Jedro

Dokazovanje dejstva, da zapustnik v času sestave oporoke ni bil sposoben za razsojanje, je sicer res težavno, saj osebe ni mogoče pregledati. Vendar je njegovo duševno stanje mogoče ugotoviti na podlagi posrednih dokazov (zdravstvena dokumentacija, izpovedi prič, ki so bile v stiku z zapustnikom). Zato ni utemeljenih razlogov za zniževanje dokaznega standarda, ki je potreben za meritorno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo sta zavrnjena zahtevek za razveljavitev oporoke in zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe, izvedbo obravnave pred sodiščem druge stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede podrednega zahtevka pa meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in pritožbeno sodišče zahtevku lahko ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka zaradi nepravilne uporabe 8. čl. in 215. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Meni, da je sodišče, ki na podlagi izvedenih dokazov ni moglo z gotovostjo ugotoviti zapustničine (ne)sposobnosti za razsojanje, nepravilno uporabilo pravila o procesnem dokaznem bremenu. Ob izdaji sodbe procesno dokazno breme preneha in nastopi materialno dokazno breme, po pravilih katerega je treba odločiti. Opozarja, da pri odločanju v civilni zadevi ni potrebna gotovost oz. stanje, ki izključuje vsak dvom. Ta dokazni standard je prestrog. Meni, da za odločitev zadošča prepričanje, kar pomeni, da o dokazanosti ne dvomi noben, v življenjskih razmerah izkušen človek. V primerih, ko je meritorna odločitev sodišča enako pravno usodna za obe stranki, po sodni praksi in teoriji zadostuje že standard pretežne verjetnosti, ki je nižji od prepričanja. Nižji dokazni standard je sprejet tudi v vseh položajih, ko posebne okoliščine zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, saj je v nasprotnem primeru lahko ogrožena pravica stranke do sodnega varstva. Če dejstev ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v praksi najpogosteje uporabi merilo mejnega praga verjetnosti. Ocenjuje, da je (ne)dokazanost (ne)sposobnosti R. L. za razsojanje ob podpisu oporoke enako usodna za obe stranki. Posebne okoliščine, ker gre za ugotavljanje duševnega stanja, pa narekujejo znižanje dokaznega standarda. Povzema izvedeniško mnenje doc. dr. V. Š., dr. med. in ga ocenjuje za jasno in nedvoumno. Opozarja, da izvedenka ni mogla potrditi zapustničine prisebnosti med pisanjem oporoke; pri tej ugotovitvi je izvedenka vztrajala v dopolnilnem mnenju in pri ustnem podajanju mnenja. Izvedenkino opozorilo o težavnosti ugotavljanja, ker pacienta (zapustnice) ni mogoče pregledati, izpostavlja kot dodaten argument za upoštevanje standarda velike verjetnosti. Za upoštevanje tega standarda govori tudi prvostopenjska ugotovitev, da tudi noben drug izvedenec ne bi mogel dati gotovega odgovora o zapustničinih sposobnostih. Opozarja, da sta, glede na izvedenkino mnenje, obe stranki računali na drugačen izid postopka. Meni, da uporabljeni dokazni standard onemogoča izpodbiti veljavnost katerekoli oporoke; po naravi stvari je o oporočni sposobnosti zapustnika vedno mogoče odločati zgolj na podlagi ugibanja po verjetnosti. Trdi, da je zaradi uporabe strogega dokaznega standarda poseženo v pravico tožnikov do sodnega varstva. Meni, da je nujno odstopiti od prestrogega dokaznega standarda gotovosti, kar je storila tudi sodna praksa, ker zapustnika ni mogoče zaslišati. Trdi, da se je tudi pri presoji izpovedi prič sodišče izognilo uporabi pravil o materialnem dokaznem bremenu s sklicevanjem na izostanek gotovosti. Trdi, da presoja vseh dokazov skupaj (izpovedi prič, zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja, indicev) privede do zaključka, da je zahtevek utemeljen. Ker sodišče ni dovolilo dokazovanja glede čustvenih vezi v družini, ugibanja o tem, na koga je bila zapustnica bolj ali manj navezana, ne bi smelo biti. Sicer pa ocenjuje, da je zapustničina posebna naklonjenost do tožnikov in njune mame izkazana. Opozarja, da je toženka od zapustnice že za časa življenja prejela v dar trisobno stanovanje in da je bila toženka pooblaščena za zapustničin denar. O tem koliko je toženki že dala in koliko bosta prejela tožnika, zapustnica ni imela občutka. Kot pritožbeno kršitev šteje, da se sodišče do vsebine zdravstvene dokumentacije ni opredelilo neposredno, ampak v okviru presoje izvedenskega mnenja. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo materialnega prava – 1. in 2. odstavka 64. čl. Zakona o dedovanju. Meni, da oporoka ni pravno veljavna, ker dokazni postopek ni potrdil, da bi zapustnica pred pričama izjavila, da podpisuje oporoko in ker taka izjava v oporoki ni zapisana. Dvomi, da je bila oporoka prebrana, ker se oporočni priči vsebine oporoke ne spomnita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z oblikovalnim zahtevkom tožnika želita doseči neveljavnost pravnega posla (oporoke). Utemeljujeta ga z odsotnostjo zapustničine sposobnosti za razsojanje v času sestave oporoke (59. in 61. čl. Zakona o dedovanju). Trditveno in dokazno breme o dejstvu, ki je podlaga za preoblikovanje tega pravnega razmerja, je na njuni strani, kajti zatrjujeta izjemo od običajnih sposobnosti odrasle osebe, ki je praviloma sposobna razsojati. Gre za materialno dokazno breme, ki je na tožeči stranki; s tem soglaša tudi pritožba. Pritožbeno sklicevanje na procesno dokazno breme ni razumljivo; je pa tudi procesno dokazno breme na tožeči stranki, ki zapustničino oporočno nesposobnost zatrjuje (212. čl. ZPP).

