Jedro

Zavarovalnica ne more zahtevati vrnitev zneskov, ki jih je plačala kot odškodnino zaradi nepremoženjske škode na podlagi pravnomočne sodbe, ker je treba šteti, da je bilo plačano poštenemu prejemniku, pri čemer ni odločilno, da je bila odškodnina v revizijskem postopku zavrnjena s tem delom tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora toženka vrniti znesek 1,994.064,75 SIT preveč izplačane odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1997 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženki v znesku 74.290,00 SIT.

Tožeča stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, sprejetem dne 13.5.1999, po katerem tudi v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 216. čl. ZOR. tožeča stranka se s pravnomočno drugostopenjsko sodbo ni strinjala, zaradi česar je vložila izredno pravno sredstvo. Tožeča stranka ni privolila v svoje prikrajšanje, ampak je ves čas zatrjevala, da njen dolg oziroma pretežni del dolga ne obstaja. Tožeča stranka ni imela namena nuditi toženki kakšne koristi. Izplačilo je opravila izključno na podlagi preteče izvršbe, saj ji neobstoja pretežnega dela dolga še ni uspelo dokazati. Plačala je torej nekaj, česar ni hotela plačati, pa je zaradi preteče prisile morala. Ni zato mogoče zaključiti, da je tožeča stranka izplačala toženki znesek 2,007.000,00 SIT neutemeljeno, po 216. čl. ZOR pa ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina plačani neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja in meni, da tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka izplačala toženki znesek, ki ga terja od toženke s to tožbo nazaj, kot odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na podlagi pravnomočne sodne odločbe in ko je ugotovilo, da je bila toženka dobroverna oziroma poštena prejemnica ter da je prejeti znesek odškodnine že porabila, je materialnopravno pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede na določbo 216. čl. ZOR zavrnilo.

ZOR v navedeni določbi določa, kdaj je mogoče prejeto obdržati. Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Če je toženka dobila odškodnino izplačano na podlagi pravnomočne sodbe je bila gotovo poštena pridobiteljica, čeprav je bila sodba kasneje spremenjena in je bila torej toženka kot oškodovanka zavrnjena z delom tožbenega zahtevka.

Misel navedene določbe je, da bi bilo pretežko za stranko, ki je za svoje telesne poškodbe prejela povračilo, če bi morala to povračilo povrniti, čeprav ga je že porabila in ji ni nič ostalo. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 545/96, na katero pritožnica opozarja v pritožbi z navedbami, da vztraja na stališču Vrhovnega sodišča, sprejetega dne 13.5.1999 v pritožbi navedeni sestavi senata. Meni, da je materialnopravno pravilno stališče, ki je bilo zavzeto v sodni praksi (glej dr. Boris Strohscak Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, str. 281) da "zavarovalna skupnost ne more zahtevati vrnitev zneskov, ki so bili plačani kot odškodnina zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti in to na podlagi pravnomočne sodbe, ker je treba šteti, da je bilo plačano poštenemu prejemniku, pri čemer ni odločilno, da je bil v revizijskem postopku oškodovanec zavrnjen s tem delom tožbenega zahtevka".

V obravnavani zadevi je tožeča stranka, kot se je kasneje izkazalo, toženki izplačala znesek, ki ga zdaj terja od toženke nazaj, neutemeljeno. Četudi se s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča ni strinjala in je vložila izredno pravno sredstvo in za znesek, ki ga zdaj terja od toženke nazaj, ni imela izpolnitvene volje in je plačala zaradi preteče izvršbe, po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka glede na določbo 216. čl. ZOR ne more od toženke kot poštene prejemnice terjati nazaj plačanega zneska, za katerega se je kasneje izkazalo, da ga je plačala neutemeljeno, kajti sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bilo delno ugodeno reviziji tedaj tožene stranke zavarovalnice in delno spremenjena sodba sodišča druge stopnje tako, da je bila tožničina (zdaj toženkina) pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje, učinkuje ex tunc.

Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe neutemeljene in neutemeljena je s tem pritožba tožeče stranke v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določbah prvega odst. 166. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP/77.