Jedro

Na podlagi suma, da je tožnik kršil delovne obveznosti, je tožena stranka tožniku zagrozila z disciplinskim postopkom in mu v zameno zanj ponudila sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Z opisanim ravnanjem ni zlorabila svojih pravic oziroma jih ni uporabljala na prepovedan način, niti v opisanem ravnanju ni elementov šikane, ki bi tožnika opravičevali do odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 31.121,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 do plačila in za povrnitev stroškov postopka ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa jih mora povrniti v višini 2.080,48 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na spremembo zakonodaje izvesti celovit in popoln dokazni postopek in upoštevati dokazne predloge strank, predvsem tožeče. Nasprotuje odločitvi sodišča o izločitvi dokazov, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik uspešen pri delu. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da niti v eni točki ne verjame tožniku, kljub obsežnemu dokaznemu gradivu pa poklanja vero pričama, ki sta izvajala postopke in šikano zoper njega. Revizijsko poročilo, na katerem temeljijo obtožbe, je zgolj inštrument in konstrukt, na osnovi katerega se prikriva dejanski razlog šikaniranja tožnika. Tožnik je bil poslan na usposabljanje za delovno mesto direktorja podružnice, čeprav je to delo pred tem opravljal 12 let. Sodišče prve stopnje opravičuje ravnanje tožene stranke na neutemeljen način. Dejstva v zvezi z vprašanjem tožnikovega zdravstvenega stanja se interpretirajo v njegovo škodo, namesto da bi se angažiralo izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko ocenil intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu. V zvezi s tem je dejansko stanje še popolnoma nerazčiščeno. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dejstva, da je bil tožnik šikaniran in diskriminiran zaradi bolniškega staleža in zato, ker je kritiziral delo ene izmed podrejenih delavk. Verjelo je A.K. in M.Š. in ni povedalo, zakaj ne verjame tožniku, ki je šikane doživel na lastni koži. Priči imata interes zagovarjati interese delodajalca, saj sta bili osebno vpleteni. Evidentno so podani vsi pogoji za uporabo 4. odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V tem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi delodajalec glede na dokazno breme, ki je na njegovi strani, ovrgel navedbe tožnika. Glede na obsežno dokazno dokumentacijo pa je to skoraj nemogoče, zato tožnik ne razume stališča sodišča, ki mu je odreklo pravno varstvo kljub grozljivim šikanam. Ponujena mu je bila alternativna rešitev, ali sporazumno prenehanje delovnega razmerja ali uvedba disciplinskega postopka. Uvedba disciplinskega postopka, ki temelji na revizijskem poročilu, ki ga tožnik nikoli ni videl, sploh ne bi bila mogoča. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati revizijskega poročila in ga uporabljati za podlago svoji odločitvi, ker postopek, ki naj bi na njem temeljil, sploh ni bil izveden. Neresnična in v nasprotju z vsemi dokazi v spisu je ugotovitev sodišča, da je bil tožniku ponujen podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja v njegovo delo. Ravnanje tožene stranke glede tega naj bi bilo korektno in zakonito, pri čemer pa je sodišče prve stopnje zanemarilo tožnikovo izpoved, pa tudi dejstvo, da je neobičajno, ko se na eni strani ponudi tožniku v podpis sporazumno prenehanje delovnega razmerja, po drugi strani pa se mu grozi z disciplinskim postopkom. Enostransko se razlaga tudi dejstvo, da se je bil tožnik pripravljen pogajati, kar je storil zato, ker je videl, da ga zaradi nenehnih šikan in odnosov uprave tožene stranke nameravajo slej ko prej odpustiti. Tudi glede zdravniškega pregleda je zaključek sodišča prve stopnje napačen. Tožena stranka naj bi ga upravičeno poslala na zdravniški pregled po daljši bolniški odsotnosti, zaradi tega, ker naj bi tožnik delal tudi na terenu. To pa ni res, saj njegovo delo ni bilo terensko. Nadalje ni bilo nobene osnove za usposabljanje tožnika v posebni sobi in na lokaciji v Ljubljani. Če je tožena stranka ocenila, da tožnik ni seznanjen z zadnjimi spremembami v družbi, bi ga morala