Jedro

Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, zato niso podlaga za pridobitev pravice do pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita toženčevi odločbi št. … z dne 28. 10. 2005 in št. … z dne 29. 7. 2005, kot zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 1992 do 21. 3. 2003. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni natančno opredelilo do določb 1. in 2. člena „E“ priloge Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS, št. 71/02 – Mednarodne pogodbe št. 20), ki določajo obveznost vsake od držav naslednic nekdanje SFRJ, da prevzamejo odgovornost za pokojnine in njihovo izplačevanje. V 3. členu „E“ priloge MSVN je predpisano, da se bodo dvostranski dogovori urejali, če bo potrebno. Sodišče prve stopnje je to pravilno povzelo v sodbi, vendar je navedlo, da je sklepanje tovrstnih dogovorov nujno, kar pa ni z ničemer utemeljilo. MSVN predvideva le možnost, ne pa tudi nujnost dodatnih sporazumov. Države podpisnice MSVN v skladu z 8. členom „E“ priloge MSVN lahko sprejmejo na podlagi vzajemnosti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom brez dodatnih sporazumov. Kot upravičenec do vojaške pokojnine ima pravico živeti človeka dostojno življenje in prejemati zasluženo pokojnino od dneva, ko je pridobil takšno pravico. V 8. členu Ustave RS je določeno, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar bi se v konkretnem primeru moralo upoštevati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je Slovenija uredila to področje z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in spremembe), saj je bil navedeni zakon sprejet pred podpisom in ratifikacijo MSVN. Tako je sodišče prve stopnje uporabilo zakon, ki krati pravice zavarovancev do pokojnine v nekdanji skupni državi. Sodišče bi moralo zaradi očitne neskladnosti med nacionalno zakonodajo in določbami MSVN na področju pokojnin sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti konkretnih določb ZPIZVZ in MSVN. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazložene sodbe, na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi pravnimi razlogi.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je toženec izhajal iz pravilne pravne podlage, ko je v primeru tožnika z izpodbijanima odločbama zavrnil zahtevo za ponovno priznanje in izplačevanje starostne pokojnine od 1. 1. 1992 do 21. 1. 2003. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije z dnem 22. 1. 2003, zaradi česar je v skladu z določbo četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, ki se je izračunala na podlagi desetletnega povprečja pavšalnih osnov iz 7. člena ZPIZVZ, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine.

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za pridobitev starostne pokojnine po določbah MSVN. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča namreč določbe MSVN niso neposredno uporabljive. Predstavljajo zgolj podlago za sklenitev dvostranskih sporazumov, ki bodo urejevali pravice in obveznosti držav naslednic, med katere sodi tudi vprašanje pokojnin. Vendar do takšnega dvostranskega sporazuma še ni prišlo, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Nadalje v določbi 7. člena „E“ priloge MSVN je predpisano, da sporazum, skupaj z vsemi kasnejšimi mednarodnimi dogovori, ki so potrebni za uresničevanje prilog sporazuma, dokončno ureja medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanja nasledstva, vključenih v ta sporazum.

Vprašanje pokojnin pa je urejeno v 1. členu „E“ priloge MSVN, ki med drugim določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja Republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče zavarovanca. Poleg tega je v 2. členu „E“ priloge MSVN opredeljeno vprašanje prevzema odgovornosti vsake države za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, pri čemer je v 3. členu priloge MSVN določeno, da če je potrebno, sklenejo države dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin iz zgoraj navedenih členov tako, da uredijo prenos potrebnih sredstev za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov.

V tej zvezi je potrebno poudariti, da je že iz namena zakonodajalca za sprejem MSVN (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 99 z dne 15. 12. 2001) razvidno, da se bodo z MSVN skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k MSVN, dokončno uredile vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v MSVN, pri čemer iz obrazložitve priloge „E“ MSVN tudi izhaja, da so države naslednice po razpadu SFRJ uredile pokojninsko problematiko z nacionalno zakonodajo. Tako je Republika Slovenija svojo obveznost za izplačevanje pokojnin vojaškim zavarovancem (kar je tožnik tudi do razpada SFRJ bil) uredila z ZPIZVZ.

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za neposredno uporabo ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb v skladu z določbo 8. člena Ustave RS. Institut neposredno uporabnosti mednarodnih pogodb se namreč veže na ugotovitev, ali je mogoče znotraj posamezne mednarodne pogodbe pri tem identificirati določeno število določb, ki so vsebinsko dovolj jasne, da ustvarjajo pravice in obveznosti oziroma vzpostavljajo pravna razmerja neposredno za notranje pravne subjekte. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča MSVN takšnih določb ne vsebuje, saj predvideva sklenitev dvostranskih sporazumov, kar pomeni, da njegove določbe ne morejo biti neposredno uporabljive.

Poleg tega se tožnik zmotno sklicuje na določbo 8. člena „E“ priloge MSVN in sicer na možnost, da države podpisnice tudi brez dodatnih sporazumov na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna določba, ki opredeljuje vzajemnost, ni neposredno uporabljiva. Vzajemnost je institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih, ali si jo izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščititi svoje nacionalne interese na način, da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. Zato je v skladu z navedenimi razlogi pravno zmotno pravno zavzemanje tožnika, da je Republika Slovenija dolžna zagotoviti, da bodo določbe MSVN priznane in uveljavljane pred domačimi sodišči tudi v primeru, če do dodatnih sporazumov ne pride in sicer na podlagi klavzule o vzajemnosti iz 8. člena „E“ priloge MSVN.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče sprožiti spor o ustavnosti konkretnih določb MSVN in ZPIZVZ. Seveda ima sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS možnost sprožiti takšen spor pred Ustavnim sodiščem RS. Navedeno stori v situaciji, ko zazna razloge neskladnosti zakonskega predpisa z Ustavo RS. Vendar pritožbeno sodišče v primeru konkretnih določb MSVN oziroma iz ZPIZVZ, ki so bile predmet obravnavanja v tem sporu, to ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da tožnikova pritožba ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).