Jedro

Kadar zdravnik opravi poseg lege artis, vendar brez veljavne privolitve, je mogoče škodo pripisati temu posegu, če se zdravstveno stanje bolnika poslabša. Privolitev bolnika mora biti resnična in svobodna. Resnična in svobodna volja mora biti prosta vseh napak, pogoj za to pa je poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Upoštevnost privolitve je odvisna od tega, ali zdravnik izpolni svojo pojasnilno dolžnost ali ne. Če je ne izpolni, potem privolitev bolnika ni pravno veljavna in poseg, ki je bil opravljen na podlagi neosveščene privolitve bolnika, ali pa brez privolitve bolnika, je v načelu nedopusten. Zdravnik mora razložiti, kako veliko je tveganje za nastanek neželenih posledic med posegom ali po njem, ne da bi bili zdravniki ali ustanova zanje odgovorni. Bolnik ima pravico do vseh informacij, ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto. Tako mora biti opozorjen na tipične negativne posledice, tiste, ki so lastne samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejše. Tožena stranka sama govori o komplikaciji, ki jo je možno pričakovati pri takem operativnem posegu (odgovor na tožbo). Torej bi delavec tožene stranke na to komplikacijo tožnika moral opozoriti. Ker pa tožnik ni bil opozorjen, je na mestu sklep, da zdravnik ni izpolnil pojasnilne dolžnosti. Ker pa ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, pa tožnik ni mogel izoblikovati pravno upoštevne izjave volje. Zdravniški poseg, opravljen brez soglasja bolnika, je pa nedopusten in potegne za sabo odškodninsko odgovornost.

Izrek

Delno se ugodi pritožbi tožeče stranke in se izpodbijana sodba v izreku pod tč. 1 glede zamudnih obresti od zneska prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5,300.000,00 SIT spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od zneska 5,300.000,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v presežnem delu pa se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka pravdna stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni pod izvršbo plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo v skupnem znesku 5,307.600,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000,00 SIT za čas od 5.7.1999 dalje do plačila, od zneska 600,00 SIT za čas od 26.5.1999 dalje do plačila in od zneska 5,300.000,00 SIT za čas od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 702.399,00 SIT, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 120.180,00 SIT za čas od 14.3.2003 dalje do plačila, od zneska 245.814,00 SIT za čas od 16.10.2003 dalje do plačila in od zneska 336.405,00 SIT za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku za še zahtevanih 2,100.000,00 SIT s pp. in za zamudne obresti od zneska 5,300.000,00 SIT za čas od 15.8.1999 dalje do dneva izdaje sodbe prve stopnje pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških pravdnega postopka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede obsega neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj med neugodnosti ni štelo operativnega posega v splošni anesteziji, več kot 386 ur fizioterapije, RTG slikanj in obiskov lečečega zdravnika in zato tudi ni moglo odmeriti pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Glede odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pa sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, le materialno pravo je zmotno uporabilo in tudi za ti dve postavki ni odmerilo pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe. Napak pa je izračunalo tudi tožbeni uspeh, sploh pa tožniku premalo priznalo za prošnje za razpis glavnih obravnav in za dokazni predlog z dne 17.10.2003. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki se je v odgovoru zavzela za njeno zavrnitev.

Tožena stranka izpodbija prisodilni del izreka sodbe prve stopnje. Tudi ta pritožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da poseg ni bil izveden v skladu s pravili stroke, v nadaljevanju pa kot glavno kršitev izpostavlja kršitev pojasnilne dolžnosti. Slednja pa ne more biti tako kritično ocenjena, kot pravi sodišče prve stopnje. Bistveno je vprašanje, ali bi tožnik odklonil operacijo, če bi bil obveščen o zapletih. Tožnik je v operacijo zagotovo privolil in ni bila opravljena proti njegovi volji. Glede same prisojene odškodnine pa pritožnica meni, da je za vse postavke prisojena v neprimerni višini. Telesne bolečine niso razmejene v takšnem obsegu , da bi jih bilo moč obravnavati ločeno za samo nesrečo in za operativni poseg. Telesne bolečine bi bile, četudi operativni poseg ne bi bil opravljen. Primarni strah je bil izključno ob nesreči. Strah je sicer lahko nastajal ob operativnem posegu, vendar le delno, saj se je del strahu o usodi roke pojavil že ob poškodbi sami. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožba meni, da je vrtljivost podlahti pred in po operaciji enaka, da je minimalna razlika pri prizadetosti komolca in da zaradi tega ne more biti občutno zmanjšana življenjska aktivnost. Invalidnost ni identična z zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Iz sodbe ni razvidno, da je sodišče pri odškodnini za to obliko škode upoštevalo nadomestilo za telesno okvaro, saj ima tožnik priznan status invalidnosti in je v tem okviru najverjetneje dobil nadomestilo za telesno okvaro. Absolutno bistveno kršitev postopka pa pritožnica vidi v nasprotju med sodbo in izvedenimi dokazi in v tem, da je izrek delno v nasprotju z obrazložitvijo, dokazna ocena v nasprotju z izrekom. Primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti, podredno pa njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevke v celoti zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je pa v celoti neutemeljena.

