Jedro

Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri pa je vložila revizijo, plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska (četrti odstavek 210. in 216. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki - zavarovalnici znesek 1,994.064,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 145.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Toženka se je poškodovala pri delu. V drugi pravdi je delodajalcu in toženi stranki kot odgovorni zavarovalnici sodišče prve stopnje naložilo, da ji morata plačati odškodnino v znesku 600.000,00 SIT s pravdnimi stroški. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke in odškodnino zvišalo na 2,007.000,00 SIT, vendar pa je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je toženki v izvršilnem postopku poravnala pri sodišču druge stopnje dosojeni odškodninski znesek. Zato je s tožbo v tej zadevi od toženke zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska v višini 1,994.064,75 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na določbo 216. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Plačana je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo, toženka pa je ob plačilu bila poštena prejemnica. Iz enakih razlogov je sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožeče stranke potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom na njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka, ki je v prejšnji pravdi proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo, v svoje prikrajšanje nikoli ni privolila. Zvišani znesek je plačala izključno zato, da je zaradi prisilne izterjave ne bi zadele še bolj neugodne posledice. Po določbi 216. člena ZOR ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina zaradi telesnih poškodb, prizadetega zdravja ali smrti, plačani poštenemu prejemniku neutemeljeno.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izhaja iz dejanskih ugotovitev, ki niso sporne. Sprejema stališče, da tožeča stranka pri plačilu vtoževanega zneska ni imela izpolnitvene volje in da je plačala zaradi preteče izvršbe. Vendar pa revizijska sodba, ki je vzpostavila znesek prvotno dosojene odškodnine, po tem stališču nima učinkov za nazaj, ker učinkuje "ex tunc". Toženka je bila tudi poštena pridobiteljica, ki je plačani denar že porabila.

Opisana pravna razlaga pa je zmotna. Tožeča stranka je plačilo opravila na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero se ni strinjala in je zoper njo tudi vložila izredno pravno sredstvo. V prepričanju, da je izpolnitev v pretežnem delu napačna, se je zaradi preteče izvršbe, da je ne bi prizadele posledice prisilne izterjave, sprijaznila z začasnim prikrajšanjem. V reviziji je s svojim stališčem uspela. Toženka je tako prejela znesek, do katerega ni bila upravičena. Podlaga za njegovo plačilo je pozneje odpadla, zaradi česar jo zadeva obveznost vrnitve (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri pa je vložila revizijo, zaradi preteče izvršbe plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja, lahko torej od oškodovanca, ki je bil z delom tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Preplačilo namreč ni bilo izvršeno neutemeljeno (četrti odstavek 210. in 216. člen ZOR).

Izpolnitev na podlagi pravnomočne sodbe je tožeča stranka opravila izključno zaradi svojega težavnega položaja. Če obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi imela toženka pravico pravnomočno prisojeni znesek izterjati v izvršilnem postopku. Izterjava pravnomočno prisojenega zneska pred odločitvijo o reviziji bi imela za posledico, da bi tožeča stranka preplačani znesek izterjala z nasprotno izvršbo (59. člen Zakona o izvršilnem postopku). Po navedeni zakonski določbi pa ni mogoče utemeljeno uveljavljati izjem glede vrste terjatev. Ob takem pravnem položaju v izvršilnem postopku pa pri uveljavljanju povračilnega zahtevka v pravdnem postopku položaj tožeče stranke ne more biti slabši. To, kar bi tožeča stranka lahko zahtevala z nasprotno izvršbo (če bi bil dolg plačan v izvršilnem postopku), je v obravnavani zadevi storila s tožbo.

Tožena stranka višini glavnice v znesku 1,994.064,75 SIT ni ugovarjala. Zato je revizijsko sodišče po opisani pravni razlagi izpodbijano sodbo tako spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP), da je tožbenemu zahtevku glede glavnice v celoti ugodilo. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na zamudne obresti od dosojene glavnice, ugodilo le za čas od 26.11.1998 dalje do plačila. Tožena stranka je v trenutku prejema zneska, ki ji je bil plačan v višini, navedeni v pravnomočni sodbi, bila poštena pridobiteljica. Kljub utemeljenosti povračilnega zahtevka zato tožeči stranki pripadajo zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje (214. člen ZOR), kar je imelo za posledico zavrnitev višjega obrestnega zahtevka.

Tožeča stranka je v pravdi uspela skoraj v celoti, zaradi zavrnilnega dela tožbenega zahtevka pa niso nastali nobeni posebni stroški. Zato ji mora tožena stranka povrniti stroške pravdnega postopka na vseh treh stopnjah (154. in 166. člen ZPP). Višina teh stroškov je odmerjena v skladu s taksno in odvetniško tarifo. V postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku je tožeča stranka priglasila le stroške, ki jih je imela s plačilom sodne takse. Tako je pred sodiščem prve stopnje plačala sodno takso v skupnem znesku 39.880,00 SIT, enako takso pa tudi v pritožbenem postopku. Glede na priglašene stroške v reviziji pa je tožeča stranka v skladu z odvetniško tarifo upravičena do povrnitve revizijskih stroškov v znesku 65.550,00 SIT.