poslati na izpopolnjevanje, tako kot druge delavce v podobnih primerih. Ob dokazni oceni, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje se pritožnik sprašuje, kako je z njegove strani sploh mogoče dokazati kakršnokoli šikano oziroma kako je le-to mogoče v našem pravnem redu dokazovati. Očitno le v tem primeru, če bi tožena stranka šikano sama priznala. Ni vprašanje v tem, ali je tožena stranka imela pravico izvajati določene postopke. Vprašanje je, kako je te svoje pravice uporabljala, ker jih je uporabljala na način, ki je v pravu prepovedan. Gre za zlorabo pravic in uporabljala jo je na način, kot jo določa kvalifikacija iz 3. odstavka 7. člena Obligacijskega zakonika. Šikana se kaže v naslednjem: izsiljevanje podpisa sporazuma pod grožnjo in konstruktom disciplinskega postopka, pošiljanje na nepotreben preventivni zdravstveni pregled, obvezno uvajanje na delo na centrali družbe v Ljubljani, izsiljevanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja dan na dan, izdajanje nezakonitih in ničnih aktov ter popolna degradacija, izkoriščanje eksistenčne stiske in siljenje v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje škode ni želelo ugotavljati, čeprav je tožnik predlagal angažiranje izvedenca in zaslišanje osebne zdravnice. Sodišče se je postavilo na nesprejemljivo stališče, da primerljiv strah doživi marsikdo, ki mu grozi izguba zaposlitve, pri čemer je še bolj čudno stališče, da bi tožnik ob hudem eksistenčnem strahu, ki ga zatrjuje, lahko sprejel ponujeno delo. Sodišče intelektualno podcenjuje tožnika. Tožnik je vedel, da bi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi toženi stranki omogočil nadaljnje šikaniranje. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo objektivna dejstva šikan, ki so se zgodila, vprašanje pa je, če je tožnik šikano ob tako očitni diskriminaciji zaradi zdravstvenega stanja sploh dolžan dokazovati. Sodišče ne pove, zakaj tožnikovo opisovanje subjektivnih doživetij ocenjuje kot nerealno oziroma neresnično. Morda zato, ker nima predstave, da se takšni dogodki v življenju konkretnih državljanov res dogajajo ali pa so za to morda kakšni drugi razlogi. Tožnik je bil šikaniran sedem mesecev, preden so ga odpustili. Zastavlja se vprašanje, zakaj tožena stranka tega ni storila že prej, saj bi se lahko izognila vsem nadaljnjim postopkom, če bi tožnika razrešila po tem, ko je videla, da s pogajanji ne bo uspela. To je postalo jasno že v januarju. Njen namen je bil očitno drugačen, namreč s šikano zlomiti njegovo voljo, da bo podpisal sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pritožnik še meni, da je tožena stranka glede na značaj ravnanja in glede na to, da je zakon prepovedal diskriminacijo, lahko odgovorna tudi ne glede na krivdo. Kršena je tudi direktiva 2000/78 ES glede enakega obravnavanja pri zaposlovanju in poklicu, direktiva 97/80 ES o dokaznem bremenu glede diskriminacije, 14. člen Ustave RS ter določba Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za diskriminacijo, ki jo delavec lahko zgolj zatrjuje, delodajalec pa mora dokazati, da takšne diskriminacije ni izvajal, oziroma če jo je, da je bila upravičena. Glede na navedeno pritožnik predlaga ponovno izvedbo vseh dokazov pred sodiščem druge stopnje, ki naj v skladu z 30. členom ZDSS izvede pritožbeno obravnavo ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (napačno sicer uporablja izraz "izvedeni dokazni postopek") ugotovilo, da je tožnik s pravno prednico tožene stranke sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 20.5.2002 na delovnem mestu direktor Podružnice ..., da je bil od 8.7.2002 do 27.11.2002 v bolniškem staležu in da se je pritoževal nad delom ene od delavk. Nadalje je ugotovilo, da ga tožena stranka ni šikanirala in diskriminirala zaradi zdravstvenega stanja. Oprlo se je na izpovedi prič A.K. in M.Š. ter listine v spisu, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožena stranka zaradi ugotovitev, razvidnih iz revizijskega poročila, tožniku predlagala sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker bo v nasprotnem primeru zoper njega disciplinsko ukrepala. Postavilo se je na stališče, da je uvedba disciplinskega postopka pravica delodajalca in da grožnja s takim postopkom ni nedopustna. