Jedro

Na zemljišču, ki je javno dobro lastništva ni mogoče pridobiti.

Ker je bila cesta protipravno kategorizirana kot občinska cesta čez zemljišče, ki je v lasti tožnika, je podan element obogatitve na strani tožene stranke, hkrati pa element prikrajšanja tožnika, ki je prikrajšan za uporabo zemljišča oziroma za korist, ki bi jo imel, če tožena stranka nepremičnine ne bi uporabljala kot javno dobro. Zgolj dejstvo, da tudi tožnik uporablja javno cesto, na obseg okoriščenja s strani tožene stranke ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna drugi tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 1.681,90 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 917,40 EUR od 18. 11. 2008 do plačila ter od zneska 764,50 EUR od 23. 1. 2013 do plačila. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) ter višji tožbeni zahtevek tožnika. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku petnajstih dni povrniti stroške postopka v višini 4.791,74 EUR s pp.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeči stranki sta se pritožili zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje pred drugim sodnikom posameznikom. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je lastništvo mostu in lastništvo parc. št. 955/23 k. o. X med strankami sporno. Iz podatkov zemljiške knjige je namreč jasno razvidno, da je lastnica parc. št. 955/23 k. o. X tožnica J. K. in tožena stranka tega lastništva ne prereka. Tudi lastnina mostu ni sporna. Ob dejstvu, da se most kot pritiklina nepremičnine ne vpiše v zemljiško knjigo in glede na izpovedbe M. S., F. S., J. Š., L. S. in zakonitega zastopnika tožene stranke, da je most zgradil tožnik, je jasno, da je tožnik nesporni lastnik mostu oziroma, da o lastništvu mostu ni spora. Napačno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje glede plačila kupnine po pogodbi z dne 23. 3. 1981. Plačilo kupnine bi morala dokazati tožena stranka, ki pa tega ni storila. Uporaba mostu je bila ves čas – od izgradnje do sedaj – predmet nesoglasij (če že ne sporov) med prizadetimi in več kot pričakovano je, da bi tožena stranka in njeni pravni predniki za tako „ vročo“ nepremičnino hranili vsak, še tako majhen in nepomemben dokaz, zlasti ob kategorizaciji javne ceste preko mostu in preko zemljišč tožeče stranke, ko se je tožena stranka zagotovo zavedala, da lastniških odnosov s tožečima strankama glede mostu in dela ceste nima urejenih. Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da v sistemu družbene lastnine zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes in da je bil prenos iz zasebne lastnine v družbeno lastnino in v pravico uporabe možen tudi brez spremembe v zemljiški knjigi, je v čistem nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR. Pogodba o prenosu zemljišča in mostu preko T.B. v družbeno lastnino – javno dobro z dne 23. 3. 1981 je bila sklenjena v času veljavnosti ZTLR, ki je pričel veljati dne 1. 9. 1980. Ta v 33. členu določa, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi na nepremičnini z vpisom v javno knjigo (v konkretnem primeru v zemljiško knjigo). Zakon ne pozna nobene izjeme, ki bi veljala za prehod iz zasebne v družbeno lastnino, kajti v vsakem primeru se lastninska pravica pridobi izključno z vpisom v javno knjigo. Če je bila takratna praksa drugačna, je bila nezakonita in to na veljavnost zakona ne more vplivati. Tožena stranka je imela vse pravne možnosti od tožnika iztožiti zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na podlagi pogodbe z dne 23. 3. 1981 in bi to zagotovo tudi storila, če bi sama izpolnila svoj del pogodbe in tožniku plačala kupnino. Glede samega mostu velja tudi določilo 21. člena ZTLR, ki določa, da se lastninska pravica pridobi po samem zakonu z ustvaritvijo nove stvari, kar velja za most, ki ga je nesporno zgradil tožnik in je torej po tem zakonskem določilu na njem pridobil lastninsko pravico. Enako so določala tudi pravna pravila ODZ, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo ZTLR. Ko se je kasneje ugotovilo, da most stoji delno na parc. št. 944 k. o. X, ki je v lasti F. in M. S., bi moralo sodišče uporabiti določilo 24. člena ZTLR oziroma pravno pravilo ODZ, ki je v paragrafu 418 določalo enako. Enako velja za parc. št. 1026 k. o. X. Most ni prirast zemljišča, ampak zgradba na tujem svetu, zato velja, da je tožnik z izgradnjo mostu na njem pridobil lastninsko pravico, na zemljišču, na katerem most stoji pa po pravilih gradnje na tujem zemljišču. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določilo ZPP, konkretno določilo 14. točke 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in med seboj. Tako sodba navaja, da je lastništvo parcele 955/23 k. o. X in lastništvo mostu preko T.B. sporno, hkrati pa obrazlaga, da je s prodajo mostu tožnik prodal nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo.

4. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter je predlagala njeno zavrnitev.

5. Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tudi tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu pritožbi ugodi tako, da kot neutemeljen zavrne tudi tožbeni zahtevek tožnika s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ni sporno dejstvo, da je tožnik še vedno zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 961/4 k. o. X. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da po tem delu poteka kategorizirana cesta v izmeri 51 m2, vendar pa s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je na zapisnik dne 29. 10. 2010 navedel, da je zgradil most in asfaltiral dostop na spornem delu cestišča že v letu 1980, zemljiškoknjižni lastnik navedene parcele pa je postal šele z vpisom v zemljiško knjigo z dne 19. 11. 2007. Z odlokom iz leta 2009 se je cesta preimenovala, vendar se zoper odlok tožnik v zakonitem roku ni pritožil. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja spregledalo zatrjevanje tožene stranke, da je od tožnika zahtevala naj z njo sklene pogodbo o prodaji nepremičnine parc. št. 961/4 k. o. X. Vendar na ta zahtevek tožnik ni odgovoril. Sodišče je spregledalo tudi okoliščino, da predmetno cesto uporablja tudi tožnik z ženo in razširjeno družino ter ima tako od uporabe javne ceste tudi korist in ne samo prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je materialno pravno napačno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na pravni podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, v zvezi s 193. členom OZ. Uporabiti bi moralo 105. člen ZUreP-1 v povezavi z 69. členom Ustave. Dejstvo je, da je imel tožnik od pridobitve zemljišča v last v letu 2007 na nepremičnini le golo lastninsko pravico, zato mu ne pripada vtoževana uporabnina, pač pa le odškodnina v skladu s 105. členom ZUreP-1, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejansko rabo nepremičnine. V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, zaradi katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo odloka o kategorizaciji iz leta 2001, s katero se je spremenila dejanska raba poti v nezazidano stavbno zemljišče – javno cestno dobro. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču za ugotovitev pravnega temelja bi bilo potrebno upoštevati tudi koristi, ki jih je imel tožnik v zvezi z uporabo ceste, kot edinega možnega dostopa do svoje hiše, prav tako pa prejeta plačila s strani TOZD A. in sokrajanov, kakor tudi plačilo SKCS Občine Tržič v skladu s pogodbo z dne 23. 3. 1981. Ker je bil izvedenec B. ob neposrednem zaslišanju neprepričljiv, je tožena stranka vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca, ki bi ugotavljal korist in višino prikrajšanja na drug način. Izvedenec bi v konkretnem primeru moral izračunati uporabnino na podlagi predpisov, ki se uporabljajo pri sklepanju pogodb v izogib razlastitvi. Upoštevati bi moral današnjo vrednost javne ceste in ne reprodukcijske vrednosti. Glede odločitve o stroških postopka tožena stranka opozarja, da je tožnica J. K. v celoti propadla, medtem ko je tožnik uspel le deloma, kar pa iz izreka o stroških ni razvidno.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialno pravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. Sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba vidi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in sami s seboj, ker sodba navaja, da je lastništvo parc. št. 955/23 k. o. X in lastništvo mostu preko T.B. sporno, hkrati pa obrazlaga, da je s prodajo mostu tožnik prodal nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo, vendar pa pritožbeno sodišče nasprotja med obrazložitvijo in izrekom sodbe ne vidi, prav tako pa tudi ni nasprotij v obrazložitvi sodbe, ko sodišče navede, da je sporno lastništvo mostu ter da je s prodajo mostu tožnik prodal nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo. V čem naj bi bili ti trditvi v nasprotju, pritožbeno sodišče ne zazna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tako glede parcele 955/23 k. o. X, kot tudi glede mostu, lastništvo sporno, saj je namreč tožena stranka zatrjevala, da sta bila navedena parcela in most prenesena v javno dobro na podlagi pogodbe z dne 23. 3. 1981. Po oceni izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče ugotovilo, da je s prodajo mostu tožnik prodal nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo in je v nadaljevanju sodbe svojo ugotovitev tudi obrazložilo.

8. Tožeča stranka tožbeni zahtevek gradi na trditvi, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 955/23 k. o. X, tožnik pa je zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 961/4 k. o. X. Tožeči stranki naj bi na teh dveh zemljiščih v letu 1970 zgradili železobetonski most preko T.B, ki teče po zemljišču parc. št. 1026/1 k. o. X, ki je v javni rabi. Tožena stranka je most in cesto kategorizirala kot javno cesto in to prometno infrastrukturo, ki je v lasti tožeče stranke, brez pravnega naslova uporablja za svoje potrebe in za potrebe občanov, zato tožeči stranki uveljavljata zahtevek za plačilo uporabnine v višini 15.389,00 EUR s pp. Tožena stranka se plačila brani z navedbami, da je lastninsko pravico na parc. št. 955/23 in na mostu pridobila na podlagi pogodbe z dne 23. 3. 1981. 9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila dne 23. 3. 1981 med tožnikom kot prodajalcem in Samoupravno komunalno interesno skupnostjo Tržič kot kupcem sklenjena pogodba, katere predmet je bil del zemljišča, po katerem je speljana pot v naselje parc. št. 955/9 k. o. X in most preko T.B,. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo kupnine ni pogoj za veljavnost pogodbe, zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe o dokaznem bremenu glede plačila kupnine.

