Jedro

Tožeča stranka mora tožbo na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju naperiti ne le proti toženi stranki, ampak tudi proti tretji osebi, ki je bila udeleženec spornega pogodbenega razmerja. Ker je po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse udeležence pogodbe, bi moral v postopku bodisi kot tožnik ali toženec nastopati tudi tretji. Le tako se je namreč mogoče izogniti možnosti, da bi bilo v več pravdah različno odločeno o zahtevku, glede katerega je mogoče zaradi pravne skupnosti med udeleženci pogodbenega razmerja ena sama odločitev. Tožničino zagotovilo v tožbi, da se tretji s tožbo strinja, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 12.1.1999 v obliki notarskega zapisa z dne 13.1.1999 sklenili A. P. kot preživljanka in J. M. kot preživljalka ter povračilo stroškov pravdnega postopka. Odločilo je, da mora tožnica toženki povrniti 139.345,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2000 do plačila. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v tožbi navedeno, da se L. M. v celoti strinja z vloženo tožbo, saj je z njo seznanjen in tožnico pri tem v celoti podpira. O tem bi se sodišče zlahka prepričalo ob izvedbi dokaznega postopka. L. M. bi bil lahko torej le aktivno legitimiran, vendar pa nima nikakršnega zahtevka proti toženi stranki, saj mu ta po sporni pogodbi ni ničesar dolžna. Sodišče prve stopnje bi lahko sporno pogodbo razveljavilo v mejah tožbenega zahtevka le v delu, ki se nanaša na medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka tožbeni zahtevek opira na 3. odstavek 120. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76 - Ur. list RS št. 117/2000, v nadaljevanju ZD), ki določa, da lahko vsaka stranka pogodbe o dosmrtnem preživljanju zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Vse pogodbene stranke sporne pogodbe z dne 12.1.1999, to sta pravdni stranki in L. M., so po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju lahko razveže le glede vseh pogodbenih strank. Iz takšne narave pravnega razmerja izhaja z zakonito nujnostjo, da mora v primeru tožbe na razvezo pogodbe vsaka pogodbena stranka nastopati bodisi na aktivni ali pasivni strani. Pravda namreč vodi s pravnomočno sodbo do takšnih posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. Ti pa morajo učinkovati v razmerju do vseh udeležencev pravnega razmerja. Če L. M. v pravdi ne želi biti udeležen kot tožnik, bi morala tožeča stranka tožbo naperiti tudi proti njemu, saj bi se samo tako lahko izognila možnosti, da bi bilo v več pravdah različno odločeno o zahtevku, glede katerega je mogoča zaradi pravne skupnosti med strankami ena sama odločitev. Stališče v pritožbi, da morajo v postopku sodelovati samo tisti udeleženci materialnopravnega razmerja, ki ne priznavajo tožnikovega zahtevka, je napačno. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak predstavlja procesno nujnost. Tožbeni zahtevek lahko pripoznajo le vsi udeleženci skupaj, zato priznanje nekaterih pred pravdo ne more biti učinkovito. Poleg tega se le-to lahko vsak trenutek prekliče in postane integracija stranke nepopolna. K temu načelnemu stališču pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka s pritožbo ne bi mogla uspeti, četudi bi obveljalo, da je treba tožbo naperiti samo zoper tiste nujne sospornike, ki tožnikovega zahtevka brezpogojno ne priznavajo. Tožeča stranka je v tožbi pod IV. točko sicer res navedla, da je L. M. s tožbo seznanjen in tožnico v celoti podpira, vendar pa takšne trditve ni podkrepila z nobenim dokazom, saj je zaslišanje omenjene priče predlagala le v zvezi z okoliščinami pod II. točko tožbe. V pravdnem postopku velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (1. odstavek 7. člena ZPP), iz česar izhaja, da tožeča stranka svoje navedbe o priznavanju zahtevka s strani L. M. ni izkazala. Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje odločitev o pritožbeni stroškovni zahtevi tožeče stranke.