Tožeča stranka gradi svoj zahtevek na zdravnikovi opustitvi pojasnilne dolžnosti z očitkom, da se je tožniku stanje po operaciji zelo poslabšalo, če bi pa tožnik vedel, da utegne priti do poslabšanja stanja, se pa za operacijo ne bi odločil. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tega zatrjevanja ni prerekala in zato je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da zdravnik (delavec tožene stranke) ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga določilo 47. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti. Po citiranem določilu mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Zaključka o kršitvi te norme pa tožena stranka tudi s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Tožena stranka namreč šele v pritožbi zatrjuje, da je tožnik v operacijo zagotovo privolil, oziroma da bi po priporočilu zdravnika v operacijo gotovo privolil. Takšno zatrjevanje pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu določila 337. čl. ZPP, ki ne more biti upoštevna, sicer pa tudi ni z ničemer dokazno podprta. Po drugi strani je pa tožnik, kar je kot sprejemljivo označilo že sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, da ni bil obveščen o tem, da mu bodo vzeli del kosti, niti o zapletih in da se v tem primeru ne bi odločil za operativni poseg. Takšna dokazno podprta in s strani tožene stranke (pravočasno) neosporavana trditvena podlaga tožeče stranke tako služi kot povsem varna podlaga za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi izvedenega operativnega posega.

Kadar zdravnik opravi poseg lege artis, vendar brez veljavne privolitve, je mogoče škodo pripisati temu posegu, če se zdravstveno stanje bolnika poslabša. Privolitev bolnika mora biti resnična in svobodna. Resnična in svobodna volja pa mora biti prosta vseh napak, pogoj za to pa je poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Upoštevnost privolitve je odvisna od tega, ali zdravnik izpolni svojo pojasnilno dolžnost ali ne. Če je ne izpolni, potem privolitev bolnika ni pravno veljavna in poseg, ki je bil opravljen na podlagi neosveščene privolitve bolnika, ali pa brez privolitve bolnika, je v načelu nedopusten. Zdravnik mora razložiti kako veliko je tveganje za nastanek neželenih posledic med posegom ali po njem, ne da bi bili zdravniki ali ustanova zanje odgovorni. Bolnik ima pravico do vseh informacij, ki lahko ogrožajo njegovo telesno integriteto. Tako mora biti opozorjen na tipične negativne posledice, tiste ki so lastne samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejše. Tožena stranka sama govori o komplikaciji, ki jo je možno pričakovati pri takem operativnem posegu (odgovor na tožbo). Torej bi delavec tožene stranke na to komplikacijo tožnika moral opozoriti. Ker pa tožnik ni bil opozorjen, je na mestu sklep, da zdravnik ni izpolnil pojasnilne dolžnosti. Ker pa ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, pa tožnik ni mogel izoblikovati pravno upoštevne izjave volje. Zdravniški poseg, opravljen brez soglasja bolnika, je pa nedopusten in potegne za sabo odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določil o krivdni odgovornosti po 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), oziroma o poostreni krivdni odgovornosti iz 170. čl. istega predpisa in ker je dognalo, da zdravnik ni ravnal tako, kot je treba, saj je opustil pojasnilo o pričakovanem zapletu, je tožena stranka objektivno odgovorna za ravnanje svojega delavca.