5. Res je dokazovanje duševnega stanja pokojne osebe zahtevno in terja specifičen pristop, ker osebe ni mogoče pregledati; nikakor pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da ga ni mogoče dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom. Opreti se je treba na posredne dokaze – zdravstveno dokumentacijo in izpovedi prič, ki so zapustnika poznale, z njim v kritičnem času kontaktirale in druge razpoložljive dokaze, s katerimi je mogoče osvetliti zapustnikovo duševno stanje. Iz dejanskih ugotovitev o nihanju zapustničinega duševnega stanja je razvidno, da je bolj kot dokazna strogost, na katero se sklicuje pritožba, problematična dokazna stiska z vidika medicinske stroke, ker zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala zapustničino duševno stanje na dan podpisa oporoke, ni. Ker je zapustničino duševno stanje nihalo (ni bilo stabilno, se je spreminjalo), ga je treba izkazati v točno določenem trenutku in zdravstvena dokumentacija je najobjektivnejši dokaz o njem. Pomembno je, zakaj najbolj zanesljivega dokaza ni na razpolago; ali so razlogi za dokazno stisko objektivni, ali temeljijo na subjektivnih interesih. Upošteváje izvedenkino mnenje, da je pri zmerni demenci, s katero je bila zapustnica obremenjena, sposobnost razumevanja opešana, in ne izključena kot pri hudi obliki (1) potreba po dokumentiranju zapustničinega duševnega stanja ni bila očitna in odsotnost te dokumentacije ni nenavadna. Posebno, ker je po ugotovitvah izvedenke demenca počasi napredovala in je bila zato za toženko, ki je zapustnico dnevno videvala, in je pri sestavi oporoke sodelovala, manj zaznavna. Ni mogoče niti mimo dejstva, da tudi oporočni priči spoznavnih motenj in drugih znakov demence pri zapustnici nista zaznali. Niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi kazale, da oporočna sposobnost na dan podpisa oporoke namerno (z določenim namenom) ni bila preizkušena s pomočjo medicinske stroke, ali da katera od strank prikriva zapustničino zdravstveno stanje v točno določenem trenutku. Razlogov za domnevo, da so spoznavne motnje, ki so zapustnico spremljale, obstajale tudi na dan podpisa oporoke, zato ni. Tudi razlogov za zniževanje dokaznega standarda, ki je potreben za meritorno odločanje, ni; drugačno stališče bi pomenilo priviligiranje tožnikov v odnosu do toženke. Z olajšanjem dokaznega standarda bi bilo poseženo v pravico testiranja, ki je eden od vidikov temeljne človekove pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS). Pritožbena trditev, da v praksi odločitve v podobnih primerih temeljijo na ugibanju, ni točna.

