Jedro

Proizvodnja v kateri so delavci izpostavljeni pri delu formaldehidnemu lepilu, močnim hlapom, prahu in podobno, ki povzročijo poklicno bronhialno astmo, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo tožencu, da mora tožnici plačati 3,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje odškodnine za škodo, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni med delom pri tožencu. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Ker je tožnica delala pri tožencu 22 let in se ta čas tudi zdravila, ni pa ničesar napravila, da bi se izločila iz škodljivega okolja, je vsaj delno kriva za nastale posledice. Sporno lepilo je imelo atest in njegova uporaba je bila dovoljena. Zato bi morala tožnica za nastalo škodo tožiti proizvajalca lepila in državni organ, ki je dal dovoljenje za promet z lepilom. Vsaj del tožničinega zahtevka pa je zastaran.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče v tej zadevi uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnica delala pri tožencu od leta 1970 dalje na delovnem mestu, na katerem je bila ves čas izpostavljena formaldehidnemu lepilu, do leta 1988 pa sta se v istem prostoru nahajali še žaga in brusilni stroj za les. Pri delu je uporabljala formaldehidno lepilo ... V letu 1990 so se začele pri tožnici pojavljati zdravstvene težave in v letu 1993 je bilo ugotovljeno, da je zbolela za poklicno bronhialno astmo. Na podlagi navedenih in ostalih okoliščin tožničinega dela pri tožencu v zvezi z uporabo obravnavanega lepila (zažig lepila ob stisku fornirnih plošč, prisotnost močnih hlapov in dima, visoke temperature, prisotnost lesnih prašnih delcev in tako dalje), sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da predstavlja uporaba formaldehidnega lepila ... pri takem delu nevarno dejavnost. Ker se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te dejavnosti, kadar izvajalec dejavnosti ne dokaže, da ta ni bila vzrok, toženec pa tega ni dokazal (in se zato ni ekskulpiral na podlagi 177. člena ZOR), sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je toženec v skladu z določili 173. in 174. člena ZOR objektivno odgovoren za tožničino škodo. Takšno presojo revizijsko sodišče sprejema kot pravilno. Namreč vse ugotovljene okolnosti tožničinega škodnega dogodka potrjujejo sklep, da predstavlja obravnavana toženčeva dejavnost nevarno dejavnost, ker po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi. Na tako zaključevanje ne moreta vplivati v reviziji ponovljeni trditvi, da je imelo uporabljeno lepilo atest in tudi uporabno dovoljenje, ker ti okoliščini ne jemljeta dejavnosti narave nevarnosti (tako kot nevarni stvari ne jemlje tega svojstva na primer atestiranje vozila, katerega uporaba je dovoljena).

Utemeljen tudi ni ugovor tožničine soodgovornosti. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnica uporabljala pri delu vsa razpoložljiva zaščitna sredstva, da je delo opravljala tako, kot je bilo predpisano, in da tožničino ravnanje glede na ugotovitve izvedenca ni moglo preprečiti ali omiliti škode. Revizijsko stališče, da bi tožnica lahko preprečila škodo tako, da bi se izločila iz delovnega procesa, pa ni le neutemeljeno (saj ni bilo ugotovljeno, da je vedela za pretečo škodo, ko je bil vendar vzrok bolezni ugotovljen šele leta 1993), ampak tudi nekorektno.

Sodišče druge stopnje je na četrti strani razlogov svoje sodbe obširno pojasnilo dejanske in pravne razloge, zaradi katerih toženčev ugovor o zastaranju tožničine terjatve ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica zvedela šele marca 1993, da je zbolela za bronhialno astmo in kaj je vzrok zanjo in s tem, da je bolezen poklicna. Avgusta 1993 pa je zvedela, kakšne posledice prinaša bolezen na poklicnem področju in pri vsakdanjih opravilih. Glede na take ugotovitve je sodišče druge stopnje zaključilo, da je tožnica šele 24.8.1993 zvedela za vse elemente, ki so bili potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Ker je tožnica vložila tožbo 13.12.1995, jo je vložila znotraj triletnega zastaralnega roka. Toženčev ugovor zastaranja zato ni utemeljen, kot je pravilno ocenilo že pritožbeno sodišče. Glede na spredaj navedene razloge ocenjuje revizijsko sodišče, da ni utemeljena toženčeva revizija glede odločitve o odškodninskem temelju iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Toženčeva revizija glede odmere odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, nima nobenih razlogov. Revizijsko sodišče je zato ta del odločitve, s katero je bila tožnici priznana naslednja odškodnina: 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za sekundarni strah in 2,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo kršitve 200. in 203. člena ZOR. Prav tako ni ugotovilo kršitve 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).