Ob tem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka kršila pravila stroke, ker poseg ni bil opravljen v skladu s pravili medicinske doktrine res zaključuje, da pa je temelj odškodninske odgovornosti ravno kršitev pojasnilne dolžnosti. Takšno sklepanje je povsem na mestu, saj ravno opustitev pojasnila o morebitnih posledicah operacije pomeni opustitev strokovnega zdravljenja, torej medicinsko napako, ki je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja. V ravnanju tožene stranke so torej podani vsi elementi civilnega delikta in zato tudi njena odškodninska odgovornost. Bistvenega pomena je, kot pravi pritožba, ali bi do operacije sploh prišlo, če bi bil tožnik obveščen o zapletih in bi na tej podlagi operacijo odklonil. Na to vprašanje je dalo že sodišče prve stopnje prepričljiv odgovor, ko je citiralo tožnikovo izpovedbo, da bi v tem primeru operativni poseg odklonil. Je pa res tudi nadaljnje pritožbeno razlogovanje, da bi v tem primeru, da bi bil tožnik na posledice opozorjen in bi s soglasjem vanje privolil, odpadla odgovornost tožene stranke za posledice operacije. Temu pritožbeno sodišče dodaja, da to velja le za primer, da bi bil pa zopet sam operativni poseg opravljen brez medicinske napake.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v danem primeru neutemeljeno izostalo pojasnilo o možnih zapletih, da tako s strani tožnika ni bila pridobljena pravno upoštevna izjava volje in ker je bil kljub temu opravljen operativni poseg, ki pa je poslabšal tožnikovo zdravstveno stanje, je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki jo je tožnik utrpel s tem medicinskim posegom. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti podan temelj odškodninske odgovornosti, zato se pritožbene navedbe tožene stranke, kolikor napadajo temelj odškodninske odgovornosti, izkažejo za neutemeljene.

Tudi glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 200. in 203. čl. ZOR. Po prvem citiranem določilu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri tem sodišče pazi na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče mora odškodnino ustrezno individualizirati, upoštevati tudi sodno prakso v podobnih primerih, vse to pa zato, da odškodnina ne odstopa od drugih podobnih primerov v sodni praksi, pri čemer je treba upoštevati načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter da odškodnina ni dosojena v nasprotju z njenim namenom. Tako morata biti upoštevani obe načeli, tako individualizacija, kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih.

Iz vseh teh načel je sodišče prve stopnje izhajalo pri določanju višine za posamezne postavke, zato pritožbeno sodišče ni moglo slediti niti pritožbi tožeče stranke, ki se je zavzemala za zvišanje preživnine, niti pritožbi tožene stranke, ki je očitala prisojo neprimerno visoke odškodnine. To velja tako za odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, kot tudi za odškodnino za bodočo škodo, ki jo je sodišče prve stopnje v danih okoliščinah smelo odmeriti, saj je dognalo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (pravilno je uporabilo določilo 203. čl. ZOR).

Pri odmeri odškodnine se je sodišče prve stopnje oprlo, kot izhaja iz razlogov sodbe, na tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, tožnikovo izpovedbo ter na izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja. Glede slednjega tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni imela pripomb. Na pismen izvid in mnenje je imela pripombe le tožena stranka, ki je tudi zahtevala zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. Očitno je tožena stranka z zaslišanjem izvedenca odpravila dileme, ki so se ji porajale, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da na kakšno vprašanje ne bi dobila odgovora in tudi to ne izhaja, da bi morebiti zahtevala angažiranje novega izvedenca. V nasprotju s toženo stranko, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje mnenju sodišča prve stopnje o tem, da so tako telesne bolečine in neugodnosti, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in tudi strah, ki se nanašajo na eni strani na samo nesrečo in na drugi strani na operativni poseg, z izvedeniškim mnenjem razmejene v tolikšni meri, da je moč ločeno presojati odškodnino za škodo, ki izvira iz enega in za tisto škodo, ki izvira iz drugega škodnega dogodka.

Glede telesnih bolečin sta bila izvedenca tudi po presoji pritožbenega sodišča določna v mnenju, da bi tožnik sicer tudi brez operativnega posega trpel bolečine v komolcu, a bi bile znosne, ne bi pa imel bolečin v zapestju, saj bi brez odstranitve glavice radiusa ostala čvrsta zveza med koželjnico in podlahtnico. Pa tudi mravljinčenje gre po mnenju izvedencev le na račun operativnega posega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju, da so bile hude bolečine, ki so trajale 3 dni, srednje intenzivne bolečine, ki so trajale 1 teden, povezane z operativnim posegom. Tudi 6 mesecev trajajoče manj intenzivne bolečine, ki jih gre povezovati z razgibavanjem in s prizadetostjo živčevja, gredo lahko le na račun operativnega posega, saj tožnik nevroloških težav prej ni imel. Tudi bodoče telesne bolečine, ki so v obliki neprijetnosti na dotik, bolečin po obremenitvah in bolečin zaradi tresljajev, gredo po mnenju izvedencev na račun operativnega posega. Pa tudi neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je dognalo sodišče prve stopnje, so ne le glede na izvedeniško mnenje, ampak že tudi po laični presoji lahko povezane le z obravnavanim operativnim posegom.

