Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 336,7 EUR stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Zaradi zdravnikove opustitve pojasnilne dolžnosti je bila tožniku s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5.300.000 SIT (1.800.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 500.000 SIT za strah in 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnina za premoženjsko škodo v višini 7.600 SIT. V presežku je sodišče njegov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Revizijo je tožnik vložil glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 2.100.000 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode se utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po tožnikovem mnenju upravičevale prisojo celotnih terjanih zneskov. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je zaradi zdravnikove opustitve pojasnilne dolžnosti tožniku priznati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, saj se je stanje poškodovanega komolca po operaciji še poslabšalo. Temelj odškodninske odgovornosti ni sporen. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravilno pravno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v vsakdanjem življenju tožnika v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti. O toženkinih stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.