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika po daljši odsotnosti zaradi bolezni poslala na zdravniški pregled, česar tudi ni štelo za šikanozno ali diskriminatorno ravnanje. Prav tako ni bila šikanozna oziroma diskriminatorna zahteva tožene stranke, da se tožnik "uvede v delo", kar je pomenilo, da je moral prihajati na sedež v Ljubljano, kjer so mu dodelili prosto pisarno, v kateri je bilo njegovo edino delo branje aktov. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki v času tožnikove odsotnosti prišlo do velikih sprememb, s katerimi se je kot direktor podružnice nujno moral seznaniti, kar naj bi mu omogočilo uspešno nadaljevanje dela po daljši odsotnosti. Ravnanj v zvezi z razrešitvijo in kasnejšo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni presojalo, ker je ocenilo, da so lahko predmet sodne presoje le v sporu o zakonitosti teh odločitev delodajalca, ne razrešitev in ne odpoved pogodbe o zaposlitvi sami po sebi pa ne pomenita šikane. Ker na podlagi navedenega ni našlo protipravnosti v ravnanju tožene stranke je zahtevek zavrnilo, dotaknilo pa se je tudi zatrjevane škode, za katero je ugotovilo, da tožena stranka zanjo ni krivdno odgovorna.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Le to je upoštevalo tiste dokazne predloge strank, ki so bili potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovljena so vsa relevantna dejstva in natančno pojasnjeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato ni potrebe, da bi jih pritožbeno sodišče ponavljalo. Potrebnih je le nekaj dodatnih pojasnil v zvezi s pritožbenimi navedbami.

Kot že navedeno, so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedeni vsi za odločitev relevantni dokazi. Zato je neutemeljen in tudi nerazumljiv očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo "izločiti dokazov", ki bi dokazali tožnikovo uspešnost pri delu. Tožnikova (ne)uspešnost pri delu ni predmet tega postopka, zato dokazov v zvezi s tem sodišče prve stopnje upravičeno ni izvajalo. Kaj je mišljeno s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje "zaradi spremenjene zakonodaje izvesti celovit in popoln dokazni postopek", ni povsem jasno. Sodišče prve stopnje je dokaze izvajalo v skladu z določbami ZPP in glede na to, da je sodišče tisto, ki odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena ZPP) tudi ni bilo dolžno upoštevati vseh dokaznih predlogov strank oziroma zlasti dokaznih predlogov tožnika.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje niti v eni točki ni verjelo tožniku. Tožniku je verjelo, vendar pa je ugotovilo, da je posameznim ravnanjem tožene stranke neobjektivno dajal večji in drugačen pomen, kot so ga dejansko imela. Razumljivo je, da so tožnika posamezna ravnanja prizadela, saj so neposredno posegala v njegove pravice. Tega tudi sodišče prve stopnje ni spregledalo. Vendar pa je moralo objektivno ugotoviti, ali so ta ravnanja v resnici pomenila šikaniranje tožnika oziroma celo diskriminiranje. V ta namen je podrobno zaslišalo A.K. in M.Š., saj je le na ta način lahko prišlo do objektivnega vpogleda v sporno situacijo, ki naj bi bila podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Stališče sodišča prve stopnje, da je grožnja z disciplinskim postopkom povsem zakonita, je pravilno. Ali so ugotovitve iz revizijskega poročila točne in ali je bilo tožniku revizijsko poročilo vročeno, ni bistveno. Disciplinski postopek je namenjen ugotovitvi, ali je delavec dejansko odgovoren za očitane kršitve, zato bi se v tem postopku, če bi bil izveden, lahko izkazalo, da ugotovitve iz revizijskega poročila niso točne. Nikakor pa ni potrebno, da bi morale biti te ugotovitve točne in bi bil šele potem dopusten disciplinski postopek. Revizijsko poročilo je bilo le podlaga za sum tožene stranke, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Zato v ravnanju tožene stranke, ki je tožniku zagrozila z disciplinskim postopkom (čeprav ga potem ni izvedla) in mu v zameno zanj ponudila sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ni nikakršne šikane. Tožena stranka ni zlorabila svojih pravic oziroma jih ni uporabljala na prepovedan način.