Tudi glede strahu se je sodišče prve stopnje ob sprejemljivem izvedeniškem mnenju in tožnikovi izpovedbi, v zadostni meri in prepričljivo opredelilo, da je odškodnino odmerilo le za strah, ki izvira iz operativnega posega. Gre za strah, ki ga je tožnik doživljal v pričakovanju operacije, predvsem pa za zelo intenziven strah za izid zdravljenja, ki ga je tožnik doživel, ko se je prebudil iz narkoze in dognal ohromitev mišic. Ta strah je, kot na podlagi izvedeniškega mnenja utemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje, trajal pol leta in nato še manj intenziven strah za izid zdravljenja vse do zaključka zdravljenja (še 1 leto). Ni dvoma, da je v odmeri odškodnine upoštevan le ta strah in ne tisti, ki ga je tožnik preživljal ob škodnem dogodku, torej ob nesreči. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče izrecno zapisalo, da je odškodnino dosodilo glede na obseg prizadetosti in ne glede na odstotek zmanjšanja splošne delovne sposobnosti, ki sta jo dognala izvedenca. Tako topoglednim pritožbenim izvajanjem tožene stranke ni moč slediti. Sodišče prve stopnje je dognalo, da je po operaciji za 1/3 slabša gibljivost levega komolca, kot je bila 3 mesece po operaciji. Nadalje je dognalo, da je zaradi odstranitve glavice radiusa prizadet sklep v zapestju, kar se posledično odraža, ne le v bolečinah pri obratih podlahti, temveč tudi v zmanjšani grobi moči stiska leve roke. Dognalo je, da se ta motorični izpad kaže v nerodnosti roke in v njeni manjši funkcijski sposobnosti. Tudi to je dognal dokazni postopek, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da zaradi operacije tožniku vleče prste in da ga to ovira pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb, pri hišnih opravilih, pri delu z orodjem, ki ima toporišče, ter pri poklicnem delu s kleščami ter da se pri rekreativni dejavnosti (kolesarjenju) pojavlja mravljinčenje, ki je zopet posledica le poškodbe živca. Ta prikrajšanja oziroma duševno trpljenje zaradi teh prikrajšanj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ne morda po izvedencih dognanega odstotka zmanjšanja splošne delovne sposobnosti.

Res je, da iz razlogov sodbe ni razvidno, ali je sodišče pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo morebitno nadomestilo za telesno okvaro, pa saj to tudi ni moč zahtevati od sodišča prve stopnje, saj tožena stranka to dejstvo (ne z gotovostjo) prvič zatrjuje šele v pritožbi, pa še v tej fazi, ko je v skladu z določilom 337. čl. ZPP že prepozno, te trditve dokazno ne podpre. Tako tudi ta pritožbena navedba ne more biti upoštevna.

Tako ni moč slediti pritožbi tožene stranke, ko sodišču prve stopnje očita, da dejansko stanje ni bilo raziskano do te mere, da bi bilo moč ločeno odmerjati odškodnino za škodo, ki izvira iz tožnikove nesreče in za škodo, ki izvira iz operativnega posega. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more slediti pritožbenim očitkom te stranke o tem, da se je sodišču prve stopnje pripetila absolutno bistvena kršitev postopkovnih določil. Ta pritožnica ni konkretizirala, s katerimi dokazi naj bi bila sodba na nek način v protislovju, kot tudi ne, kateri del izreka naj bi bil v nasprotju z razlogi sodbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje poškodbo živca štelo le kot zaplet (tako tudi izvedenca) in ne kot medicinsko napako, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ne izhaja iz same izvedbe operativnega posega. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo zaključilo, da je temelj odškodninske odgovornosti v tem, da je bil opravljen operativni poseg, ki je povzročil slabše zdravstveno stanje za tožnika, za katerega pa se tožnik ne bi odločil, če bi bil na ustrezen način seznanjen s tveganji takšnega posega. Tako ni na mestu očitek, da je dokazna ocena v nasprotju z izrekom.

