Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je najkasneje z ukinitvijo delovnega mesta tožnice nastal utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je s tem dnem začel teči rok šestih mesecev za podajo odpovedi. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna in s tem podana nezakonito. Prvi odstavek 228. člena ZDR-1 med drugim določa, da se postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Dejstvo, da je tožena stranka s sklepom z dne 18. 1. 2013 ukinila tožničino delovno mesto, še ne pomeni, da se je s tem dejanjem tožene stranke že začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici. Bistveno je, kdaj je tožena stranka začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 6. 9. 2013, to je v času veljavnosti ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, in ki ne določa roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved, delavcu tako je določa kot prejšnji ZDR. To pomeni, da tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podala prepozno in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je dne 6. 9. 2013 podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi.

II. Tožnici pri toženi stranki delovno razmerje dne 27. 2. 2014 ni prenehalo in ji še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati in vrniti na delo, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, vse v 8 dneh pod izvršbo,“ zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je dne 6. 9. 2013 podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi. V II. točki izreka je razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 2. 2014 ni prenehalo in še traja, tožena stranka je dolžna tožnico pozvati in vrniti na delo, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe starega Zakona o delovnih razmerjih, čeprav je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljal že nov Zakon o delovnih razmerjih. Pri tem se je sklicevalo na določbo 228. člena ZDR-1. Uporaba tega določila v predmetnem postopku je materialno pravno zmotna, saj ni bil začet ne disciplinski postopek, ne odškodninski postopek, prav tako se do uveljavitve ZDR-1 še ni začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila podana odpoved dne 6. 9. 2013. Tožena stranka meni, da začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z nastankom poslovnega razloga, saj nastanek poslovnega razloga ne pomeni avtomatsko tudi začetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto 26. 1. 2013, tj. 8 dni po objavi nove sistemizacije z dne 18. 1. 2013 in tako je nastopil poslovni razlog, na podlagi katerega je imela tožena stranka možnost podati tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 6 mesecev. Tožena stranka pa takrat še ni začela postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj poslovni razlog še ni bil resen in utemeljen. Tožena stranka delovnih nalog tožnice še ni prenesla na druge delavce, iskala je tudi možnost prezaposlitve tožnice znotraj članice. Tožnica sama je izpovedala, da je vse do 22. 7. 2013 normalno opravljala vse delo na delovnem mestu. Šele, ko je bil sanacijski načrt A. fakultete Univerze v B. potrjen na seji Upravnega odbora Univerze 17. 6. 2013 je tožena stranka dokončala reorganizacijo delovnega procesa in 16. 7. 2013 posredovala povpraševanje po članicah glede prezaposlitve tožnice na drugo delovno mesto. Tožnica je bila nato 22. 7. 2013 seznanjena, da v kolikor ji delodajalec ne bo našel nove zaposlitve na drugi članici, ji bo vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. 6. 9. 2013 je tožena stranka začela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določili ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje je nerazumljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je v ponovljenem postopku potrebno ugotoviti, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Meni, da je prvo dejanje tožene stranke, katere namen je bilo odpovedati sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnici, storjeno najprej 16. 7. 2013, ko je tožena stranka začela povpraševati o možnostih prezaposlitve tožnice. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je nastanek poslovnega razloga, hkrati pričetek postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka pojasnjuje, da v skladu z ZDR-1 po 12. 4. 2013 ni več potrebno preverjati ali so utemeljeni in resni poslovni razlogi nastali v 6 mesečnem prekluzivnem roku, zato je pri odpovedi, podani 6. 9. 2013 irelevantno, kdaj je nastal resen in utemeljen poslovni razlog. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že enkrat odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 666/2014 z dne 23. 10. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba.

7. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi listinami oziroma zapisniki.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici s strani tožene stranke. Tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju na delovnem mestu strokovni delavec VII/1 v Službi .... Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno 18. 1. 2013. Dne 22. 7. 2013 je tožnica prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji je bila vročena 17. 9. 2013. 9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugotavljalo, kdaj je bilo opravljeno prvo dejanje tožene stranke v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ugotovilo je, da je rektor tožene stranke s sklepom z dne 18. 1. 2013 sprejel Spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije tožene stranke, ki je začel veljati 8 dan po objavi. S sklepom, je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je opravljala delo tožnica. Ugotovilo je, da je bila tožnici podana odpoved 6. 9. 2013, vse do konca novembra 2013 je tožnica opravljala delo. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku ponovno postavilo na stališče, da je najkasneje z ukinitvijo delovnega mesta tožnice nastal utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in s tem dnem začel teči rok šestih mesecev za podajo odpovedi. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po roku iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), je odpoved prepozna, zato je zahtevku tožnice v celoti ugodilo.

10. Pritožba navaja, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013), ki ne določa prekluzivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot ga je določal ZDR. Prvi odstavek 228. člena ZDR-1 določa, da se disciplinski in odškodninski postopki ter postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da z ukinitvijo delovnega mesta z novo sistemizacijo tožena stranka še ni začela postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je Upravni odbor tožene stranke 17. 6. 2013 sprejel sanacijski načrt, tožnica pa je 22. 7. 2013 prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dejstvo, da je tožena stranka s sklepom z dne 18. 1. 2013 ukinila delovno mesto še ne pomeni, da se je s tem dejanjem tožene stranke že začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici. Tako kot ni bistveno ali se dejansko ukine delovno mesto ali ne, je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, kdaj je tožena stranka začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Ta postopek pa se ni začel z ukinitvijo delovnega mesta. Tožnica sama je izpovedala, da je delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala vse do 22. 7. 2013, ko je prejela obvestilo o nameravani odpovedi.

11. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca, zaradi racionalizacije poslovanja. Med strankama ni bilo sporno, da je obstajal utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov 6. 9. 2013, to je v času veljavnosti ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013 in ki ne določa roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved delavcu tako kot prejšnji ZDR, je zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, nezakonita, materialno pravno zmoten.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 6. 9. 2013 ter zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 2. 2014 ni prenehalo in še traja ter reparacijski zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

13. V preostalem delu (odločitev o stroških postopka) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP), saj v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji), delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (41. člen ZDSS-1).