Jedro

Toženec v postopku ni dokazal, da je pri sklenitvi sporazuma (pogodbe) obstajala napaka glede njegove volje, zato je dolžan izpolniti svoje, s sporazumom (pogodbo) sprejete obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na toženca potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca M. M. in J. M. (v nadaljevanju toženca) nerazdelno dolžna plačati tožniku D. V. (v nadaljevanju tožnik) tolarsko protivrednost 64.000 DEM, obračunano po tečaju Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana na dan plačila, skupaj z obrestmi, ki jih Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana obračunava za devizne vloge na vpogled in sicer od glavnice tolarske protivrednosti 85.000 DEM od 1.1.1992 do 11.5.1994, od tolarske protivrednosti 75.000 DEM od 13.5.1994 do 3.8.1996 ter od tolarske protivrednosti 64.000 DEM od 4.8.1996 dalje do plačila in 620.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe pa do plačila. Višji tožnikov obrestni zahtevek je sodišče zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi tožencev na ugotovitev da sporazum z dne 21.10.1991, ki so ga sklenili tožnik in toženca, nima pravne veljave.

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazlaga svoje stališče in poudarja, da je bila zadeva zaključena v njegovi odsotnosti, zaradi česar pritožniku ni bilo omogočeno podati stališča do navedenega primera. Toženca sta poskušala s tožnikom doseči izvensodno poravnavo v smislu kompenzacije v blagu oziroma v gotovini in za te transakcije obstajajo dokumenti in potrdila, ki so bili predloženi sodišču, ali oziroma odvetniku ..., vendar v sodbi niso bili upoštevani. Pritožnik zato prosi za "obnovo procesa", v katerem bo lahko sodeloval pri nujno potrebnih pojasnilih in ev.

soočenju s tožnikom. Predlaga tudi sodelovanje izvedenca, ki bo lahko pojasnil realne vrednosti vozil. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je svojo tožbo vložil zoper toženca dne 4.3.1994, toženca pa nasprotno tožbo zoper tožnika dne 10.3.1994. Ni zato mogoče pritrditi stališču pritožnika, da mu ni bilo omogočeno podati sodišču svojega stališča v tej zadevi, kajti pritožnik je imel za obrazložitev svojih stališč do zaključka glavne obravnave na razpolago kar 5 let. Res pa je bila glavna obravnava zaključena v nenavzočnosti toženca. Vendar je bil toženec na glavno obravnavo pravilno povabljen, pa se je ni udeležil. Če torej toženec s pritožbenimi navedbami, da mu ni bilo omogočeno podati sodišču svojega stališča, očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP, mu pritožbeno sodišče odgovarja, da v postopku prvostopenjskega sodišča te kršitve ni bilo, ker je bil toženec na narok za glavno obravnavo pravilno povabljen. Toženec drugih procesnih kršitev sodišču prve stopnje tudi smiselno ne očita, pritožbeno sodišče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora, glede na določbo 2. odst. 365. člena ZPP/77, ob reševanju pritožbe, paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče pa po proučitvi zadeve tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca, ki ga šele zdaj predlaga toženec v pritožbi, ne bi mogla privesti do odločilnih drugačnih dejanskih ugotovitev in s tem do drugačne odločitve. Pa tudi soočenje tožnika in tožneca ne.

Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. člen ZOR). Svoje obveznosti so dolžni izpolniti in za njene izpolnitve odgovarjajo (17. člen ZOR). Toženca sta se v 2. točki Sporazuma o ureditvi medsebojnih premženjskopravnih razmerjih, ki ga je sestavil odvetnik B. L. in so ga tožnik in toženca sklenili dne 21.10.1991, zavezala dolgovani znesek 85.000 DEM tožniku vrniti najpozneje do 31.12.1991. V dolgotrajnem postopku toženca nista dokazala, da bi bile pri sklenitvi tega sporazuma napake glede njune volje (1. in 2. odst. 60. člena ZOR). Zato ni vzroka za neveljavnost pogodbe, ki sta ga le zatrjevala toženca v teku postopka na prvi stopnji. Zdaj v pritožbi pa toženec sicer neveljavnosti sklenjenega sporazuma tudi ne izpodbija. Sporazum z dne 21.10.1991 je torej veljaven in toženca zavezuje. Ker je toženec plačal tožniku le 12.5.1994 10.000 DEM, 3.8.1996 pa 11.000 DEM, torej tožnik utemeljeno zahteva od tožencev še dolžni znesek 64.000 DEM z obrestmi, kot je to odločeno v izpodbijani sodbi.

Vse pritožbene navedbe, tudi tiste, ki se nanašajo na avtomobile Mercedez, Pontiac in BMW so po obrazloženem neupoštevne in neutemeljene. Neutemeljena je torej pritožba v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sodbo pa v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na toženca, potrdilo (368. člen ZPP/77).

V tej sodbi so bile uporabljene določbe ZPP/77 glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP/99.