Jedro

Glede na tožnikovo zaposlitev na odgovornem delovnem mestu direktorja podružnice tudi ob enostranskih ugotovitvah določenih nepravilnosti pri njegovem delu tožena stranka ni ravnala protipravno, ko mu je predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tak predlog izhaja iz načela svobode sklepanja delovnih razmerjih, ki se lahko upošteva še zlasti pri zaposlovanju na odgovornih delovnih mestih, ki zahtevajo poudarjeno stopnjo zaupanja med delavcem in delodajalcem. Tudi predočenje uvedbe disciplinskega postopka zaradi ugotovljenih nepravilnosti ne pomeni protipravnega ravnanja, saj je bil disciplinski postopek namenjen tudi razčiščevanju takih nepravilnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 31.121,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnik utrpel v posledici šikanoznih ravnanj in diskriminacije s strani tožene stranke. Ugotovilo je, da s strani tožene stranke ni šlo za protipravna ravnanja, zaradi katerih bi bila podana njena odškodninska odgovornost. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji se sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) in navaja, da celoten spis in dokazi v spisu izkazujejo drugačno dejansko stanje glede odločilnih dejstev. Sodišče bi prišlo do drugačnega dejanskega in pravnega zaključka, kolikor bi upoštevalo vse dokaze, tudi tiste, ki jih je predložil tožnik. Nobenih argumentov ni navedlo, zakaj ne verjame doživetjem in pričanju tožnika, podprtem z listinskimi dokazi, razen argumenta, da naj bi bile izjave funkcionarjev tožene stranke bolj realne. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila grožnja tožniku z disciplinskim postopkom in izsiljevanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, nedopustno. Prav tako bi moralo kot nedopustno izsiljevanje upoštevati toženkino izrabljanje instituta uvajanja v delo po vrnitvi tožnika z daljše bolniške odsotnosti in neustrezno obravnavanje tožnika v zvezi s tem.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb pravnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik utemeljuje zgolj z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča. Ker je dokazno oceno vseh za odločitev pomembnih izvedenih dokazov sodišče ustrezno obrazložilo (tudi z oceno realnosti izpovedb odgovornih delavcev tožene stranke v primerjave z izpovedbo tožnika, obremenjeno s subjektivnim doživljanjem osebnega položaja), v reviziji dejansko ne gre za uveljavljanje 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

8. Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku so bile pravno pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor njene podružnice v Celju.

V času od 8. 7. do 27. 11. 2002 je bil odsoten zaradi bolniškega staleža. V revizijskem poročilu notranje revizije z dne 7. 10. 2002 so bile pri tožnikovem delu ugotovljene določene nepravilnosti.

Po vrnitvi tožnika z bolniške odsotnosti je bilo s strani uprave tožene stranke tožniku predlagano sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V pogovorih o sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka glede na ugotovljene nepravilnosti tožniku predočila uvedbo disciplinskega postopka, kolikor na sporazumno prenehanje delovnega razmerja ne pristane. Do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo tudi zato, ker tožena stranka ni pristala na tožnikove zahtevke po plačilu odpravnine.

V času tožnikove bolniške odsotnosti je prišlo pri toženi stranki do statusnih in organizacijskih sprememb. Zaradi tega je tožena stranka po neuspešnih pogovorih o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja zahtevala, da tožnik zaradi uvajanja v delo po daljši odsotnosti za določen čas prihaja na delo na takratni sedež tožene stranke v Ljubljani.

Na sedežu tožene stranke v Ljubljani je imel tožnik na razpolago pisarno, v kateri se je v tem času v glavnem seznanjal z novimi statusnimi in organizacijskimi akti tožene stranke.

21. 5. 2003 je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja podružnice in mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, s tem, da navedena odpoved ni bila predmet tega spora.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišče soglaša, da s strani tožene stranke ni šlo za protipravna ravnanja v smislu šikaniranja in prepovedane diskriminacije, ki bi lahko bila podlaga za toženkino odškodninsko odgovornost v smislu 7. in 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi z 11. členom in sedmim odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

10. Glede na tožnikovo zaposlitev na odgovornem delovnem mestu direktorja podružnice tudi ob enostranskih ugotovitvah določenih nepravilnosti pri tožnikovem delu tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožniku predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tak predlog izhaja iz načela svobode sklepanja delovnih razmerjih, ki se lahko še zlasti upošteva pri zaposlovanju na odgovornih delovnih mestih, ki zahtevajo poudarjeno stopnjo zaupanja med delavcem in delodajalcem. Tudi predočenje uvedbe disciplinskega postopka zaradi ugotovljenih nepravilnosti ne pomeni protipravnega ravnanja, saj je bil disciplinski postopek namenjen tudi razčiščevanju takih nepravilnosti. Prav tako ne pomeni protipravnega ravnanja toženkina zahteva, da se tožnik po daljši odsotnosti na sedežu tožene stranke seznani s statusnimi in organizacijskimi spremembami, ki so bile izvedene v času njegove odsotnosti. Ker mu je tožena stranka na svojem sedežu zagotovila vsaj osnovne pogoje za delo v tem času (pisarniški prostor, povračilo stroškov), je bilo tudi od tožnika odvisno, kako bo uvajanje v delo v spremenjenih razmerah po daljši odsotnosti na sedežu tožene stranke izkoristil za uspešno vodenje lokalne podružnice.

11. Ker ni šlo za protipravna ravnanja, na podlagi katerih naj bi tožnik utrpel zatrjevano nepremoženjsko škodo, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava (131. člen OZ), ko je presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.