Jedro

Uporaba formaldehidnega lepila LENDUR 200, na način in ob pogojih, kot ga je pri svojem delu uporabljala tožnica (zažig lepila ob stisku forninih plošč, visoke temperature, prisotnost močnih hlapov in dima..) pomeni nevarno dejavnost, za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz teh stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Odškodnina v višini 3.400.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja - preiskave; večkratna hospitalizacija; ves čas trajajoče zdravstvene težave v obliki oteženega dihanja, tiščanje v prsih, motnje spomina, razdražljivost, glavoboli, motnje spanja in koncentracije, omotice, vrtoglavice, izpuščaji, otekanje bezgavk, srbenje kože ter bolečin v mišicah in sklepih; za strah, ki ga je tožnica doživljala in ga še doživlja zaradi postavljene diagnoze ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) zaradi poklicne bronhialne astme, je pravična odškodnina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 3.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 1998 dalje do plačila.

Odločitev o pravdnih stroških je sodišče pridržalo za končno sodbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženec v pritožbi navaja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ne omogoča zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo. V izpodbijani sodbi ni zaključka o tem, da bi tožnica sama ustrezno ukrepala in poskrbela za svoje zdravje ter se izločila iz škodljivega delovnega okolja, zato je najmanj sokriva za nastalo škodo; sokrivda pa izključuje o-bjektivno odgovornost toženca Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da drugi delavci niso imeli takšnih zdravstvenih težav, kot jih je imela tožnica, kar kaže, da je bila po naravi nagnjena k tovrstnim zdravstvenim težavam. Tožencu tudi ni mogoče očitati uporabe spornega in škodljivega lepila, saj je le-to imelo atest in je bilo v prometu z dovoljenjem. Po prepričanju pritožnika je prav tako vprašljivo, kdaj je tožnici nastala škoda, namreč če gre za -stanje, ki je nastajalo 22 let, ji je škoda nastala že vrsto let pred vložitvijo tožbe in gre vsekakor za zastarano terjatev. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi previsoko odmerilo odškodnino oziroma je enostavno ugodilo vsem zahtevkom; odškodnine za strah pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Zaradi navedenega toženec predlaga da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/1977) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja uporaba formaldehidnega lepila LENDUR 200, na način in ob pogojih, kot ga je pri svojem delu uporabljala tožnica (zažig lepila ob stisku fornirnih plošč, prisotnost močnih hlapov in dima, visoke temperature, prisotnost lesnih prašnih delcev...), nevarno dejavnost. V skladu z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stva-ri oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Toženec torej odgovarja po načelu domneve vzročnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nedvomno ugotovljeno, v pritožbi pa tudi ni sporno, da je tožnica pri toženi stranki delala 27 let; od leta 1970 na delovnem mestu na katerem je bila ves čas izpostavljena formaldehidnemu lepilu; do leta 1988 pa sta se v istem prostoru nahajali še žaga in brusilni stroj za les. Dokazano je tudi bilo, da so se v letu 1990 pri tožnici začele poja-vljati zdravstvene težave in v letu 1993 je bilo ugotovljeno, da je zbolela za poklicno bronhialno astmo, zaradi tega pa je utrpela nepremoženjsko škodo.

Toženec bi moral, če bi se želel razbremeniti odškodninske odgovornosti, dokazati, da njegova nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo, torej da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (določilo 2. odstavka 177. člena ZOR). Vendar toženec v postopku na prvi stopnji tega ni uspel dokazati; prav tako pa so v smislu ekskulpacije neupoštevne njegove pritožbene navedbe.

Glede pritožbene trditve, da je imelo sporno lepilo atest št. 66/86 in je bilo v uporabi z dovoljenjem, pritožbeno sodišče poudarja, da iz potrdila o kvaliteti izhaja le, da lepilo izpolnjuje pogoje glede kvalitete lepljenja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da je lepilo imelo atest torej v ničemer ne razbremeni toženca njegove objektivne odgovornosti.

Pritožbena trditev, da je tožnica deloma kriva za škodo, ki ji je nastala, saj ni ukrepala in ni poskrbela za svoje zdravje, je neutemeljena. Res je, da je v skladu z določbo 3. odstavka 177. člena ZOR imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja delno prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vendar pa na strani tožnice ni najti nobene krivde ter nobenega prispevka za nastalo škodo. V delovnem procesu je, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji uporab-ljala zaščitna sredstva, ki so ji bila pri tožencu na voljo; delo je tudi prekinjala s krajšimi postanki, da bi se naužila svežega zraka, vendar pa, kot je pojasnil izvedenec, takšno njeno ravnanje ni moglo preprečiti niti omiliti škode. Tožnica se ni bila dolžna izločiti iz delovnega procesa, zato pritožbene navedbe toženca v tej smeri niso na mestu, poleg tega pa do leta 1990 oz. 1993 tožnica niti ni mogla vedeti, da ji bo delo pri toženi stranki povzročilo škodo.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da drugi delavci, zaposleni na podobnih delovnih mestih, nimajo takšnih zdravstvenih težav kot tožnica, kar kaže na okoliščino, da je tožnica že po naravi nagnjena k takšnim zdravstvenim težavam. Pritožnik svoje trditve, da drugi delavci nimajo podobnih zdravstvenih težav z ničemer ne dokaže. Pa tudi če bi to držalo, v konkretnem primeru nima nobenega vpliva na objektivno odgovornost toženca tožnici, ki je nedvomno utrpela nepremoženjsko škodo, ki izvira iz nevar-ne dejavnosti, ki jo je opravljala kot zaposlena pri toženi stranki.