Sodišče prve stopnje se ni tudi spuščalo v presojo revizijskega poročila, kot mu to očita pritožba. Vanj je vpogledalo zato, ker ga je tožena stranka navajala kot temelj, zaradi katerega je nameravala uvesti zoper tožnika disciplinski postopek. Ugotovilo je, da je bilo revizijsko poročilo podlaga za sum tožene stranke, da je tožnik kršil delovno obveznost, kar pa nikakor še ne pomeni, da ugotovitve iz revizijskega poročila dokazujejo tožnikovo krivdo. Tega sodišče prve stopnje ni ne ugotavljalo, ne ugotovilo.

Ravnanje tožene stranke, ko je tožnika po daljši odsotnosti z dela zaradi bolezni napotila na "usposabljanje" je sicer res nekoliko nenavadno, ne pa protipravno. Če upoštevamo dejavnost tožene stranke in tožnikov položaj, pa je ravnanje pravzaprav razumljivo. V času tožnikove odsotnosti je tožena stranka spremenila svoje akte, prišlo je do uvedbe novih produktov in do sprememb na dveh glavnih dejavnikih – trženju in škodah. Glede na precej korenite spremembe je logično, da je tožena stranka želela, da se tožnik z njimi seznani, saj je bil direktor podružnice in bi le tako lahko uspešno delal naprej. Zahteva tožene stranke, da se tožnik kot direktor podružnice bolj natančno seznani z novostmi, kot ostali delavci, je logična. Upravičeno je lahko zahtevala, da je direktor podružnice do potankosti seznanjen z vsem, kar se je novega zgodilo v času njegove odsotnosti. Direktor mora biti bolj, kot drugi delavci seznanjen z vsemi novostmi, saj le tako lahko uspešno vodi in nadzira delo. Odgovoren je za zakonito poslovanje in glede na to, da pri spremembah ni sodeloval, zahteva tožene stranke, da podrobno preštudira nove akte, ni nerazumna. Zaradi potrebe, da tožnika seznani z novimi akti, zanj ni bila dolžna organizirati posebnega usposabljanja ali seminarja. Ker tega ni storila, ji ni mogoče očitati šikane in diskriminacije. V kolikor je tožena stranka tožnika različno obravnavala kot druge delavce, ga je tako obravnavala zato, ker je bil pač direktor podružnice in je imel drugačen status od drugih zaposlenih in ker je bil z dela dalj časa odsoten.

Ni v nasprotju z dokazi ugotovitev, da je bil tožniku ponujen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi izgube zaupanja v tožnika. Tako kot tožnik ni bil zadovoljen z eno od podrejenih, tako tudi predsednik uprave lahko ni bil zadovoljen s tožnikom. Delodajalec je zainteresiran, da ima na ključnih delovnih mestih osebe, ki jim zaupa in pri katerih ne prihaja do konceptualnih in drugih razhajanj z nadrejenimi. Pogoj za uspešno delo gospodarskega subjekta je med drugim tudi korektno in usklajeno sodelovanje vodilnih delavcev. Ponudba sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ob ugotovitvi, da tako sodelovanje ni možno, zato ni šikanozna ali diskriminatorna.