10. Res je bil investitor gradnje mostu tožnik, vendar pa to še ne pomeni, da je z investiranjem v izgradnjo mostu postal lastnik mostu. Pravilno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je most sestavina zemljišča na katerem stoji, deli pravno usodo zemljišča in navedenega ne spremeni dejstvo, da je most na podlagi gradbenega dovoljenja in soglasja lastnikov zemljišča zgradil tožnik. Pogodba z dne 23. 3. 1981 res govori o plačilu kupnine tudi za most, vendar pa je glede na izveden dokazni postopek tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilnejša razlaga „kupnine“ v smeri, ki jo je že nakazalo sodišče prve stopnje, da je bilo v pogodbi za most dogovorjeno plačilo stroškov, ki jih je imel tožnik z izgradnjo mostu, kar izhaja zlasti iz zapisnika z dne 28. 4. 1981 TOZD A., zapisnika TOZD A. z dne 20. 2. 2981 ter izpovedbe L. S., ki govori o odškodnini za most. 11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil prenos iz zasebne lastnine v družbeno lastnino možen tudi brez vpisa v zemljiško knjigo ter da je pravno pomembno samo dejstvo, da je bila sklenjena pisna pogodba in prenos dejanske uporabe nepremičnine.(1)

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na zemljišču, ki je javno dobro (parc. št. 1026/1 k. o. X) lastništva ni mogoče pridobiti. Zatrjevanje, da je del temelja in opornik mostu zgrajen na delu nepremičnine s parc. št. 944 k. o. X, zaradi česar naj bi tožnik originarno pridobil lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 944 k. o. X, pa je, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, preveč pavšalno, da bi bilo lahko uspešno. Tudi nekonkretizirano sklicevanje pritožnika na 21. člen ZTLR glede na vsebino te zakonske določbe ne more biti uspešno.

O pritožbi tožene stranke

13. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 961/4 k. o. X, ki v naravi predstavlja cesto, tožnik. Prav tako ni sporno, da je bila cesta, ki je speljana preko tožnikovega zemljišča, kategorizirana kot javna cesta z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Tržič (Uradni list RS št. 8/2001). Ker je bila cesta protipravno kategorizirana kot občinska cesta čez zemljišče, ki je v lasti tožnika (tožena stranka bi namreč morala zemljišče, po katerem poteka občinska javna pot pridobiti bodisi na podlagi pravnega posla, bodisi v postopku razlastitve še pred sprejetjem odloka o kategorizaciji), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je podan element obogatitve na strani tožene stranke, hkrati pa element prikrajšanja tožnika, ki je prikrajšan za uporabo zemljišča oziroma za korist, ki bi jo imel, če tožena stranka nepremičnine ne bi uporabljala kot javno dobro, (glej Obligacijski zakon s komentarjem, Druga knjiga, A. Polajnar Pavčnik, stran 46).

14. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ga ocenilo in tudi pojasnilo, zakaj in v kakšnem obsegu mu sledi. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot jasnega in popolnega. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pripombe obeh pravdnih strank, ki sta jih podali na izvedeniško mnenje in jih je poslalo izvedencu s pozivom, da nanje odgovori. Izvedenec je v dveh dopolnitvah mnenja odgovoril na pripombe pravdnih strank. Natančno in argumentirano je pojasnil svoje ugotovitve tudi na glavni obravnavi z dne 22. 1. 2013 ter izčrpno odgovoril na vsa vprašanja, zato za postavitev drugega izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo ne potrebe ne pogojev.

15. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožniku ne pripadala uporabnina, temveč le odškodnina v skladu s 105. členom ZureP-1. V konkretnem primeru ne gre za razlastitveni postopek, temveč tožnik zahteva denarno odmeno za uporabo nepremičnine, katere zemljiškoknjižni lastnik je. Po mnenju pritožbenega sodišča je sprejemljiva tudi metoda izračuna višine uporabnine in je na ugovorne navedbe glede metode izračuna že odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe na list. št. 12 in 13 ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju z utemeljenimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Zgolj dejstvo, da tudi tožnik uporablja javno cesto na obseg okoriščenja s strani tožene stranke ne vpliva.

16. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Res je tožnica v postopku v celoti propadla, vendar pa je sodišče pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo, da je tožnik v pravdi delno uspel ter da je tožeči stranki zastopal isti odvetnik, ki ni zahteval povišanja nagrade za 10% zaradi zastopanja dveh strank v skladu z 9. členom Odvetniške tarife.

17. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa glede na vsebino ni bil potreben, zato mora tožena stranka stroške odgovora na pritožbo kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. O-I-316/04.