Jedro

Dialog med prispevkom in popravkom mora biti ustrezno vsebinski. Prispevek, ki ne temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, ne zahteva konkretnejšega prikaza nasprotnih dejstev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je od toženca, odgovornega urednika Nova24TV, zahtevala objavo popravka prispevka A. A. z dne 6. 6. 2021 z naslovom »Kako je lahko B. B. spregledal tako očitne nepravilnosti na »C. C.« Šahovski zvezi Slovenije?« in članka D. D. z dne 9. 6. 2021 z naslovom »Zapisnik izrednega inšpekcijskega nadzora Šahovske zveze Slovenije potrjuje več nepravilnosti«. Zahtevana vsebina popravka se je glasila: "Popravek prispevkov, objavljenih dne 6. 6. 2021 in 9. 6. 2021 na spletnem portalu Nova24TV V zvezi z zapisom v člankih z naslovom "Kako je lahko B. B. spregledal tako očitne nepravilnosti na "C. C." Šahovski zvezi Slovenije?" in "Zapisnik izrednega inšpekcijskega nadzora Šahovske zveze potrjuje več nepravilnosti", ki med drugim govori o tem, da naj bi Inšpektorat RS za šolstvo in šport ugotovil nepravilnosti pri namenski porabi javnih sredstev in sum dvojnega financiranja ter o tem tudi obvestil policijo in finančno upravo, ter da naj bi v času "C. C. vodenja čudežno izginil sponzorski denar oziroma donacija Slovenskih železnic", kot tudi, da se je po prepričanju nekaterih staršev na mesto predsednika zveze C. C. zavihtel nezakonito, poudarjamo, da so vse te trditve povsem neresnične.

Dejstvo namreč je (kot izhaja iz priloženega sklepa Inšpektorata RS za šolstvo in šport številka 0618-50/2020-18 z dne 3. 6. 2021), da je inšpektorat izredni inšpekcijski nadzor zoper Šahovsko zvezo Slovenije ustavil, ker "ni razlogov za nadaljevanje postopka v okviru nadzorstvene pristojnosti inšpekcije", inšpekcija je pri tem sicer res odkrila nekatere administrativne napake pri vodenju in prijavi računov, vendar pa ugotovila tudi, da so sredstva bila porabljena namensko in da torej pri porabi sredstev ni bilo nobenih nepravilnosti. Prav tako tudi izrecno ne drži trditev o izginjanju denarja niti ne o čudežnem izginotju sponzorskega denarja oziroma donacije Slovenskih železnic. Ne drži niti zatrjevanje, da naj se sponzorska sredstva ne bi uporabljala za mladinske programe. Prav tem namenja ŠZS posebno pozornost in tudi beleži izjemne rezultate. Iz javnih sredstev je financiran zgolj del neposrednih stroškov mladinskega šaha (predvsem stroški nastopov na mednarodnih tekmovanjih), medtem ko so stroški celotnega programa vezanega na mladinski šah vsaj še enkrat višji in se pretežno krijejo iz sponzorskih sredstev.

Šahovska zveza Slovenije kot civilno družbena organizacija zasebnega prava posluje v skladu s predpisi in lastnimi pravili, ne odgovarja niti politiki in tudi ne staršem šahistov. Je pa seveda odprta do vseh, ki delijo njene poglede in so pripravljeni v njej sodelovati in uresničevati svoje ambicije, želje in ustvarjalne ideje. V tem smislu tudi porablja finančna sredstva, zaradi odprtosti širši javnosti (ne le članstvu) dokumente o tem ne objavlja le na lastni spletni strani, pač pa tudi (predpisano) v javno dostopnih bazah AJPES. V zvezi s finančnim poslovanjem je podvržena tako notranjim kot zunanjim nadzorom. Še noben od nadzorov doslej ni potrdil, da bi pri trošenju sredstev bilo karkoli narobe, oziroma da bi bila ta porabljena nenamensko, kaj šele, da bi čudežno izginjala. Tudi sredstva donatorjev (vključno s SŽ.) so porabljena v skladu z dinamiko prilivov, ki je srednjeročna in v skladu z vsakoletnimi programi ter nameni porabe.

Tudi zdajšnji predsednik, kot vsi prejšnji in tudi sicer vsi organi zveze, so izvoljeni oziroma imenovani po pravilih, ki veljajo znotraj Šahovske zveze Slovenije in so skladni s predpisi o društvih. Aktualni predsednik je bil izvoljen na Občnem zboru zveze. S tajnim glasovanjem je zanj glasovalo kar 42 od 67 delegatov klubov."