Pritožbeno vztrajanje, da je bil tožnik diskriminiran zaradi zdravstvenega stanja, je neutemeljeno. Tudi o tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Da bi bil tožnik kakorkoli diskriminiran zaradi zdravstvenega stanja, ni z ničemer izkazano. Tožena stranka ga je poslala na zdravniški pregled, da bi ugotovila njegovo sposobnost za delo na delovnem mestu. To ravnanje ne kaže na nikakršno diskriminacijo, saj ima, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, podlago v Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih (Ur. l. RS, št. 87/2002, 2/2003). Prav tako ni z ničemer izkazano, da bi bil kakorkoli diskriminiran zaradi nezadovoljstva s podrejeno delavko.

Nerazumljiv je očitek, da je sodišče "odreklo tožniku pravno varstvo". Iz izpodbijane sodbe izhaja le to, da njegovemu subjektivnemu doživljanju dogodkov med in po vrnitvi z bolniškega staleža ni mogoče v celoti slediti. Pritožbeno sodišče in brez dvoma tudi sodišče prve stopnje ima natančno predstavo o tem, da se v praksi šikane in diskriminacije dogajajo, vendar pa je sodišče v primeru spora dolžno posamezna ravnanja, ki naj bi merila na šikano ali diskriminacijo objektivno oceniti. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da so občutja, ki jih tožnik opisuje, resnična. Ni pa za to krivdno odgovorna tožena stranka. Podlaga za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom utrpi delavec, je krivda, razen v primerih, ki jih zakon posebej opredeljuje kot objektivno odgovornost. Pritožbene navedbe, da bi morala biti že glede na to, da je imel tožnik zdravstvene težave, odgovornost tožene stranke objektivna, so zato nesmiselne in jim ni mogoče slediti. Zlasti v primeru, ko se zatrjuje diskriminacija, je odgovornost delodajalca lahko le krivdna, kar nenazadnje izhaja iz 5. odstavka 6. člena ZDR, po katerem je delodajalec delavcu zaradi diskriminacije odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje po eni strani očita, da ni bilo dovolj objektivno, po drugi strani pa, da ni dovolj upoštevalo tožnikovih dokazov. Očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je povsem objektivno ocenilo izvedene dokaze, pri čemer se je opredelilo tudi do tožnikovega subjektivnega doživljanja. Pravilno je zaključilo, da je ravnanjem tožene stranke (zaradi prizadetosti, ker za upravo tožene stranke kot direktor podružnice ni bil več sprejemljiv) dajal pomen, ki ga dejansko niso imela. Dejstvo je, da tožena stranka tožniku ni ponujala sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ampak zato, ker je ugotovila, da ga ne želi več na delovnem mestu direktorja podružnice. Za to utemeljenega razloga niti ni potrebovala, saj je direktorja podružnice glede na 15. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 22.5.2002 lahko kadarkoli razrešila. Če je tožniku ponudila sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je to lahko storila v izogib nadaljnjim postopkom. S svojim ravnanjem ni kršila zakonskih določb, niti določb direktiv Evropske skupnosti, Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odškodninska odgovornost delodajalca je po splošnih pravilih civilnega prava podana, če so podani štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, krivda, nastanek škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Podani morajo biti kumulativno. Ker sodišče prve stopnje niti protipravnega ravnanja tožene stranke ni ugotovilo in pritožbeno sodišče se strinja, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, se utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje intenzivnosti psihičnih in fizičnih bolečin z izvedencem, saj bi bilo to nesmotrno.

Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razrešitev in kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da razrešitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi nista predmet tega spora. Prav tako ne odgovarja na druge številne nerelevantne pritožbene navedbe.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.