Jedro

ZDR in ZDR-1 ne določata izrecno, kdaj se začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je z revizijsko navedbo tožnice, da začetek postopka ugotovi sodišče, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. V teh okoliščinah je treba upoštevati tudi, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. V takšnem primeru se postopek začne s prvim dejanjem delodajalca v smeri odpovedi konkretne pogodbe o zaposlitvi. Začetek postopka običajno tudi ni enak nastanku utemeljenega razloga za odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 6. 9. 2013, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 27. 2. 2014 in ji še traja, naložilo toženki, da jo pozove na delo, jo prijavi v zavarovanje ter poračuna zneske mesečnih nadomestil plač, po odvodu davkov in prispevkov na plačo neto zneske. Sklenilo je tudi, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

2. Med strankama ni bil sporen obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč pravočasnost odpovedi in s tem v zvezi vprašanje, ali se je ta postopek pri toženki začel pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), to je pred 12. 4. 2013, saj iz prvega odstavka 228. člena tega zakona izhaja, da se postopki odpovedi, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, ta zakon (ZDR) pa je za razliko od ZDR-1 v šestem odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče se je postavilo na stališče, da je poslovni razlog nastal in se je tudi postopek odpovedi začel najkasneje osmi dan po objavi sklepa rektorja toženke, ki ga je ta sprejel 18. 1. 2013. Gre za spremembe in dopolnitve sistematizacije in organizacije toženke, s katerim je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto. Pri tem je sodišče zavrnilo stališče toženke, da naj bi se postopek odpovedi začel šele 22. 7. 2013, ko je bila tožnica obveščena o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma da se je začel s sanacijskim načrtom z dne 17. 6. 2013, saj iz tega načrta ne izhaja nobeno dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tako odpoved podana po šestmesečnem roku, je bila prepozna in je zato nezakonita.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in razen odločitve o stroških postopka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 6. 9. 2013, ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da jo je toženka dolžna pozvati na delo, prijaviti v ustrezna zavarovanja in obračunati ter izplačati nadomestilo plače. Sklenilo je tudi, da toženka krije sama svoje stroške pritožbe.

4. Obrazložilo je, da z ukinitvijo delovnega mesta z novo sistematizacijo, ki je bila sprejeta dne 18. 1. 2013, toženka še ni začela postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Upravni odbor toženke je 17. 6. 2013 sprejel sanacijski načrt, tožnica pa je 22. 7. 2013 prejela obvestilo o nameravani odpovedi. Dejstvo, da je bilo 18. 1. 2013 ukinjeno delovno mesto, še ne pomeni, da se je s tem že začel postopek odpovedi. Postopek se ni začel takrat, saj je tožnica delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala vse do 22. 7. 2013. Ob ugotovitvi, da je toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi 6. 9. 2013, tj. v času veljavnosti ZDR-1, je štelo, da je zaključek sodišča prve stopnje napačen (1).

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

6. Navaja, da bi sodišče moralo uporabiti določbo šestega odstavka 88. člena ZDR, ki je veljal v času nastanka utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Svoje delo je res opravljala do septembra 2013, vendar je toženka začela s postopkom odpovedi že pred tem - z ukinitvijo njenega delovnega mesta. Prav to je razlog za odpoved, zaradi česar je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je postopek odpovedi pričel z ukinitvijo delovnega mesta na podlagi sklepa rektorja toženke januarja 2013 oziroma z dnevom objave tega sklepa, 26. 1. 2013. Prvi odstavek 228. člena ZDR-1 ne opredeli konkretnega dejanja delodajalca v zvezi z začetkom postopka, zato ga mora v vsaki konkretni situaciji ugotoviti sodišče. Pravilno ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče, ki je odločitev oprlo na napačno pravno podlago, saj se je postopek odpovedi začel že v času veljavnosti ZDR. Treba je ločiti med začetkom postopka in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti tudi iz revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka.

10. V reviziji je sporno le vprašanje, ali bi toženka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga morala upoštevati šestmesečni rok za odpoved v skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR, v povezavi s prehodno in končno določbo prvega odstavka 228. člena ZDR-1. Tožnica je namreč izhajala iz tega, da se je postopek odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi začel pred uveljavitvijo ZDR-1, to pa v skladu s prvim odstavkom 228. člena ZDR-1 pomeni, da bi toženka morala postopek dokončati v skladu s prejšnjim zakonom (ZDR), ki je v šestem odstavku 88. člena med drugim določal, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. ZDR-1 roka za podajo odpovedi iz navedenega odpovednega razloga ne določa več.

11. ZDR in ZDR-1 ne določata izrecno, kdaj se začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je z revizijsko navedbo tožnice, da začetek postopka ugotovi sodišče, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. V teh okoliščinah je treba upoštevati tudi, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za odpoved večjemu števil delavcev iz poslovnega razloga. V takšnem primeru se postopek začne s prvim dejanjem delodajalca v smeri odpovedi konkretne pogodbe o zaposlitvi. Začetek postopka običajno tudi ni enak nastanku utemeljenega razloga za odpoved.

12. Razlog za odpoved je nastopil z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, vendar sprememba akta s tem v zvezi še ni pomenila začetka postopka odpovedi, saj je tožnica (kot izhaja iz dejanskih ugotovitev) še naprej brez sprememb, ki bi že kazale na njen drugačen položaj oziroma delovne zadolžitve v smislu zmanjšanja njenih nalog, opravljala delo na svojem delovnem mestu, na drugi strani pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi delodajalec do uveljavitve ZDR-1 že izvajal aktivnosti v smeri odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi (2). Zato je za prvo konkretno dejanje v smeri odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi in s tem začetek postopka treba šteti obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2013. 13. Ob ugotovljenem dejstvu, da se je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici začel šele po uveljavitvi ZDR-1, ni podlage za uporabo določbe šestega odstavka 88. člena ZDR. Revizijski razlog ni podan.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Iz te sodbe sicer ne izhaja jasno, kdaj je pritožbeno sodišče po uveljavitvi ZDR-1 štelo, da se je dejansko začel postopek odpovedi.

Op. št. (2): Pri tem revizijsko sodišče izrecno pojasnjuje tudi, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).