Jedro

V sistemu družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo ni bil določen kot pridobitni način za prenos zasebne lastnine v družbeno niti v primerih, ko je nepremičnina iz zasebne lastnine prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla. S prehodom stvari v družbeno lastnino pa je lastninska pravica na stvari prenehala (44. člen ZTLR). Gre za glede na tedanji družbenoekonomski in družbenolastninski sistem veljaven način pridobivanja stvari v družbeno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.765,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 917,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2008 in 764,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni obrazložilo tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Glavna kritika pritožbe je letela na zmotno uporabo materialnega prava, da v sistemu družbene lastnine zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes in je bil prenos iz zasebne lastnine v družbeno lastnino in pravice uporabe možen tudi brez spremembe v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je o tem delu pritožbe izreklo le, da je bil prenos možen tudi brez vpisa in da je pravno pomembno le dejstvo, da je bila sklenjena pisna pogodba in prenos dejanske uporabe nepremičnine. Na kakšni pravni podlagi je sprejelo takšno stališče, ne pove. Mogoče je tedaj res obstajala nezakonita praksa, na katero pa se sodišče ne sme sklicevati. Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni delal razlike med pridobitvijo zasebne ali družbene lastnine. Razen vpisa v zemljiško knjigo ni bilo drugega pridobitnega načina lastninske pravice na nepremičnini. Sodišče torej ni obrazložilo najbolj pomembne okoliščine v zadevi, tj. na kakšni pravni podlagi naj bi nepremičnina postala družbena lastnina. Iz pogodbe 23. 3. 1981 je razvidno, da sta se pravdni stranki zavedali, da to po zakonu ni mogoče, saj je v njej zemljiškoknjižna klavzula. Drugo je vprašanje, zakaj kupec vpisa lastninske pravice na podlagi te pogodbe ni nikoli predlagal. To vprašanje za rešitev zadeve sicer ni pomembno, več kot očitno pa je, da ni zahteval vpisa v zemljiško knjigo zato, ker sam ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, saj ni plačal kupnine. Ker lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti zgolj s sklenitvijo pogodbe, ampak le z vpisom v zemljiško knjigo, sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili materialno pravo, konkretno 33. člen ZTLR. Tudi glede lastninske pravice na mostu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Most je zgradila tožeča stranka pretežno na svojem zemljišču delno pa na zemljišču druge fizične osebe, ki ga je kasneje tožeča stranka pridobila v last, delno pa morda res na zemljišču, ki je sedaj javno dobro – vodotok. Napačno je stališče, da je most sestavina zemljišča, na katerem stoji in zato deli pravno usodo zemljišča. Mosta ni mogoče deliti na del, ki stoji na zemljišču tožeče stranke, del, ki stoji na zemljišču, ki je bilo v času gradnje v lasti druge fizične osebe, in na del, ki je sedaj na javnem dobru. Ob upoštevanju lastniške strukture v času gradnje mostu pa je most last tožeče stranke, na delu, na katerem stoji na njenem zemljišču na podlagi prvega odstavka 22. člena ZTLR, na delu, ki je bil zgrajen na zemljišču, last A. in B. B., na podlagi prvega odstavka 24. člena ZTLR, za del, ki je danes javno dobro – vodotok, pa niti ni jasno ali dejansko stoji na njem ali na tožnikovi parceli. Dejstvo, da naj bi temelj in opornik zidu stala na javnem dobru, ni dokazano, kar pomeni, da je most last tistega, ki ga je zgradil. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo tožena stranka primarno predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže, ker ni dovoljena glede na vrednost spornega predmeta, ki so jo ugotovili izvedenci. Podrejeno predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, saj niso podane zatrjevane kršitve procesnega in materialnega prava.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Za ugotovitev pravice do revizije je odločilna vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 367. člena ZPP), kot vrednost spornega predmeta pa se vzame vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). V primeru denarnih zahtevkov je to vrednost zahtevane glavnice. Odločilna je vrednost zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, in ne morebiti zahtevka, za katerega se v dokaznem postopku postopku (npr. s pomočjo izvedenca, na katerega napotuje tožena stranka) izkaže, da bi bil po višini lahko utemeljen. Prerekanje vrednosti spornega predmeta s strani tožene stranke(1) pa v primeru denarnih zahtevkov že pojmovno ne more biti uspešno, saj način njene ugotovitve določa zakon in ni odvisna od ocene ali navedbe strank. Sprememba vrednosti spornega predmeta je mogoča le ob pogojih iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki po povedanem ne pride v poštev, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, ali ob spremembi tožbe. Tožnika sta s tožbo zahtevala od tožene stranke nerazdelno plačilo uporabnine v znesku 41.127,00 EUR in kasneje (razširjeno še za nadaljnje obdobje od tožbe do spremembe tožbe) še 15.389,00 EUR, skupno torej 56.516,00 EUR. Ker je v pravdi delno uspel le tožnik (z zneskoma 917,40 EUR in 764,50 EUR), tako vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsakega od tožnikov, ki plačilo terjata kot solidarna upnika, presega 40.000,00 EUR. Njuna revizija je zato dovoljena po drugem odstavku 367. člena ZPP.

7. Tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevata plačilo uporabnine za parceli št. 955/23 in 961/4 k. o. ... in most, ki sta ga zgradila v letu 1970 preko C. Po navedenih parcelah in mostu poteka kategorizirana občinska javna cesta. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnik (kot tedanji zemljiškoknjižni lastnik) po izgradnji mostu s pravno prednico tožene stranke Samoupravno komunalno interesno skupnostjo C. dne 23. 3. 1981 sklenil pogodbo o prenosu zemljišča in mostu preko C. v družbeno lastnino – javno dobro. Z njo je kot prodajalec dal del zemljišča parc. št. 955/9 k. o. ..., po katerem je speljana pot v naselje (kasneje odmerjena v parc. št. 955/23 iste k. o.) in most preko C., v trajno last in posest z vsemi bremeni in služnostmi in dovolil vpis v zemljiško knjigo. Kupec se je s pogodbo je zavezal v 8 dneh plačati kupnino in določeno je bilo, da posest in uživanje nepremičnin nastopi takoj po izplačilu kupnine.

8. Obe sodišči sta presodili, da je pogodba veljavna, ne glede na to da tožena stranka svoje obveznosti plačila kupnine ni izpolnila. Te sicer pravilne presoje tožnik z revizijo ne izpodbija (več). Nadalje sta presodili, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino ne glede na izostanek spremembe vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Obe sodišči sta v sodbah jasno in ustrezno pojasnili, da je bil vpis družbene lastnine na podlagi pravnega posla v zemljiški knjigi v času, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo, deklaratornega značaja in da je za prenos zadostoval pravni naslov in dejanski prenos uporabe nepremičnine. Očitki, da sodbe sodišča druge stopnje (in prehodno že sodbe sodišča prve stopnje) ni mogoče preizkusiti, so zato neutemeljeni. Uveljavljani revizijski razlog po 1. točki 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan.

9. Navedeni očitki se v veliki meri prepletajo z očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Po stališču tožeče stranke namreč nepremičnina na podlagi pravnega posla ni mogla preiti v družbeno lastnino brez ustreznega vpisa v zemljiški knjigi. Resda zakon glede pridobivanja nepremičnin v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla ni predpisoval kaj drugega kot za pravne posle glede nepremičnin, na katerih je obstajala lastninska pravica, in ni opustil obveznosti vpisa v zemljiško knjigo, vendar pa je bilo v času sklepanja pogodbe takšno pridobivanje nepremičnin v korist družbene lastnine kot tedaj privilegirane oblike lastnine. Za njeno pridobitev je zadoščal pravni naslov in dejanski prenos uporabe stvari. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, sklicujoč se pri tem tudi na odločbo Ustavnega sodišča(2), „v sistemu družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo ni bil določen kot pridobitni način za prenos zasebne lastnine v družbeno niti v primerih, ko je nepremičnina iz zasebne lastnine prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla“. S prehodom stvari v družbeno lastnino pa je lastninska pravica na stvari prenehala (44. člen ZTLR). Ne gre torej za neko nezakonito prakso, kot meni tožeča stranka, pač glede na tedanji družbenoekonomski in družbenolastninski sistem veljaven način pridobivanja stvari v družbeno lastnino, pri čemer vpisi v zemljiško knjigo ne le, da so bili v primeru pridobivanja družbene lastnine in pravic na stvareh v družbeni lastnini deklaratornega značaja, pač pa praviloma sploh niso sledili pravnemu prometu z nepremičninami, čemur je morala slediti tudi sodna praksa.

10. Glede na navedeno torej Vrhovno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišč druge in prve stopnje o veljavnosti pogodbe o prenosu zemljišča (z današnjo oznako) parc. št. 955/23 k. o. ... in mostu preko C. v družbeno lastnino. Že presoja o veljavnem pravnoposlovnem prehodu pravice zadošča za zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, v delu, ki se nanaša na to parcelo in most. Zanjo in za utemeljenost tožbenega zahtevka presoja o zatrjevani predhodni pridobitvi lastninske pravice na mostu z gradnjo niti ni relevantna. Zgolj zaradi popolnejšega odgovora na revizijo pa naj bo dodano, da so glede na čas gradnje mostu relevantna pravna pravila ODZ in da je bila po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Tožnik je glede na dovoljenja sicer imel pravico graditi, trditve, da je gradil na svojem, se v dokaznem postopku niso potrdile, kot sta mu je pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, pa zadostne trditvene podlage za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (zlasti glede svojega subjektivnega odnosa do slednjega) niti ni ponudil. 11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožnika v revizijskem postopku nista uspela, morata toženi stranki povrniti njene potrebne stroške tega postopka, ki obsegajo priglašene stroške zastopanja, administrativne stroške in DDV.

Op. št. (1): Tožena stranka namreč v odgovoru na revizijo „že takoj zavrača tudi morebitni očitek sodišča, da bi morala vrednost spornega predmeta prerekati že pred vložitvijo revizije, kajti tožena stranka pred vložitvijo revizije s strani tožeče stranke ni imela razloga, da bi slednji oporekala“.

Op. št. (2): (2) U-I-316/04