni udeleženec sploh nima svojih članov pri drugem predlagatelju, bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu odločiti o zahtevku, saj mora sodišče po določbi 324. člena ZPP odločiti o postavljenem zahtevku. Sodišče je odločilo le o zakonitosti stavke drugega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju ter o zakonitosti stavke prvega nasprotnega udeleženca pri prvem in tretjem predlagatelju. Zahtevek pa je postavljen na način, da naj sodišče odloči o tem ali je stavka obeh nasprotnih udeležencev pri vseh treh predlagateljih zakonita. Zato je pritožbeno sodišče v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenih zahtevkih, na podlagi določbe tretjega odstavka 327. člena ZPP štelo pritožbo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je stavka nezakonita, ker stavkovni odbor v pogajanja ni vključil predstavnikov ministrstva in občin, glede česar je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev 9. člena ZStk. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obveznost obvestiti organe družbenopolitičnih skupnosti ter predstavnike ministrstva ni bila le na stavkovnem odboru, temveč tudi na predlagateljih kot delodajalcih. 4. člen ZStk določa, da se "na poziv strani v sporu lahko v pogajanja za sporazumno reševanje nastalega spora vključijo predstavniki sindikata, če sindikat ni organizator stavke, gospodarske zbornice oziroma strokovnega združenja, če jim stavka ni bila napovedana, ter predstavniki družbenopolitične skupnosti." Glede na citirano določbo predlagatelji opustitev vključitve v pogajanja neutemeljeno v celoti pripisujejo nasprotnima udeležencema, saj zakon obveznosti obvestila ne nalaga izključno stavkajočim. Zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi kršitve 9. člena ZStk stavka ni nezakonita.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da prepoved nasprotnih udeležencev, da stavkajoči med stavko koristijo proste ure, dopust in bolniški stalež, ne povzroči nezakonitosti stavke. Ta prepoved se je nanašala izključno na stavkajoče delavce, torej na člane nasprotnih udeležencev v sporu. Predlagatelji se na take domnevne nepravilnosti v razmerju nasprotnih udeležencev ne morejo sklicevati. Legitimacija za takšen očitek je po presoji pritožbenega sodišča lahko le na samih članih nasprotnega udeleženca, glede česar pa ni izkazano nikakršno nasprotovanje, zato z navedbo, da je zaradi tega stavka nezakonita, predlagatelji ne morejo uspeti.

12. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da je stavka nezakonita, ker nasprotna udeleženca o stavki nista pravočasno obvestila organov družbenopolitičnih skupnosti, v konkretnem primeru občin, pri katerih predlagatelji izvajajo storitev gospodarske javne službe oziroma ker sta v postopku dokazila o tem predložila prepozno. Prvi nasprotni udeleženec je na prvem naroku predložil potrdila o obvestilu pristojnih organov družbenopolitičnih skupnosti. Potrdila so bila na naroku dana na vpogled sodišču, nakar je sodišče dalo dodaten rok za predložitev ustreznega števila izvodov za predlagatelje. Dodatne izvode potrdil sta nasprotna udeleženca tudi predložila. V konkurenci načela ekonomičnosti na eni strani ter nevarnosti, da bo stranka v zapletenem postopku prikrajšana za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev lahko usodnega pomena, je treba dati prednost ustavnemu jamstvu do poštenega postopka.1 Na podlagi navedenega sporni dokazi niso bili predloženi prepozno. Glede navedbe, da na predloženih elektronskih sporočilih ni potrdila o prejemu oziroma da se potrdilo nahaja le na nekaterih sporočilih, pritožbeno sodišče poudarja, da gre za stvar dokazne ocene predloženih dokazov, pri kateri sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov zaključilo, da ti verodostojno dokazujejo, da so bili organi družbenopolitičnih skupnosti o stavki obveščeni in pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno strinja. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sklep o začetku stavke, ki je bil poslan organom družbenopolitičnih skupnosti, vsebuje navedbo obeh nasprotnih udeležencev in navedbo, da oba napovedujeta stavko s skupnimi stavkovnimi zahtevami in skupnim stavkovnim odborom. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sklep o začetku stavke upravičeno moč šteti kot obvestilo obeh nasprotnih udeležencev.