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za objavo popravka na spletni strani Nova24TV. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 447,98 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan najkasneje v roku 48 ur na spletni strani Nova24TV (nova24tv.si) brez sprememb in dopolnitev objaviti popravek ter tožnici povrniti 732,98 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 620,98 EUR pritožbenih stroškov.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Presoja nižjih sodišč**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se tretji odstavek zahtevanega popravka ne nanaša na sporočili prispevkov, saj v tem delu tožnica navaja splošna izhodišča svojega poslovanja, skladna statusom civilnopravne organizacije zasebnega prava, navaja način objave javno dostopnih dokumentov v bazah AJPES in rezultate prejšnjih nadzorov porabe sredstev. Te navedbe pa nimajo zveze z vsebino objavljenega prispevka in članka oziroma se ne nanašajo na navedbe v objavljenih prispevkih o domnevnih konkretnih načinih poslovanja, zato popravek v tem delu ne ustreza merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Vsebina prispevka in članka se nanašata na ugotovitve v konkretnem postopku izrednega inšpekcijskega nadzora v zvezi s financiranjem šahovske mladine, na porabo sponzorskih sredstev oziroma donacije Slovenskih železnic, ne pa na siceršnje poslovanje tožnice. Posledično je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed za objavo popravka v celoti. Dodatno je še navedlo, da take vloge nima niti priloženi sklep Inšpektorata RS za šolstvo in šport s 3. 6. 2021, s katerim je bil postopek inšpekcijskega nadzora ustavljen, saj je v njem potrjeno, da so bile pri opravljenem inšpekcijskem nadzoru ugotovljene določene nepravilnosti, prav tako zanikanja ne predstavlja del sklepa glede neresničnosti trditev o sumu dvojnega financiranja.

7. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da s tretjim odstavkom zahtevanega popravka ni bila prekoračena zakonsko predpisana vsebina popravka in da ni bilo poseženo v svobodo do novinarskega izražanja in svobodno gospodarsko pobudo. Obrazložilo je, da čeprav na prvi pogled prva dva stavka nista neposredno povezana z vsebino spornih prispevkov, pa se nanje vseeno nanašata. Poudarjanje narave tožnice kot odprte civilno družbene organizacije, ki se ravna po predpisih in lastnih pravilih, posredno odgovarja prikritim očitkom v članku, da je pod vplivom določene politične struje oziroma konkretnega politika (C. C.), pod vodstvom katerega se denar nenamensko troši oziroma celo izginja, pri čemer se pod vprašaj postavlja celo zakonitost njegove izvolitve. V tej luči je mogoče razumeti tudi nadaljnje besedilo, v katerem tožnica poudarja transparentnost poslovanja, ki ga je mogoče spremljati preko javnih evidenc, saj v tem delu bralcem ponudi možnost, da se o financiranju iz javnih sredstev prepričajo sami. Ne gre torej le za splošna izhodišča poslovanja, temveč za odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze, pri čemer se popravek posebej opredeli tudi do v prispevku izpostavljenih sredstev donatorjev. Ker sta se prispevka nanašala na vsebino zapisnika inšpekcijskega nadzora, tudi objava končnega sklepa nedvomno predstavlja dopolnitev bistvene vsebine trditev iz prispevkov, saj iz njega izhaja, da je tožnica popravila – dopolnila poročila ter zato za nadaljevanje postopka ni bilo več razlogov. Tako ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da omenjeni sklep v ničemer ne zanika nenamenskega financiranja, prav tako pa sklep v nadaljevanju pozornemu bralcu pojasnjuje način financiranja po izstavljenih računih, ki jih je bilo več, kot je bilo dejansko uveljavljenih pri financerjih. Gre torej za prikaz dejstev financiranja, bralcu pa je prepuščeno, da si o pravilnosti poslovanja tožnice ustvari svoje mnenje.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Revizijske navedbe_

