Jedro

Tožbene trditve, da je nepremičnina po samem zakonu postala last Republike Slovenije, ne omogočajo zaključka, da je bila s sporno vknjižbo na tej nepremičnini kršena kakšna pravica (zlasti lastninska) tožeče stranke, ampak kvečjemu lastninska pravica Republike Slovenije. Zato tožeča stranka za izbrisno tožbo na tej trditveni podlagi ni aktivno legitimirana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani odločbi potrdita.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka /Občina A./ zahtevala,

1. naj se ugotovi, da je aneks k pogodbi o neodplačanem prenosu pravice uporabe, sklenjen med tožečo in toženo stranko dne 7.1.2000, neveljaven;

2. naj se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 117/2 v vl. št. x k.o. P. na ime tožene stranke v zemljiško knjigo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča Dn. št. ... z dne 8.10.2001 neveljavna;

3. naj se vknjižba iz 2. točke izbriše;

4. naj se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ... pri vl. št. x k.o. P. vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred vknjižbo iz 2. točke, tako da se iz vl. št. x k.o. P. odpiše parc. št. 117/2 in se ta parcela pripiše k vl. št. y k.o. P., kjer je bila vpisana družbena lastnina, imetnik pravice uporabe Občina B. Pri tem je odločilo tudi o pravdnih stroških, to odločitev pa nato z izpodbijanim popravnim sklepom popravilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 438.000 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je pravočasno pritožbo vložila tudi zoper navedeni popravni sklep.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ta pa nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek primarno uveljavljala s trditvami, da je sporna nepremičnina (parc. št. 117/2 k.o. P.) že pred sklenitvijo aneksa z dne 7.1.2000 (k pogodbi z dne 29.3.1987) po samem zakonu prešla v last Republike Slovenije in se zato ni mogla olastniniti na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pri tem se je sklicevala tako na zakone s področja varstva in lastninjenja kulturnih in naravnih spomenikov ter na teh zakonih temelječe posamične pravne akte kakor tudi na Zakon o zadrugah.

Glede te trditvene podlage je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, vendar sodišče prve stopnje temu ugovoru ni sledilo (čeprav je sicer tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede na to podlago). V razlogih izpodbijane sodbe je namreč zapisalo, da ker se z izbrisno tožbo iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (pravilno: zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), je zanjo tožeča stranka aktivno legitimirana glede na to, da je bila pred spornim vpisom v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe; prenos vpisane pravice na drugega pa da nedvomno spada med primere oškodovanja pravice.

S temi razlogi se je sicer načeloma mogoče strinjati, v zvezi z do zdaj povzeto trditveno podlago tožeče stranke pa ne. Iz besedila 1. odst. 243. člena ZZK-1 je namreč razvidno, da morata biti za izbrisno tožbo hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja:

1. da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna;

2. da je tožbo vložila oseba, ki so ji bile zaradi te vknjižbe kršene njene pravice na nepremičnini.

Tožbene trditve, da je nepremičnina (parcela št. 117/2 k.o. P.) že pred sklenitvijo aneksa z dne 7.1.2000 postala last Republike Slovenije, ne omogočajo zaključka, da je bila s sporno vknjižbo na tej nepremičnini kršena kakšna pravica (zlasti lastninska) tožeče stranke, ampak kvečjemu lastninska pravica Republike Slovenije. Ker to pomeni, da tožeča stranka za izbrisno tožbo na tej trditveni podlagi ni aktivno legitimirana, je izpodbijana sodba, kolikor je z njo tožbeni zahtevek zavrnjen gledena to podlago, materialnopravno pravilna ne glede na razloge, ki jih je pri tem navedlo sodišče prve stopnje. In ker so zato ti razlogi irelevantni, sodišču druge stopnje na pritožbene navedbe, ki te razloge grajajo, ni treba odgovarjati.