Toženec v pritožbi prvič podaja ugovor zastaranja. Glede na to v izpodbijani sodbi ni izrecnega stališča v zvezi s tem ugovorom.

Mogoče pa je iz celotnega konteksta sodbe, predvsem pa iz obrazložitve nekaterih drugih spornih vprašanj povzeti, da tožbeni zahtevek nikakor ni zastaran. Sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da se je tožničino zdravje slabšalo postopno vrsto let, torej je škoda nastajala kontinuirano ves čas, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Vendar pa je pomembno, kdaj se je ne-premoženjska škoda tako izrazila, pa tudi tožničino zdravstveno stanje tako stabiliziralo, da je oškodovanka zvedela za vse elemente, ki so omogočali uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V skladu z določbo 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) namreč odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu je mogoče ugotoviti, da so se pri tožnici -zdravstvene težave začele pojavljati v letu 1990; od leta 1991 dalje je bila na mnogih preiskavah, tudi hospitalizirana, vendar v letu 1991 niso ugotovili vzrokov za nastale težave. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnica največje fizične in psihične bolečine trpela med leti 1990 in 1994, ko je bila na različnih preiskavah in v bolniškem staležu ter se je upravičeno bala, da je zbolela za pljučnim rakom. V marcu 1993 je tožnica poizkušala z delom na drugem delovnem mestu, a ga že po ne-kaj urah zaradi težav s kožo in dihanje ni več zmogla. Dne 3. 3. 1993 je DMD Kamnik na osnovi preiskave pljučne funkcije na delovnem mestu potrdil, da gre za poklicno astmo.

Iz odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, z dne 24. 8. 1993 pa izhaja, da je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ji je priznana pravica na razporeditev oz. zaposlitev na drugem delu, ki je fizično lažje, pri katerem ni izpostavljenosti večjim koncentracijam zračnih onesnaženj, kjer -ni kontakta z lesnim prahom, v ugodnem toplotnem okolju in kjer ne dela s stroji. Tožnica je torej marca 1993 zvedela, da je zbolela za bronhialno astmo ter kaj je vzrok zanjo, torej, da je bolezen poklicna; v avgustu 1993 pa je zvedela kakšne posledice prinaša bolezen na poklicnem področju, kakšne omejitve bo imela pri delu, pa tudi pri vsakdanjih opravilih. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožnica 24. 8. 1993 zvedela za vse elemente, ki so ji omogočali uveljavljanje odškodninskega zahtevka-za nepremoženjsko škodo, zvedela je torej za škodo in za tistega, ki jo je napravil, zato je z navedenim dnem začel teči triletni zastaralni rok. Tožba je bila vložena 13. 12. 1995, torej pravočasno, pred iztekom zastaralnega roka. Prav tako tudi ni prišlo do absolutnega zastaranja. Terjatev v skladu z določbo 2. odstavka 376. člena ZOR absolutno zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Kot je bilo navedeno in izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, so se pri tožnici prve zdravstvene težave (omotice, tiščanje v prsih, glavobil) začele pojavljati v letu 1990. Do leta 1994 pa je tožnica trpela najhujše fizične in psihične bolečine; za omejitve pri delu je tožnica zvedela 24. 8. 1-993, takrat je torej nastala škoda zaradi duševnih boleč-in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; zatorej terjatev do vložitve tožbe ni absolutno zastarala.

Tudi glede višine odškodnine se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Odškodnina za nepremoženjsko škodo (skupaj 3.400.000,00 SIT) je bila določena pravilno v skladu z določbo 1. odstavka 200. člena ZOR, po katerem prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo pravično denarno odško-dnino. Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 1.000.000,00 SIT, kar je primerno glede na mnoge opravljene preiskave; večkratno hospitalizacijo; ves čas trajajoče zdravstvene težave v obliki oteženega dihanja, tiščanja v prsih, motenj spomina, razdražljivosti, glavobolov, motenj spanja in koncentracije, omotice, vrtoglavice, izpuščajev, otekanja bezgavk, srbenja kože ter bolečin v mišicah in sklepih. Za strah, ki ga je tožnica doživljala in ga še doživlja zaradi postavljene diagnoze je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 400.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj natančno obrazložilo, da je bil tožničin strah še posebej intenziven, ker dolgo niso ugotovili vzrokov za nastale težave, med preiskavami pa je bil celo postavljen tudi sum pljučnega raka, ki je bil kasneje ovržen, zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede odškodnine zaradi strahu. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bila tožnici priznana odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT, ki je glede na mnoge omejitve pri delu, ki so bile zgoraj že opisane, primerna. Odškodnina v višini 3.400.000,00 SIT je pravična odkodnina, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je torej, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1-977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.