Ob zahtevku 2,800.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1,800.000,00 SIT. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna odškodnina ustrezen odraz pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje samega operativnega posega v splošni anesteziji povsem utemeljeno ni štelo med neugodnosti med zdravljenjem, saj je ta neugodnost praktično sam škodni dogodek, ki bi bil, če bi bil konkretno zatrjevan, upošteven pri morebitnem odmerjanju odškodnine v zvezi s tožnikovo nesrečo, nikakor pa ne v tem postopku. Sicer pa tožnik te postavke niti ni zatrjeval tako, da bi jo sodišče moralo šteti med neugodnosti (tožnik trdi, da je poleg nepotrebnega posega trpel tudi številne neugodnosti, ki jih našteva). Tako ta pritožbena navedba tožeče stranke ni na mestu. Enako pa velja tudi glede očitka o neupoštevanju fizioterapij, ko je ta pritožbena trditev protispisna. Sodišče prve stopnje je v sodbi izrecno zapisalo, da med neugodnosti šteje tudi (pogoste) fizioterapije. Sodišče prve stopnje je med dokaznim postopkom vpogledalo tudi tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, ki izkazuje tudi RTG slikanja, zato je tudi to postavko ustrezno ovrednotilo, ko je določalo višino odškodnine za to škodo. Enako pa velja tudi za obiske lečečega zdravnika, ki sta jih v izvedeniškem mnenju zajela izvedenca in sodišče prve stopnje, ki je izvedeniškemu mnenju utemeljeno v celoti sledilo, je tako tudi tej postavki dalo ustrezno težo, ko je odločilo, da je pravična odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, odškodnina v znesku 1,800.000,00 SIT. Takšen zaključek je povsem sprejemljiv tudi za pritožbeno sodišče in ga tudi pritožbene navedbe ene in druge stranke ne morejo omajati. Tako odmerjena odškodnina povsem ustrezna pravnemu standardu pravične odškodnine iz 200. čl. ZOR. Odmerjena je izhajajoč iz zgoraj citiranih načel, predvsem pa tudi iz načela enakega obravnavanja podobnih primerov in različnega obravnavanja različnih primerov, ko je torej odškodnina povsem primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih za enak obseg in intenzivnost bolečin, odmerjajo sodišča v državi. Tako je na mestu sklep, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno aplicirano materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožniku (ob zahtevku 800.000,00 SIT) za strah prisodilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Protispisna in zato neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je bil strah prisoten izključno ob nesreči. Dokazni postopek (tožnikova izpovedba in izvedeniško mnenje) daje trdno podlago za sklep, da je tožnika bilo strah samega posega, predvsem pa, da je bil utemeljeno zaskrbljen, ko se je prebudil iz narkoze in dognal ohromitev mišic, ki je posledica izključno operacije in ne morda nesrečnega padca. Tako pritožbi tožene stranke, ki graja ugotovljeno dejansko stanje in višino odškodnine, ni moč priznati uspeha. Tožeča stranka pa dejanskega stanja v zvezi s to postavko ne izpodbija. Sodišču prve stopnje očita le zmotno uporabo materialnega prava rekoč, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava, sodišče tožniku moralo prisoditi vseh zahtevanih 800.000,00 SIT. Takšen zahtevek je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretiran, zato je bil nad zneskom 500.000,00 SIT utemeljeno zavrnjen. Veljalo bi, da je sodišče za to škodo prisodilo prej previsoko, kot pa prenizko odškodnino, vendar pa, ko je pritožbeno sodišče presojalo pravičnost celotne odškodnine za negmotno škodo, je pa prišlo do zaključka, da pa celotna odškodnina za negmotno škodo, pa v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za dognan obseg negmotne škode. Tako glede odškodnine za strah ni bilo moč slediti niti predlogu tožene stranke po znižanju, niti predlogu tožeče stranke po zvišanju odškodnine.

