Jedro

Popravni sklep o pravdnih stroških ni sklep, s katerim je postopek končan v smislu prvega odstavka 384.člena ZPP.

Revizija, ki je le dobeseden prepis pritožbe in odgovorov pritožbenega sodišča niti ne omenja, ali od revizijskega sodišča terja le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

S trditvijo v izbrisni tožbi, da naj bi bila sporna nepremičnina v lasti tretje osebe, tožnica ni utemeljila kumulativno zahtevanega pogoja, da so bile z izpodbijano vknjižbo kršene njene pravice.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti aneksa s 7. 1. 2000 k pogodbi o neodplačanem prenosu pravice uporabe, za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na sporni parc. št. 117/2 k.o. ... na ime toženke, za izbris te vknjižbe in za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred sporno vknjižbo. S popravnim sklepom je drugače odločilo, kdo mora komu povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu uveljavlja vse revizijske razloge, predvsem pa napačno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje. Nato dobesedno prepiše celotno pritožbo (z dvema nebistvenima razlikama). Zato ni potrebe, da bi njene navedbe na tem mestu povzemalo še revizijsko sodišče. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti sklepu ni dovoljena, proti sodbi pa ni utemeljena.

6. Po izrecni določbi prvega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija dovoljena proti takemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek končan. Sklep o popravi sklepa o pravdnih stroških nima narave takega sklepa, zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena.

7. Iz tožničinih trditev in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravni prednici sedanjih pravdnih strank občina in kmetijska zadruga 29. 3. 1987 sklenili pogodbo o neodplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču, ki je v naravi kljub oznaki sadovnjak predstavljalo gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem. Po opravljeni delitvi in združitvi parcel sta 7. 1. 2000 sklenili aneks, v katerem sta upoštevali nove oznake parcel in nove izmere, toženka pa je z njim dovolila zemljiškoknjižni prenos. Na podlagi teh listin je bila s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča z 8. 10. 2001 na parc. št. 117/2 k.o. P. G. vpisana toženkina lastninska pravica. Vendar pa je tožnica že dve leti kasneje vložila izbrisno tožbo. Z njo je zahtevala ugotovitev neveljavnosti aneksa, neveljavnosti omenjene vknjižbe, njen izbris in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred izpodbijano vknjižbo. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da v obdobju med sklenitvijo pogodbe in aneksa ni prišlo do lastninjenja sporne parcele na zakonski podlagi, ki jo je zatrjevala tožnica in po kateri naj bi postala lastnica država ali le podrejeno občina, pač pa se je parcela lastninila na toženko na podlagi Zakona o zadrugah (ker ni šlo za neodplačan prenos, ampak za menjavo) ali vsaj na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin družbeni lastnini. Upoštevalo je tudi, da je bila že ob sklepanju pogodbe v letu 1987 pogodbena volja pogodbenikov prenesti nepremičnino v obsegu, kot izhaja iz aneksa.

8. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Z nekaterimi razlogi prvostopenjskega sodišča se je strinjalo, do drugih pa se ni niti opredelilo. Nosilni razlogi njegove odločitve so bili namreč drugačni. Ob zatrjevanju, da naj bi sporna nepremičnina že na podlagi zakona postala last Republike Slovenije, po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen eden od kumulativno zahtevanih pogojev za izbrisno tožbo – da je z izpodbijano vknjižbo kršena pravica tožeče stranke na nepremičnini. Tudi podrejeno zatrjevana podlaga, da naj bi na podlagi lastninjenja po samem zakonu postala lastnica sporne nepremičnine tožnica, po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na veljavnost izpodbijanega aneksa. Glede samega obsega z aneksom prenesene nepremičnine je odločilna volja pogodbenikov in tožnica svoji takratni volji (s takimi trditvami) sedaj ne more nasprotovati.

9. Revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi in ne proti prvostopenjski. Že iz tega razloga stranka v revizijskem postopku težko uspe le s prepisom pritožbenega besedila. Uveljavljane pritožbene razloge je obravnavalo že pritožbeno sodišče, zato mora stranka v reviziji izpodbijati razloge tega sodišča, ki pa so lahko enaki ali pa tudi drugačni od razlogov prvostopenjskega sodišča. V obravnavani zadevi so nosilni razlogi pritožbenega sodišča drugačni. Tožnica jih v reviziji ne omenja, jim ne nasprotuje in z njimi niti ne polemizira.

10. Pravkar pojasnjeno pomeni, da je lahko revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti, ali je bilo v njej pravilno uporabljeno materialno pravo (371. člen ZPP). Revizijske trditve, da tožnica uveljavlja vse revizijske razloge, ni moglo upoštevati, saj ni navedla konkretnih trditev o procesnih kršitvah.

11. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da primarno uveljavljana podlaga, da naj bi v času med sklenitvijo pogodbe in aneksa prišlo do takega lastninjena sporne nepremičnine, po katerem je ta postala last Republike Slovenije, ne utemeljujejo izbrisne tožbe. Določba prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.) zahteva poleg vknjižbe določene pravice, ki je neveljavna iz materialnopravnega razloga, tudi, da so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe. Tožničine trditve o lastninski pravici tretje osebe ne utemeljujejo drugega omenjenega pogoja. Podrejeno uveljavljana podlaga, da naj bi se na sporni nepremičnini lastninila (vsaj) tožnica, v pritožbi niti ni bila posebej poudarjena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je o tem vprašanju materialnopravno pravilen odgovor pritožbenega sodišča. Tožnica je pogodbo sklenila kot prejšnja imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini. Če se je kasneje na podlagi zakonov o lastninjenju ta pravica transformirala v lastninsko pravico, navedena okoliščina ni bila ovira, zaradi katere tožnica kot lastnica ne bi mogla skleniti aneksa. Podobno velja za vprašanje samega predmeta aneksa oziroma površine sporne nepremičnine. Tožnica enostavno prepisuje pritožbene trditve o 300 m² presežka, kljub drugačnemu izračunu pritožbenega sodišča in predvsem kljub odločilnemu razlogu, da je bila taka pogodbena volja strank (tudi) ob sklenitvi aneksa. V tem delu je tožnica na področju, ki ga v revizijski fazi postopka ne more izpodbijati, saj jo veže prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP o nemožnosti izpodbijanja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP zavrglo tožničino revizijo proti sklepu in zavrnilo njeno revizijo proti sodbi, kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).