Jedro

Le revident je trdil, in še to izrecno šele v reviziji, da je bil sporazum sporazumno spremenjen. Dejanske ugotovitve sodišča so drugačne: sporazum ni bil spremenjen in veže pogodbenike, kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje. Niti ta očitana kršitev pravdnega postopka torej ni podana.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrne, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema plačilo 64.000 DEM v tolarski vrednosti in z obrestmi, ki jih banka obračunava za devizne vloge na vpogled ter tožnikove pravdne stroške. Zavrnilo je zahtevek za plačilo višjih obresti in v celoti tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da sporazum med pravdnima strankama z dne 21.10.1991 nima pravne veljave. Sodišče je zavrnilo pritožbo drugotoženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sta v tej odločbi poimenovani v skladu s položajem, ki ga imata v pravdi po tožbi.

Zoper pravnomočno sodbo je drugotoženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da ni osebno prejel nobenega sodnega pisanja z izjemo tožbe. Začasno je živel v Avstriji, pisanja na naslovu njegovega stalnega bivališča je sprejemal njegov sin, ki ga o vabilih ni obvestil. Sporazum z dne 21.10.1991 so stranke spremenile in sicer tako, da je tožnik namesto 64.000 DEM, kot je bilo zapisano v sporazumu, dobil osebni avtomobil znamke Pontiac, katerega vrednost je presegala dolgovani znesek.

Vozilo BMW je tožnik vrnil šele 3.8.1996 in se izmikal ureditvi dokumentov. Revizija trdi, da je izpodbijana sodba protispisna, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami, ki so bile predložene oziroma tistim, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno: da so sporazum podpisniki soglasno spremenili. Drugotoženec v reviziji ponuja svoj izračun vtoževanega dolga in trdi, da je tožnik dobil več, kot vtožuje in bi moralo sodišče postaviti izvedenca, ki bi dolg izračunal. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvi o tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

V drugem odstavku 186. člena ZPP 1977 je določeno, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Tožena stranka vrednosti spornega predmeta (iz nasprotne tožbe) ni navedla, tožeča stranka temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP 1977 revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT.

Revizija tožene stranke proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku tako ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče moralo v tem delu zavreči (392. člen ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Drugotoženec v reviziji trdi, da ni prejel nobenega pisanja oziroma vabila na glavno obravnavo, ker ga sin o prejetih pošiljkah ni obveščal. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil drugotoženec na glavno obravnavo dne 16.3.1999 vabljen na pravilni naslov, prvič je bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, naslednji dan pa je bila opravljena nadomestna vročitev: pošiljko je prevzela snaha, kot je razvidno iz povratnice v spisu. Očitana kršitev postopka torej ni podana.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu revizijskih očitkov vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, in revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Prav to pa želi doseči revident: izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je bil sporazum o ureditvi razmerij med pravdnima strankama z dne 21.10.1991 veljavno sklenjen in ni obremenjen z nobenimi nedovoljenimi razpolaganji pogodbenikov. V tem sporazumu so pogodbeniki ugotovili, kako visok je dolg tožencev do tožnika (85.000 DEM), od kod izvira (sporazumna odstopa od kupnih pogodb za dva avtomobila) in rok vrnitve dolga ter način zavarovanja. Pri tem je treba poudariti, da sta se kupni pogodbi, od katerih sta stranki sporazumno odstopili, nanašali na avtomobila Mercedes in Pontiac - tisti, za katerega revident trdi, da ga je tožnik prejel kot plačilo dolga. Ta trditev je torej očitno v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami postopka in z vsebino sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij med strankami. Toženca dolga nista poravnala v celoti, ampak le 21.000 DEM in še to šele po vložitvi tožbe - med tem pravdnim postopkom. Za ta znesek je tožnik tudi umaknil svoj zahtevek. Revizijske trditve, da je tožnik na račun plačila dolga prejel avtomobil znamke Pontiac, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami postopka in že citiranim sporazumom med pravdnima strankama. Enako velja za revizijski očitek, da je izpodbijana odločba obremenjena z nasprotjem med podatki spisa in med dejstvi, nespornimi med pravdnima strankama (spremembo sporazuma). Le revident je trdil, in še to izrecno šele v reviziji, da je bil sporazum sporazumno spremenjen. Dejanske ugotovitve sodišča so drugačne: sporazum ni bil spremenjen in veže pogodbenike, kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje. Niti ta očitana kršitev pravdnega postopka torej ni podana.

Revizijski očitki o napačnem izračunu dolga in njegovem preplačilu so nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev, zato nanje revizijsko sodišče ne odgovarja. Predlog za postavitev izvedenca pa je revizijska novota in prav tako nedovoljena.

Revizijski očitki po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo proti odločitvi o tožbenem zahtevku zavrniti (393. člen ZPP 1977).