6. Izvedeniško mnenje, ki ga je izvedenka podajala ustno in dvakrat pismeno, je sodišče pravilno razlagalo. Izvedenka je podala mnenje, da pri parkinsonovi bolezni, ki jo je zapustnica imela, spoznavne sposobnosti zelo nihajo. V zapustničini duševni sferi so se torej obdobja, ko je bila sposobna razsojati, izmenjavala z obdobji, ko te sposobnosti ni imela. Pritožnika temu ne ugovarjata. V pritožbi se zavzemata na neko splošno oceno zapustničinega duševnega stanja, kar pa ni sprejemljivo. Sposobnost za razsojanje je treba ugotoviti za čas, ko je bila oporoka podpisana, torej na dan 6.8.2004. Ker so obstajala obdobja, ko je bila zapustnica sposobna razsojati in obdobja ko te sposobnosti ni imela, je odločilno, v katerem od obdobij je testirala. Ker medicinskih izvidov iz obdobja, v katerem je bila oporoka podpisana, ni, se je treba opreti na druge dokaze, s katerimi je ugotovljiva zapustničina oporočna sposobnost. 7. Pritožnika zatrjujeta neprepričljivo dokazno oceno, s čemer grajata ugotovljeno dejansko stanje. Vsekakor je treba pritrditi pritožbi, da je treba natančno ugotoviti vse okoliščine, ki so lahko pomembne. To je prvostopenjsko sodišče storilo. Pretreslo in opredelilo se je do vseh okoliščin, ki sta jih stranki izpostavili: okoliščine, v katerih je zapustnica živela, njene intelektualne sposobnosti, njen odnos do najbližjih sorodnikov, njeno poimenovanje tožnikov, pooblastilo toženki v letu 2001…. Tudi zapustničina navezanost na tožnika, ki jo izpostavlja pritožba, je upoštevana. Pritožba pa spregleda, da je bila zapustnica zelo navezana tudi na toženko, ki ji je v starosti stala ob strani, ji nudila oporo, ji pomagala in kateri je zapustnica tudi zaupala; med drugim ji je poverila dostop do prihrankov, s katerimi je razpolagala z oporoko in so predmet zapuščine. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je večtedenska zapustničina posest nepodpisane oporoke omogočila zapustničino premišljeno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago, da delavci doma upokojencev običajno odklanjajo sodelovanje pri pravnih poslih oskrbovancev. Pritožba ta dejstva razlaga drugače: da je zapustnica oklevala s podpisom oporoke; da so delavci Doma upokojencev zaradi okoliščin odklanjali sodelovanje pri oporoki; da je toženka izkoristila velik vpliv na zapustnico. Taka razlaga ugotovljenih dejstev je zaradi njene neskladnosti z drugimi okoliščinami nesprejemljiva. Pritožbena zaključka: da pravdni spis izžareva v naprej načrtovano pot za prilastitev čim večjega deleža dediščine in da je toženka za zapustnico skrbela zaradi obvladovanja zapustničinega premoženja, v spisovnih podatkih nimata opore. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot logično in življenjsko sprejemljivo, pritožbeno razlago pa kot izkrivljeno interpretacijo ugotovljenih dejstev. Tožnikoma, na katerih je dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je bila oporoka sestavljena v času, ko sposobnosti razsojanja zapustnica ni imela. Zahtevek je zavrnjen, ker tega – torej materialnega dokaznega bremena – tožnika nista zmogla.

8. Poleg vsebinske neprepričljivosti pritožba očita tudi nespoštovanje metodološkega napotka o skrbni presoji vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj (8. čl. ZPP). Ni ji mogoče pritrditi, saj ne podaja konkretnih očitkov, katerega od dokazov naj bi sodišče spregledalo, kateremu naj bi dalo premajhno ali preveliko težo oz. kako drugače (npr. z nanatančnostjo, površnostjo ...) kršilo 8. čl. ZPP. Ker je zdravniško dokumentacijo natančno obdelala izvedenka in rezultatom te obdelave nobena od strank ne oporeka, se do zdravstvene dokumentacije sodišču ni bilo treba opredeljevati. Za posebno opredeljevanje do tega dela dokaznega gradiva torej ni bilo potrebe. To je na razumljiv način pojasnilo že sodišče prve stopnje na osmi strani sodbe. Pritožba ne pojasni, kaj naj bi bilo v zdravstveni dokumentaciji zabeleženo drugače ali več, kot sledi iz izvedenskega mnenja.

9. Res je oporoka strogo formalen pravni akt. Oblika pismene oporoke pred pričami je predpisana s 64. čl. Zakona o dedovanju. Izpovedbe oporočnih prič in toženke, ki je bila pri podpisovanju prisotna, potrjujejo, da je bila obličnost spoštovana. Iz izpovedi vseh treh sledi, da je zapustnica navzočim dala vedeti, da podpisuje svojo oporoko. Da bi bila v oporoki ta izjava povzeta oz. zapisana, ni predpisano; v pravni praksi zapis te izjave ni pogoj za veljavnost oporoke.

10. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu sklepanju, da oporoka ni bila prebrana, ker oporočni priči o vsebini oporoke nista vedeli izpovedati. Razlogov, da priči o vsebini nista vedeli izpovedati, je lahko več; od tega, da ju ta podatek ni zanimal, še verjetneje pa, da po več letih vsebine oporoke nista ohranili v spominu. Za veljavnost oporoke ni pomembno, ali priči vsebino oporoke poznata ali ne. Razlogov za dvom v verodostojnost izpovedi oporočnih prič, ki sta izpovedali, da je bila oporoka prebrana, ni.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Ustno podano izvedenkino mnenje na četrti strani zapisnika, list. št. 257.