Jedro

Na odločitev o tem, kakšen delež je katerega od zakoncev na skupnem premoženju, pridobljenem tekom trajanja zakonske zveze ne vpliva okoliščina, koliko kredita, s katerim je bilo pridobljeno skupno premoženje, je bilo že odplačanega do prenehanja zakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in toženec v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom pridobila trisobno stanovanje v Novem mestu, v ulici X., št. ..., v izmeri 76,40 m2 ter da sta solastnika te nepremičnine vsak do ene polovice. Toženi stranki je bilo naloženo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 228.988,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti sodbi se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Za nakup stanovanja po Stanovanjskem zakonu je polog v višini 10% kupnine poravnal s posojilom svoje matere in deloma iz prihrankov, ne pa z darilom, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Prav toženec je tisti, ki še vedno odplačuje kredit in ki z rednim odplačevanjem skrbi, da kupoprodajna pogodba ostaja v veljavi. Zaključek sodišča o tem, da je bila tožnica zaradi obremenjenosti toženca s krediti, prisiljena v odrekanje in da je s tem prispevala v družinsko skupnost več, je pavšalen in ni konkretiziran z dejanskimi navedbami, saj sodišče o tem pravdnih strank sploh ni zaslišalo. Zmoten je tudi zaključek, da je zaradi toženčevega šoferskega dela in z njim povezane pogoste in dolgotrajne odsotnosti od doma, vse breme skrbi za družino padlo na tožnico, saj toženec delo šoferja opravlja šele od 01.01.1994 in ima kljub temu fiksen delovni čas od 8 - 14 ure.

Povdarja, da so bili njegovi dohodki v času nakupa stanovanja bistveno višji od tožničinih in ker je v družini vedno sodeloval, bi moral biti njegov delež na skupnem premoženju na tem stanovanju 9/10. Pritožuje se tudi zoper plačilo vseh stroškov, saj sta se o premičnem in delu nepremičnega premoženja na zadnjem naroku s tožnico uspela sporazumeti in sta sklenila delno sodno poravnavo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri tem pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Pritožbeno sodišče iz razlogov, kot jih je obširno in pravilno v obrazložitvi sodbe navajalo sodišče prve stopnje, zato ne dvomi, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, saj je bila kupoprodajna pogodba zanj sklenjena 15.11.1991, torej v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, ob tudi neizpodbijani ugotovitvi, da pravdni stranki v času odločitve za nakup stanovanja večjih denarnih prihrankov nista imela in je bilo stanovanje pretežno kupljeno na kredit. Glede na trditve toženca o zmotnem vrednotenju deležev pravdnih strank pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skupno premoženje bivših zakoncev pri ugotavljanju njunih deležev nedeljiv materialnopravni pojem. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot, ki tvorijo skupno premoženje bivših zakoncev, bi namreč zaradi morebitnega različnega prispevka k nastajanju posameznega segmenta skupnega premoženja lahko imelo za posledico različne deleže pravdnih strank.

Takšno gledanje na zadevo pa praviloma ni ustrezno, saj se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja.

Po podatkih o osebnem dohodku pravdnih strank, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v času nakupa stanovanja pa vse do razveze zakonske zveze prejemala plačo v višini 61% plače toženca. Iz spisa pa izhaja tudi, da je tožnica imela v začetku življenjske skupnosti s tožencem, to je kmalu po sklenitvi zakonske zveze, višjo plačo od njegove. Prizadevanje za dom in družino zatrjujeta oba bivša zakonca. Pritožbeno sodišče je prepričano, da prizadevanje tožnice za dom odtehta višji finančni prispevek toženca v zadnjih letih zakonske zveze. Pri tem povdarja, da zakonska zveza ni skupnost, v kateri se vsak prispevek obračunava v denarju, pač pa je potrebno upoštevati vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine, pa čeprav to ni materialne narave. Prav zaradi denarne neizmerljivosti vseh oblik dela in prizadevanj zakoncev izven delovnega razmerja, je zakonodajalec v 1. odst. 59. čl. ZZZDR tudi določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka. Pritožbeno sodišče zato meni, da je sodišče prve stopnje, kljub manjšemu pretiravanju v obrazložitvi glede odrekanj tožnice, ki jih dejansko ni ugotavljalo, in glede sklepanj o toženčevi pogosti odsotnosti z doma zaradi narave opravljanja šoferske službe, na podlagi dejanskih ugotovitev pravilno ovrednotilo prispevek tožnice k nastanku skupnega premoženja, ki je bil sicer v denarnem pogledu nižji, bil pa je večji pri oskrbi družine. Končno to tudi izhaja iz zaslišanja strank na listovni št. 17 in 18, ko je tožnica izpovedala, da je ves čas trajanja zakonske zveze opravljala vsa gospodinjska dela in ves čas tudi skrbela za otroke. To je potrdil tudi pritožnik v svojem zaslišanju, ko je izjavil, da je pri opravljanju gospodinjskih poslov in skrbi za družino ter otroke, pomagal pri tem po svojih močeh, kolikor se je pač dalo in kolikor jih pač zna opravljati, v vsem ostalem pa je te posle opravljala tožnica. Prav iz take izpovedi strank pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prispevek tožnice na tem področju bistveno večji kakor toženčev, kot povsem prepričljivo. Ob takem dejanskem stanju je zato tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, pridobljenem tekom trajanja zakonske zveze, enaka. Ker toženec ni uspel dokazati, da bi bil njegov delež večji od tožničinega, s čemer bi izpodbil zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo, ki ni uspela omajati ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi ni predlagala nobenih novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do zanj ugodnejše odločitve, kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da za samo odločitev v tej zadevi ni pomembno, kaj se bo zgodilo, če se kredit za nakup stanovanja ne bo redno odplačeval in če bo prišlo do razdrtja pogodbe, kot tudi ne more biti odločilno, kolikšen delež stanovanjskega posojila je bil plačan po prekinitvi ekonomske skupnosti med njima. Zato je tudi očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni opravilo poizvedb o tem, v smislu sprejetega dokaznega sklepa neutemeljen. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki je v pristojnosti sodišča in ga to lahko spreminja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Res je bila za del tožbenega zahtevka na zadnji glavni obravnavi sklenjena sodna poravnava, vendar pa sta pravdni stranki na brunarici, kot skupnem premoženju, priznali druga drugi solastninski delež do 1/2, premično premoženje pa sta si razdelila.

Vsi dokazi, ki so se izvajali, so se izvajali zaradi ugotovitve ali je kupljeno stanovanje skupno premoženje pravdnih stank, zato je odločitev sodišča, da toženec nosi vse stroške pravdnega postopka v skladu z določbo 154. čl. ZPP, saj je praktično tožnica uspela z vsem, kar je od toženca bistvenega zahtevala. Kadar toženec pravdo izgubi, pa mora nasprotni stranki povrniti vse potrebne stroške, kakor je sodišče prve stopnje tudi odločilo.

Pritožnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v členih 154 in 166 ZPP.