Jedro

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodna praksa izoblikovala stališče, da je praviloma trajne narave, vendar se lahko odškodnina prisodi, tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja ali če to opravičuje posebne okoliščine (glej Poročilo VSS 2/86, str. 8!). Tožnik pa ni dokazal ne močnejše intenzivnosti teh bolečin, ne da bi trajale dalj časa. Res je bil tožnik kategoriziran športnik državnega razreda, vendar le zaradi dveletne delne oviranosti v športnem udejstvovanju ni mogoče govoriti, da bi šlo to za posebne okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,315.000 SIT odškodnine, od tega za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 130.000 SIT od zahtevanih 350.000 SIT, za strah 65.000 SIT od zahtevanih 100.000 SIT ter 1,120.000 SIT gmotne škode od zahtevanih 2.000.000 SIT. V presežku za 3,273.720 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. V tej vsoti je zajet tudi zavrnjeni zahtevek 1,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za škodo, ki je tožniku nastala, ko mu je 27.4.1996 med delom padel aluminijasti hlebček na kazalec desne roke.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo razveljavilo nad dosojenim zneskom 195.000 SIT in v stroškovnem delu in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je to pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v nadaljnjem izpodbijanem delu za znesek 65.000 SIT iz naslova strahu. Tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu. Strinjalo se je s prisojeno višino odškodnine za telesne bolečine in za strah in z odločitvijo, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj tožnik ni trajno omejen v strelski dejavnosti. Odškodnina za gmotno škodo gre tožniku največ za dobo dveh let, ko ni mogel doseči predpoškodbene forme.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, sicer pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Trdi, da sledi iz dokumentacije, zlasti iz mnenj izvedencev, da je tožnik potreboval štiri leta, da je ponovno dosegel nivo športnika, kot ga je imel pred nesrečo. Tožniku je kot trajna posledica ostal zmanjšan občutek za dotik in bolečino v predelu kože na notranji strani in v predelu blazinice kazalca desne roke, kar povzroča težave pri streljanju in kar je povzročilo štiriletno vračanje na prejšnjo raven športnika. Sicer pa 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne določa kot podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trajnega zmanjšanja aktivnosti. Da je šlo za štiriletno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kažejo tudi tožnikovi manjši dohodki v tem času. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je tožnik v nadaljnjem dveletnem obdobju 1998/1999 in 1999/2000 prejemal dohodke iz strelstva oziroma da do njih ni bil upravičen. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine tudi ni upoštevalo sedanjih bolečin, pri strahu pa ne štiriletnega obdobja zaskrbljenosti, ali bo lahko še dosegal uspehe kot poprej.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da se ta nedovoljeno ukvarja le z dejanskimi vprašanji.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in zato so razlogi, iz katerih se lahko izpodbija, zelo omejeni. Tako med drugim ni mogoče revizije vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato ne bo odgovorov na revizijske trditve o tem, kaj sledi iz dokumentacije in izvedenskih mnenj, koliko časa je tožnik potreboval, da je spet dosegel nivo športnika, da je lahko iz zmanjšanih tožnikovih dohodkov sklepati na štiriletno zmanjšanje življenjske aktivnosti in o podobnem.

Očitana procesna kršitev, da sodba nima razlogov za odločitev, da tožniku ne gre odškodnina za gmotno škodo za obdobje 1998/1999 in 1999/2000, ni podana. V prvostopenjski sodbi je razloženo, da odškodnina za ti obdobji ne gre, ker za ta čas ni bilo s strani izvedencev potrjeno, da tožnik ni bil sposoben dosegati športnih rezultatov, kakor pred poškodbo (na 4. strani sodbe) in ker ni dokazov večjega obsega škode kot le za prvo dveletno obdobje (na 5. strani sodbe). V instančni odločbi pa je zapisano, da iz obeh izvedenskih mnenj, zlasti iz podajanja izvedenca dr. S. T., sledi, da tožnik največ za dobo dveh let ni mogel doseči predpoškodbene športne forme in da je zato prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo le ta čas pri obravnavanju premoženjske škode (4. stran sodbe).

Ne gre niti za posredno očitano procesno kršitev, ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za materialno škodo v znesku 1,200.000 SIT, "protispisno". Upoštevala je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga tožnik ni izpodbijal, samo pa tudi ni ugotovilo česa drugega kakor prvo sodišče. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta določili višino denarne odškodnine za negmotno škodo. V zvezi s telesnimi bolečinami upravičeno nista upoštevali sedanjih bolečin, ker jih nista ugotovili, teh pa tožeča stranka ni zatrjevala ne v tožbi ne kasneje in jih tako tudi ni navedla kot podlage za odmero odškodnine iz tega naslova. Za ugotovljene prestane bolečine neprijetnosti med zdravljenjem pa je prisojena odškodnina v višini 130.000 SIT pravično denarno zadoščenje, upoštevaje vse konkretne pravno pomembne okoliščine, kakor tudi v primerljivih primerih prisojane odškodnine.

Pravkar povedano velja tudi za odškodnino za strah, saj je bilo ugotovljeno, da je šlo za strah ob nezgodi v lažji obliki in v prav takšni obliki za zaskrbljenost za bodoče športno udejstvovanje.

Trditve o štiriletni zaskrbljenosti pa so v nasprotju z mnenjem dr. Stanka Tominca - da je bilo za obdobje treh tednov pomembno porušeno tožnikovo duševno ravnovesje zaradi zaskrbljenosti za nadaljnje uspešno udejstvovanje s športnim strelstvom.

Pravilna je, končno, odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za to obliko škode po 200. in 203. členu ZOR je sodna praksa izoblikovala stališče, da je praviloma trajne narave, vendar se lahko odškodnina prisodi, tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja ali če to upravičuje posebne okoliščine (glej Poročilo VSS 2/86, str. 8!). Tožnik pa ni dokazal ne močnejše intenzivnosti (ki je v reviziji niti ne zatrjuje) teh bolečin ne da bi trajale dalj časa. Revident namreč z zatrjevanjem štiriletnih in celo trajnih bolečin spet nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Res je bil tožnik kategoriziran športnik državnega razreda, vendar le zaradi dveletne delne oviranosti v športnem udejstvovanju ni mogoče govoriti, da bi šlo to za posebne okoliščine.

Uveljavljani revizijski razlogi tako niso podani. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa stroškov za odgovor na revizijo ni mogoče priznati, ker ta s svojo vsebino ni pripomogla k lažji rešitvi zadeve. Ti stroški so potemtakem nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).