Enako pa velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob zahtevku 3,800.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT, presežni zahtevek pa je zavrnilo. V zvezi s pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče že zgoraj dognalo, da je sodišče prve stopnje odškodnino pravilno odmerjalo glede na obseg prizadetosti in ne morda glede na odstotek okrnitve delovne sposobnosti, dognane po izvedencih. Na katerih področjih tožnik trpi in kako se ta prikrajšanja odražajo v njegovem duševnem trpljenju, je pa sodišče prve stopnje tudi zelo natančno opisalo. Na ta zapis se pritožbeno sodišče sklicuje tudi v zvezi s pritožbo tožeče stranke, ko sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je tožnik moral opustiti tudi smučanje in veslanje. Tega tožnikova trditvena podlaga na zajema, zato teh prikrajšanj sodišče prve stopnje resnično ni moglo upoštevati. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje med prikrajšanja izrecno štelo, da je tožnik omejen pri prehranjevanju, umivanju, oblačenju in pri vožnji z avtomobilom. Torej pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje teh postavk ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, imelo pred očmi tožnikovo starost in tudi to, da je zaradi posledic škodnega dogodka moral opustiti poklicno delo in vse to in še ostale dejavnike (navedene v sodbi) je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo, ko je presojalo o primernosti pravične denarne odškodnine za tožnikovo duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob pravilno dognanem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino za te duševne bolečine odmerilo v znesku 3,000.000,00 SIT. Tudi ta odškodnina, kot tudi celotna odškodnina za negmotno škodo (v znesku 5,300.000,00 SIT) je odraz upoštevanja vseh zgoraj naštetih načel pri sodnem odmerjanju odškodnine in je tako ob načelu enakega obravnavanja podobnih primerov in različnega obravnavanja različnih primerov, primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo za primerljivo škodo. Tako je na mestu zavrnitev obeh pritožb, ki grajata višino prisojene odškodnine za negmotno škodo. Prisojena odškodnina za gmotno škodo pritožbeno ni sporna.

Tožeča stranka se nadalje ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za zamudne obresti od negmotne škode za čas od 15.8.1999 dalje do dneva izdaje sodbe. V tem delu je ta pritožba utemeljena, kolikor je tožeči stranki moč prisoditi zamudne obresti za čas od 1.1.2002 dalje, ne pa tudi za čas pred tem datumom. Ob tem, ko zahtevek ni vložen proti zavarovalnici, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določilo 919. čl. ZOR. Je pa treba upoštevati ustaljeno stališče sodne prakse, ki ima podlago tudi v načelnem pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo dne 26.6.2002, po katerem pripadajo oškodovancem že od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje, torej od 1.1.2002 (če zamuda ni nastala kasneje) zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, torej v višini, ki je bila predpisana z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 109/2001). Ker pa je z dnem 28.6.2003 pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003), po katerem znaša predpisana obrestna mera zamudnih obresti 17 % letno, pa gredo od tega dne zamudne obresti v tej višini. Tako je bilo treba v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava tožeči stranki prisoditi zamudne obresti (v višini, kot je razvidna iz izreka) že za čas od 1.1.2002 dalje. Več pa tožeči stranki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre, zato je bilo treba pritožbo v presežnem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Neutemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zneska 7,407.600,00 SIT, uspela pa je z zneskom 5,307.600,00 SIT, torej z 72 % zahtevka, torej ravno toliko, kot je dognalo sodišče prve stopnje. Ob takšnem izračunu uspeha, tako ni moč slediti metodologiji izračuna uspeha, kot jo ponuja tožeča stranka v pritožbi. Povsem utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo odmeno za pritožbeno izpostavljene postavke. Povsem sprejemljivi so razlogi izpodbijane sodbe, da urgence niso mogle vplivati na hitrost postopka, saj je sodišče vezano na določila Sodnega reda glede reševanja zadev. Ob normi iz I. odst. 155. čl. ZPP, da se priznavajo samo tisti stroški, ki so potrebni za pravdo, je sodišče prve stopnje utemeljeno za takšne dopise priznalo le 10 točk. Glede na to, da vloga z dne 17.10.2003 nima narave dokaznega predloga, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, kolikor presega 20 točk. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri stroškov postopka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno apliciralo materialno pravo in tako tudi v tem delu povsem pravilno odločilo.

Pri odločanju pritožbeno sodišče ni zaznalo pritožbeno uveljavljenih kršitev postopka in tudi ne postopkovnih kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, zato je ob ugotovitvi, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, to pritožbo v celoti zavrnilo (določilo 353. čl. ZPP), pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo delno spremenilo (določilo 4. tč. 358. čl. ZPP), v presežnem delu pa tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določilo 353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je na mestu odločitev, da sama trpi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom. Tožeča stranka pa je delno uspela le glede zamudnih obresti od negmotne škode. Takšen sorazmerno majhen pritožbeni uspeh pa vodi v odločitev, da tudi ta pravdna stranka sama trpi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom.