Jedro

S sporazumom o vprašanjih nasledstva (MSVN) je Republika Slovenija prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje. Pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev gre za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 9875067 z dne 28. 10. 2005 in odločba št. 9875067 z dne 29. 7. 2005 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 1992 do 21. 1. 2003. Z izpodbijanima odločbama tožene stranke je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje starostne pokojnine po Sporazumu o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 20/2002 – MSVN). Tudi po več odločitvah Višjega delovnega in socialnega sodišča določbe MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov držav naslednic. Republika Slovenija je obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), torej je to področje pokojnin že urejeno z nacionalno zakonodajo. Tožniku je bila na podlagi ZPIZVZ priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi ZPIZVZ od 22. 1. 2003 dalje (s tem dnem je pridobil slovensko državljanstvo), ko je tožena stranka odločala o zahtevku tožnika za priznanje pokojnine za sporno obdobje pa določbe novele ZPIZVZ-A še niso veljale.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Sodišču druge stopnje očita, da se do pritožbenih navedb o zmotni uporabi materialnega prava ni opredelilo. Ponovilo je le pavšalne in neargumentirane trditve prvostopnega sodišča o domnevni neposredni neuporabnosti MSVN. V ostalem nato citira (prepiše) revizijske navedbe iz neke druge zadeve. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da se ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista opredelili do predloga za presojo ustavnosti. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka dodatno še s tem, da je „potvorilo resnično vsebino tega pritožbenega ugovora“). Pritožba ni navajala, da bi moralo sodišče sprožiti spor o ustavnosti konkretnih določb MSVN in ZPIZVZ, tožnik se je pritožil zato, ker sodišče ni utemeljilo niti se opredelilo do predloga za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Navedena smiselno uveljavljana kršitev bi lahko predstavljala upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. alineje prvega odstavka 370. člena ZPP.

7. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, medtem ko se do nebistvenih navedb strank ni dolžno opredeliti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo, na pritožbene navedbe pa je odgovorilo, tudi na pritožbene navedbe glede predloga za sprožitev spora pred Ustavnim sodiščem. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravno podlago za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine predstavljajo določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Na navedeni pravni podlagi temelji tudi odločba tožene stranke z dne 25. 7. 2003, s katero je tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 22. 1. 2003 dalje.

10. V tem postopku pa je bila pravnomočno kot neutemeljena zavrnjena izrecna zahteva tožnika za priznanje starostne pokojnine za čas od 1. 1. 1992 do 21. 1. 2003 na podlagi Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN - Uradni list RS-MP št. 20/02), ki je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS-MP 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati 2. 6. 2004. Vendar pa je sodišče pravilno odločilo, da ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

11. MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

12. V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za ne določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

13. Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Pri tem tudi ne gre za problem pravne praznine oz. neskladja ZPIZVZ z MSVN. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

14. Revizijsko sodišče glede na vse navedeno soglaša s pravno presojo sodišča druge in prve stopnje, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, in tudi samo zaključuje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.