8. Toženec navaja, da je tožnica tožbo vložila prepozno ter da je tožbeni zahtevek tudi sicer po materialnem pravu neutemeljen. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno odločilo, da je tožnica upravičena zahtevati tudi objavo končnega sklepa inšpektorata, saj pri institutu objave popravka ne gre za popravljanje napačnih dejstev ali napak, ampak za odgovarjanje prizadetega na objavljene trditve. Odločitev zato presega pravice tožnice iz 26. člena ZMed in na nedopusten ter nesorazmeren način posega v svobodo novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave RS in svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Že navedeno utemeljuje, da je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Odklonitveni razlog je podan tudi iz razloga, ker zahtevani popravek na več mestih v ničemer ne zanika navedb v članku in tudi ne navaja drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin. Sodišče druge stopnje se je opredelilo le do argumentov, ki se nanašajo na objavo sklepa inšpektorata ter na tretji odstavek predlaganega popravka, ni pa se izjavilo do drugih njenih argumentov, do katerih se ni opredelilo niti sodišče prve stopnje. Posledično je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvi odstavek popravka namreč predstavlja zgolj pavšalno (golo) zanikanje v člankih zatrjevanih dejstev, kar ne zadostuje. Sicer se tožnica v nadaljevanju sklicuje na sklep inšpektorata, iz katerega pa ne izhaja ugotovitev, da so bila sredstva porabljena namensko in da pri porabi teh sredstev ni bilo nepravilnosti. Navedenega tožnica niti ni obrazložila. Inšpektorat ni zaključil, da so bila sredstva porabljena namensko. Opozarja, da tožnica s tretjim odstavkom popravka zahteva objavo navedb, ki niso v povezavi s samo vsebino članka. Drugačna odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotna, saj je brez dejanske podlage zaključek, da tožnica s tem odgovarja prikritim očitkom v članku. Prav tako ne drži, da navedbe o splošnih izhodiščih poslovanja predstavljajo odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze.

_Navedbe iz odgovora na revizijo_

9. Tožnica se sklicuje na 367.b člen ZPP in opozarja, da toženec ni izpostavil revizijskih vprašanj in odstopa oziroma neenotnosti sodne prakse. Nadalje trdi, da je v popravku upoštevala sodno prakso Vrhovnega sodišča, da popravku ustreza kombinacija zanikanja medijske navedbe in trditev o dejstvih ter kratke trditve o njenem zakonitem delovanju. Iz vložene revizije ni mogoče razbrati, zakaj bi bila napačna odločitev sodišča druge stopnje, ki je prepoznalo povezanost med popravkom s sporočilom iz članka. Toženec se v reviziji neutemeljeno zavzema, da bi morala izkazati in obrazložiti, da so bila sredstva porabljena namensko in da ne držijo navedbe o izginjanju denarja. Zoper navedeno se ni mogla braniti drugače kot s poudarjanjem, da posluje javno ter da so podatki o njenem poslovanju javno dostopni in objavljeni. S poudarjanjem, da je podvržena tako notranjemu kot zunanjemu nadzoru finančnega poslovanja ter podajanjem informacije o tem, da še nobena kontrola ni ugotovila, da bi bila sredstva porabljena nenamensko in da bi čudežno izginjala, pa je z zahtevo za popravek nedvomno zadostila zakonskemu kriteriju iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Nadalje poudarja, da je sodišče ugotovilo, da je med inšpekcijskim zapisnikom in izdano odločbo tožnica le popravila poročila. Inšpekcija ni niti v zapisniku niti v sklepu ugotovila nenamenske porabe sredstev, kar zatrjuje tudi v zahtevi za objavo popravka.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi gre za izjemen primer dovoljene revizije po 39. členu ZMed, saj je novela ZPP-E uzakonila le še dopuščeno revizijo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je treba v takšnih primerih, ker je po noveli ZPP-E predviden le še preizkus v okviru „dopuščenega revizijskega vprašanja“, ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem (vprašanje) ter nanj odgovori v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno upoštevnostjo in pomembnostjo (367.a člen ZPP). Če to ni mogoče, potem tudi vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti.1 Toženec sicer ni že sam opredelil vprašanj, vendar je drugačno stališče sodišča druge stopnje od zaključka sodišča prve stopnje jasno podano, toženec pa ga napada, kar omogoča odgovor Vrhovnega sodišča, zato tožnica v odgovoru na revizijo neutemeljeno predlaga zavrženje revizije. Vprašanje, o katerem mora torej odločiti Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, se glasi, ali zahtevani popravek ustreza merilom iz četrtega odstavka 26. člena ZMed oziroma ali je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

12. Pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa zagotavlja 40. člen Ustave RS, pri čemer je pravico treba ustrezno uravnotežiti s kolidirajočo svobodo tiska in svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Sodišča morajo zato v vsakem konkretnem primeru presojati, kateri izmed pravic v koliziji nuditi pravno varstvo, pri čemer je k temu deloma pristopil že zakonodajalec z določitvijo odklonitvenih razlogov v 31. členu ZMed2. V obravnavanem primeru je sporna presoja, ali je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Torej, da ne gre za popravek v ožjem ali širšem smislu, kot to določa četrti odstavek 26. člena ZMed.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da se popravek nanaša na sporna članka oziroma prispevka. Toženec namreč napačno razume bistvo pravice do popravka, saj ne gre za to, da se dokaže neresničnost navedb iz prispevka, temveč da ima prizadeta oseba možnost vpliva na to, kako se predstavi javnosti oziroma možnost predstaviti njeno plat zgodbe. Ne gre le za varstvo osebnostnih pravic, temveč tudi za pravico javnosti do uravnotežene, celovite in nepristranske obveščenosti. Zato mora biti dialog med prispevkom in popravkom ustrezno vsebinski, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so zatrjevana dejstva v popravku sploh sposobna ovreči dejstva v prispevku.3

14. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da navedbe iz prispevka tožnica utemeljeno zanika s sklicevanjem na javno objavljene podatke, ki kažejo na transparentnost delovanja in torej omogočajo javnosti, da si ustvari mnenje o tožničinem poslovanju oziroma oblikuje racionalno stališče o prispevku. Dialog je ustrezno vsebinski, saj tudi objavljena prispevka ne temeljita na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, ki bi zahtevali konkretnejši prikaz nasprotnih dejstev. Ne gre torej za splošne navedbe tožnice o njenem poslovanju, ki nimajo povezave s spornima člankoma, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje in kot se za to zavzema toženec v reviziji. Tudi sicer jasne razloge sodišča druge stopnje, da gre v tem delu tudi za odgovor na podton v pisanju o privatizaciji zveze in odgovor na prikrite očitke o vplivu politične struje, toženec v reviziji neutemeljeno napada le s pavšalnim zanikanjem.

15. Vse navedeno pa velja tudi za priložen končni sklep inšpektorata o ustavitvi postopka. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da iz sklepa ne izhaja, da kršitve niso bile ugotovljene in torej sklep ne ustreza vsebini popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Vendar upoštevaje, da je bil končni sklep izdan v istem inšpekcijskem nadzoru in datira pred objavo spornih prispevkov, iz njega pa izhaja, da za nadaljevanje postopka ni bilo več razlogov, ker je tožnica popravila – dopolnila poročila, je mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da se končni sklep navezuje na vsebino zapisnika inšpekcijskega nadzora, na katerega sta se nanašala prispevka, in zato predstavlja dopolnitev navedb iz objavljenih prispevkov (popravek v širšem smislu). Posledično ni mogoče aplicirati sicer pavšalne revizijske navedbe, da pri objavi popravka ne gre za popravljanje napačnih dejstev ali napak, ampak za odgovarjanje prizadetega na objavljene trditve, zato naj bi bila podana kršitev ustavne pravice iz 39. in 74. člena Ustave RS. Toženec tudi ne more uspeti z nekonkretizirano revizijsko navedbo, da je podan odklonitveni razlog, ker zahtevani popravek na več mestih v ničemer ne zanika navedb v članku in tudi ne navaja drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin.

16. Neutemeljena je tudi toženčeva navedba, da prvi odstavek popravka predstavlja golo zanikanje, saj podrobnejša obrazložitev prvega odstavka, v katerem so povzete in zanikane navedbe iz prispevkov, izhaja iz nadaljnje vsebine popravka. To toženec tudi sam posredno potrjuje s pojasnjevanjem, da se tožnica v nadaljevanju popravka sicer (neutemeljeno) sklicuje na končni sklep inšpektorata. Do navedenega in do ostalih njegovih odločilnih navedb, ki jih ponavlja v reviziji in ki se torej nanašajo na objavo končnega sklepa ter na tretji odstavek popravka, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti. Prav tako je tožencu že sodišče prve stopnje podalo jasen in pravilen odgovor na njegove navedbe o pravočasnosti tožbe, temu pa toženec v pritožbenem postopku ni nasprotoval. Vse navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

**Odločitev o reviziji**

17. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 450 točk in materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 9 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša nagrada 275,40 EUR, skupaj z DDV 335,99 EUR. Navedeni znesek mora toženec povrniti tožnici v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

**Sestava senata in glasovanje**

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020, II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 69/2021 z dne 15. 9. 2021.