13. Glede pravočasnosti obvestila pa 8. člen ZStk sicer res določa, da se stavka v dejavnostih posebnega družbenega pomena pristojnemu organu družbenopolitičnih skupnosti napove najmanj 10 dni pred izvedbo stavke na način, da se pošlje sklep o začetku stavke in izjava o načinu zagotovitve minimalnega delovnega procesa. Iz navedenega izhaja, da je namen te določbe zagotovitev, da se v dejavnostih posebnega družbenega pomena, kljub izvajanju ustavno zagotovljene pravice do stavke, zagotovi izvrševanje javnega interesa, kar terja daljše obdobje "priprave na stavko". Po presoji pritožbenega sodišča pa se je treba v obravnavani zadevi osredotočiti predvsem na učinek obvestila na zagotovitev izvrševanja javnega interesa in manj na sam časovni vidik obvestila. Če zaradi opustitve obvestila oziroma prepoznega obvestila o stavki izvrševanje javnega interesa ni moglo biti zagotovljeno, potem prepozno obvestilo lahko pomeni nezakonitost stavke. Če pa se v postopku ne izkaže, da je bilo bistveno oteženo ali celo onemogočeno izvrševanje javnega interesa, potem krajša zamuda (2 dni) z obvestilom enega organa družbenopolitičnih skupnosti (občine) ne pomeni, da je stavka zgolj zaradi te okoliščine nezakonita. S tem bi se po presoji pritožbenega sodišča nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do stavke. Predlagatelji v obravnavani zadevi niso dokazali, da je bilo zgolj zaradi za 2 dni prepoznega obvestila občinam oteženo ali celo onemogočeno izvrševanje javnega interesa. Nasprotna udeleženca sta pravočasno, dne 23. 8. 2017, o stavki obvestila Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni zbor, Vlado, Državni svet in tudi Ministrstvo za infrastrukturo (povratnica o prejemu v prilogi B27), le s krajšo dvodnevno zamudo pa so bile o stavki 8 dni pred stavko obveščene tudi občine. Zato po presoji pritožbenega sodišča le krajša zamuda z obvestilom občinam ne predstavlja kršitve, ki bi pomenila nezakonitost stavke.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da stavka ni nezakonita, ker nasprotna udeleženca stavke nista napovedala drugim sindikatom pri drugem predlagatelju. Pravilna je ugotovitev sodišča, da sindikata - organizatorja stavke - ZStk ne zavezuje k obvestitvi drugih sindikatov. Takšna obveznost velja le v primeru, ko sindikat ni organizator stavke. Hkrati pa, po določbi 4. člena ZStk, lahko v pogajanja za rešitev spora druge sindikate pozove tudi delodajalec, zato takšne opustitve ponovno ni mogoče očitati le nasprotnima udeležencema na način, da bi bila stavka zaradi tega nezakonita.

15. Ne drži niti pritožbena navedba, da je stavka nezakonita, ker stavkovna zahteva po preklicu sankcij članom sindikata zaradi sindikalnega delovanja, ki se nanaša na predsednika stavkovnega odbora F.F., ne predstavlja veljavne stavkovne zahteve. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 120/2008 z dne 11. 5. 2010 že zavzelo stališče, da, v primeru več stavkovnih zahtev, stavka ni nezakonita zgolj zato, ker katera izmed stavkovnih zahtev ni dovoljena. V sklepu o začetku stavke z dne 17. 8. 2017 je opredeljenih več stavkovnih zahtev (6), in četudi navedena ena stavkovna zahteva ne bi bila dovoljena, to ne pomeni nezakonitosti izvedene stavke.

16. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v času stavke zagotovljen minimum delovnega procesa po določbi 7. člena ZStk. Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2, Ur. l. RS, št. 131/06 in nasl.) v določbi prvega odstavka 116. člena določa, da se mora med stavko zagotoviti izvajanje mednarodnega linijskega prevoza potnikov, ki je določen z mednarodnimi pogodbami, v javnem linijskem prevozu potnikov v notranjem prometu pa prevoz dnevne migracije potnikov (prevozi na delo in v šolo itd.). S citirano določbo se dejansko konkretizira določba drugega odstavka 7. člena ZStk, da se z zakonom predpiše način zagotavljanja pogojev iz prvega odstavka 7. člena, ki pa določa, da se v okviru minimalnega delovnega procesa zagotovi varnost ljudi in premoženja ali je (minimalni delovni proces) nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali delo drugih organizacij. Navedeno pomeni, da se z zadostitvijo obveznostim med stavko iz prvega odstavka 116. člena ZPCP-2 zadosti tudi pogojem za zakonito stavko iz prvega odstavka 7. člena ZStk, t. j. , saj so slednji po napotilu iz drugega odstavka 7. člena ZStk konkretizirani v prvem odstavku 116. člena ZPCP-2. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je za zakonito stavko treba zadostiti vsem pogojem iz prvega odstavka 116. člena ZPCP-2 in še pogojem iz 7. člena ZStk, saj so pogoji iz ZStk konkretizirani v ZPCP-2. 17. Ne drži pritožbena navedba, da prvi odstavek 116. člena ZPCP-2 od stavkajočih voznikov zahteva izvedbo vseh "migracij" potnikov. Zakon izrecno navaja "prevoz dnevne migracije potnikov", kar je nedvomno ožji pojem. V okvir dnevnih migracij spadajo zlasti osebe, ki dnevno potujejo na delo ali v šolo v drug kraj. Že iz zakonske definicije dnevne migracije tako izhaja, da je minimalni delovni proces usmerjen v zagotovitev prevozov teh dveh, za zakonodajalca najpomembnejših skupin dnevnih migrantov. Zato predlagatelji v ta okvir neutemeljeno uvrščajo tudi neopredeljene druge tipe migracij. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da bi morali glede na to, da odhod v službo ali šolo lahko poteka tudi izven običajnih ur, stavkajoči izvajati tudi prevoze na "neobičajne ure". Po presoji pritožbenega sodišča navedeno ne pomeni zagotavljanja minimalnega delovnega procesa. Minimalni delovni proces ni enak rednemu delovnemu procesu, izenačevanje oziroma nesorazmerno približevanje obeh standardov, za katerega se zavzemajo predlagatelji, pa dejansko izvotli pravico do stavke, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

18. Predlagatelji sami navajajo (str. 11 pritožbe), da so stavkajoči vozniki izvajali prevoze med 5. in 9. uro, med 13. in 16. uro ter med 20. in 23. uro in takšen vozni red, vključno z zagotovitvijo prevozov do bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostuje standardu minimalnega delovnega procesa. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil minimum delovnega procesa zagotovljen tudi ob upoštevanju deleža neizvedenih odhodov, ki so jih predložili predlagatelji in ki je skoraj v vseh primerih znašal le manjši delež od s strani predlagateljev predlaganih odhodov (str. 11 obrazložitve). Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na domnevno sporočilo G.G., da naj vozniki ne izvajajo prevozov po 8. uri, saj predlagatelji sami navajajo, da se je delo izvajalo med 5. in 9. uro, med 13. in 16. uro ter med 20. in 23. uro, kar pomeni, da se sporočila stavkajoči vozniki niso držali.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi drugega nasprotnega udeleženca:

20. Pritožbeno sodišče je pritožbi drugega nasprotnega udeleženca osebno (oziroma po zakonitem zastopniku) in po pooblaščenki obravnavalo kot enotno pritožbo.

21. Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je izvedena stavka drugega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju nezakonita zaradi kršitve določbe drugega odstavka 2. člena ZStk, ker sklepa o začetku stavke ni sprejel organ sindikalne organizacije. Drugi odstavek 2. člena ZStk namreč določa, da sklep o začetku stavke delavcev v organizaciji, delu organizacije ali pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije te organizacije, dela organizacije ali pri delodajalcu. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep o začetku stavke pri drugem predlagatelju sicer bil sprejet, vendar ne s strani organa sindikalne organizacije, ampak po samovoljni odločitvi predsednika drugega nasprotnega udeleženca G.G., ki pa po statutu drugega nasprotnega udeleženca ni organ sindikalne organizacije.

22. Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic v 3. členu sindikatom zagotavlja pravico, da med drugim svobodno izbirajo svoje predstavnike in samostojno organizirajo svoje delovanje. V tej smeri je pritožbeno sodišče v enem od kolektivnih delovnih sporov tudi že zavzelo stališče, da delodajalec ne more uspešno ugovarjati postopkovnih nepravilnosti pri odločitvah sindikata, če ni izkazano nasprotovanje samih članov sindikata sprejeti odločitvi.2 Po presoji pritožbenega sodišča bi bil ugovor predlagateljev o nezakonitosti stavke zaradi kršitve določbe drugega odstavka 2. člena ZStk upošteven le v primeru, če bi predlagatelji dokazali, da odločitev predsednika drugega nasprotnega udeleženca ni odražala volje članstva oziroma da so do začetka stavke člani sindikata stavki nasprotovali. Izpodbijana sodba ugotovitev v tej smeri ne vsebuje. Zato je presoja o nezakonitosti stavke, izključno iz razloga, ker sklepa ni sprejel pristojni organ, napačna.

23. Pritožbeno sodišče še dodaja, da drugi predlagatelj niti ne zatrjuje, da ni bil seznanjen, da bo drugi nasprotni udeleženec pri njem izvedel stavko. Predlagatelji že v predlogu (str. 4) navajajo, da so do začetka stavke potekala pogajanja s stavkovnim odborom, katerega član je bil tudi G.G., predsednik drugega nasprotnega udeleženca. Za njegov status predsednika drugega nasprotnega udeleženca so predlagatelji vedeli, kar prav tako izhaja iz navedb v predlogu. Predlagatelji ne navajajo, da v omenjenih pogajanjih predstavniki drugega predlagatelja niso sodelovali. Predstavniki drugega predlagatelja so tako sodelovali v pogajanjih pred začetkom stavke kljub vedenju, da prvi nasprotni udeleženec pri drugem predlagatelju sploh nima članov (str. 4 predloga), kar nedvomno ovrže navedbo, da drugi predlagatelj ni bil seznanjen s sklepom o začetku stavke drugega nasprotnega udeleženca. Po presoji pritožbenega sodišča sklep o začetku stavke z dne 17. 8. 2017 ustreza cilju, ki ga zasleduje sporna določba drugega odstavka 2. člena ZStk. Drugi predlagatelj je bil z navedenim sklepom tako nedvomno seznanjen z vsemi bistvenimi okoliščinami v zvezi s stavko drugega nasprotnega udeleženca (datum stavke, kraj zbiranja delavcev, člani stavkovnega odbora, stavkovne zahteve, kontaktne informacije), ki jih morajo stavkajoči opredeliti v sklepu o začetku stavke in se na tej podlagi s predstavnikom drugega nasprotnega udeleženca - članom stavkovnega odbora pred stavko tudi pogajal. Ali pa je drugi nasprotni udeleženec takšno odločitev sprejel po ustreznem internem postopku, pa po presoji pritožbenega sodišča glede na določbo 3. člena Konvencije št. 87 ni legitimiran izpodbijati delodajalec.

24. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da domnevno samovoljna odločitev predsednika drugega nasprotnega udeleženca za stavko predstavlja kršitev drugega odstavka 2. člena ZStk, kar pomeni nezakonitost stavke drugega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju, in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo volje članstva drugega nasprotnega udeleženca oziroma njegovih organov za stavko. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP v I. in posledično IV. točki izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z voljo članov sindikalne organizacije oziroma članov sindikata zmotno ni ugotavljalo relevantnih dejstev, pritožbeno sodišče zadeve ni moglo rešiti samo, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi udeležencem odvzelo pravico do pritožbe.

25. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravice sindikatov, da avtonomno urejajo način svojega delovanja, ugotoviti, ali je organ sindikalne organizacije oziroma članstvo sindikata podpiralo stavko oziroma ali je izvedbi stavke kdo nasprotoval. Upoštevajoč tako ugotovitev bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi glede stavke drugega nasprotnega udeleženca pri drugem predlagatelju presoditi, ali je bila glede na očitke predlagateljev stavka drugega nasprotnega udeleženca zakonita.

26. V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 393/2016 z dne 24. 2. 2016. 2 Sodba VDSS X Pdp 33/2018 z dne 8. 3. 2018.