Podrejeno je tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavljala s trditvijo, da je sporna nepremičnina že pred sklenitvijo aneksa z dne 7.1.2000 po samem zakonu postala njena last. Tudi pri tem se je sklicevala na zakone s področja varstva in lastninjenja kulturnih in naravnih spomenikov ter na teh zakonih temelječe posamične pravne akte. Ne glede na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede na to podlago, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi če bi ta tožbena trditev držala, zgolj dejstvo, da je tožeča stranka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico, ne bi moglo vplivati na veljavnost omenjenega aneksa. Voljo, da sporna nepremičnina, takrat sicer še v družbeni lastnini, preide v sfero tožene stranke, je tožeča stranka (oziroma njena pravna prednica Občina B.) izrazila že s pogodbo z dne 29.3.1987, zato morebitna poznejša pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini takšne pogodbene volje ne bi mogla izničiti. Za odpis parcele št. 117/2 iz vložka tožeče stranke in njen prenos (vknjižbo) v vložek tožene stranke v tem pogledu torej ni bilo nobenih ovir. Sicer pa bi bilo za tožečo stranko vseeno, če bi se najprej sama vknjižila kot lastnica nepremičnine (to bi lahko storila tudi na podlagi 3. člena ZLNDL) in šele potem s toženo stranko sklenila ustrezen aneks, ki bi vseboval tudi zemljiškoknjižno dovolilo.

V izogib vsem dvomom pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki vodijo v zaključek, da tožeča stranka lastninske pravice na sporni nepremičnini iz naslova kulturnega spomenika ni pridobila, saj bi bila sicer ta nepremičnina navedena v prilogi 2 Zakona o lastinjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini, pa ni.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala tudi s trditvijo, da predmet aneksa ni več tista nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe z dne 29.3.1987, vendar konkretnih dejstev v zvezi s tem ni navedla. Tako je sodišče prve stopnje pravzaprav preko tožbenih trditev ugotovilo, da je sporna parcela št. 117/2, ki je nastala z delitvijo parcele št. 117 in ki je predmet aneska, sicer res večja od prvotne parcele št. 117, ki je bila predmet pogodbe iz leta 1987 (parcela št. 117 je bila namreč hkrati združena s parcelo št. 1/1), vendar je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil prenos pravice uporabe dejansko dogovorjen za tak obseg nepremičnine, kot izhaja iz aneksa z dne 7.1.2000. Tožeča stranka zgolj s pritožbeno trditvijo, da je razlike za več kot 300 m2, tega zaključka ne more omajati. Ker je parcela št. 117 merila 676 m2, parcela št. 117/2 pa meri 860 m2, znaša razlika le 184 m2. Sicer pa to niti ni pomembno. Glede vprašanja, kaj je predmet pogodbe, je bila namreč tudi pri sklepanju aneksa odločilna pogodbena volja strank, torej tudi tožeče. Svoji takratni volji pa tožeča stranka zdaj ne more nasprotovati (venire contra factum proprium nulli conceditur).

Tožeča stranka pa je tožbeni zahtevek uveljavljala tudi s trditvijo, da je bila za sporno nepremičnino vložena zahteva za denacionalizacijo. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede na to podlago, tožeča stranka v pritožbi ne oporeka, sodišče druge stopnje pa se z njimi načeloma strinja in še dodaja, da tudi ta trditev ne omogoča zaključka, da je bila s sporno vknjižbo na tej nepremičnini kršena kakšna pravica tožeče stranke, ampak kvečjemu denacionalizacijskega upravičenca.

Tako se pokaže, da je izpodbijana sodba glede na relevantno dejansko stanje, ki med strankama niti ni bilo sporno, v materialnopravnem pogledu pravilna. Konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka v pritožbi ni zatrjevala, sodišče druge stopnje pa takšnih kršitev ni ugotovilo niti pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP). Glede na takšno stanje stvari je zavrnilo tudi pritožbo zoper izpodbijani popravni sklep in ta sklep potrdilo, saj je odločitev, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, pravilna (1. odst. 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.