Jedro

Ni pravno relevantne vzročne zveze med domnevno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Sama okoliščina, da bi bila revidentka glede pravice do zamudnih obresti v boljšem materialnopravnem položaju, če bi se pravdni postopek končal prej, opozarja na pogoj, brez katerega (sine qua) bi zatrjevane škodljive posledice ne nastale. Vendar to ne zadošča za utemeljitev pravno relevantne vzročne zveze. Tožečo stranko je prizadela retroaktivna sprememba pravnega položaja. Takšne posledice (domnevno predolgega) teka sodnega postopka niso tipične in so tudi v tem primeru nastale zaradi specifičnih okoliščin, s katerimi domnevni poškodovalec ne more računati. Tožeča stranka je zaradi domnevno predolgega sodnega postopka glede na učinke razveljavitve zakona po 44. členu ZUstS izgubila pravico, ki je temeljila na predpisu, ki ni bil v skladu z Ustavo. Izguba takšne „pravice“ ne more predstavljati pravno priznane škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 518.704,51 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, in tudi eventualni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati obresti v višini obrestne mere, ki velja za vezane vloge pri Novi Ljubljanski banki d. d. za pravne osebe, za obdobje treh let, in ki tečejo od zneska 293,242.953,13 SIT od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006, konvertirane v evre po centralnem paritetnem tečaju, in od zneska 1,223.681,15 evrov od 1. 1. 2007 do 13. 3. 2007, kar znaša skupno 357.946,07 evrov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 do plačila. Zahtevani zneski predstavljajo škodo, ki naj bi bila nastala tožeči stranki zato, ker zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdnem postopku med istima pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 143/2002 po 1. 1. 2002 ni mogla uveljaviti pravice do zamudnih obresti, kolikor so te presegale tedaj prisojeno glavnico. Pravico do povrnitve škode iz tega naslova opira tožeča stranka na splošne določbe OZ o povrnitvi škode (131. oziroma 132. člen OZ v povezavi s 23. in 26. členom Ustave).

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - revidentka je v pravdni zadevi VIII Pg 143/2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (prvi pravdni postopek) že v letu 1995 vložila tožbo zoper toženo stranko, pravda, v kateri je uspela z odškodninskim zahtevkom za plačilo zneska 383.259,82 evrov (310.203,20 evrov po preteku pritožbenega roka zoper prvostopenjsko sodbo, izdano 8. 1. 2007, 73.056,62 evrov pa po odločitvi višjega sodišča o pritožbah obeh pravdnih strank), pa je bila pravnomočno končana z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani po skoraj trinajstih letih, dne 30. 1. 2008; - poleg glavnice so bile v prvem pravdnem postopku revidentki prisojene tudi zakonske zamudne obresti, vendar, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (veljavno od 18. 3. 2006), le za čas od 1. 1. 1996 do 1. 1. 2002, zahtevek za zamudne obresti po tem datumu pa je bil zavrnjen; - terjatev po pravnomočni sodbi je bila tožeči stranki izplačana v letu 2007. B.

**Revizijske navedbe**

5. Materialnopravno zmotno naj bi bilo stališče, da ni vzročne zveze med kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v prvem pravdnem postopku in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Takšna razlaga naj bi tudi kršila načelo enakosti iz 14. člena in enakega varstva pravic v sodnih postopkih iz 22. člena Ustave. Upniki naj bi bili v različnem položaju glede na to, koliko časa trajajo postopki, v katerih uveljavljajo svoje zahtevke: trajanje postopka pa ni razumen in stvaren razlog za razlikovanje med upniki. Nerazumno dolgo trajanje postopka naj bi redoma povzročilo nastanek škodljivih posledic, zato bi bilo treba kršitev te pravice šteti kot adekvaten vzrok za nastalo prikrajšanje na obrestih. Drugačna razlaga naj bi kršila tudi načelo pravne države (2. člen) in pravico do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave).

6. Sodišče druge stopnje naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ne bilo odgovorilo na pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje prekomerno posega v pravice tožeče stranke. Obe sodišči naj bi zagrešili to kršitev tudi s tem, ker naj bi ne bili utemeljili zavrnitve eventualnega zahtevka, poleg tega pa tudi nista obrazložili, zakaj je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in za postavitev izvedenca finančne stroke.

C.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04 dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo (1. 1. 2002), ki tečejo po tem datumu, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Na ta način je Ustavno sodišče tudi za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uveljavilo uporabo 376. člena OZ, ki je, drugače kot ZOR, določil, da (tudi zamudne) obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico – pravilo ultra alterum tantum. Tudi ustavnost določbe 376. člena OZ je bila izpodbijana pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi U-I-267/06 dne 15. 3. 2007 ugotovilo, da pravilo ultra alterum tantum ni v neskladju z Ustavo. Izrecno tudi, da ureditev, ko obresti kljub dolžnikovi zamudi ne tečejo več, ne posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišč prve in druge stopnje, da ni pravno relevantne vzročne zveze med domnevno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Sklicuje se na razloge obeh sodišč in jih ne ponavlja. Glede na revizijske navedbe pa dodaja naslednje. Sama okoliščina, da bi bila revidentka glede pravice do zamudnih obresti v boljšem materialnopravnem položaju, če bi se pravdni postopek končal prej, opozarja na pogoj, brez katerega (sine qua) bi zatrjevane škodljive posledice ne nastale. Vendar to ne zadošča za utemeljitev pravno relevantne vzročne zveze. Če morda drži očitek, da nerazumno dolgo trajanje postopka redoma povzroča nastanek škodljivih posledic za stranke (ne nujno samo tožeče stranke), pa to ne drži glede posledice, do kakršne je prišlo v tem primeru: da je tožečo stranko prizadela retroaktivna sprememba pravnega položaja. Takšne posledice (domnevno predolgega) teka sodnega postopka niso tipične in so tudi v tem primeru nastale zaradi zelo specifičnih okoliščin, s katerimi domnevni poškodovalec ne more računati. Treba je nadalje upoštevati, da je Ustavno sodišče tak poseg v pravni položaj udeležencev v obligacijskih razmerjih ne le dopustilo, ampak s svojo odločitvijo v zadevi U-I-300/04 celo ukazalo oziroma samo povzročilo. S tem, da je Ustavno sodišče na ta način ustvarilo nov pravni položaj, celo z retroaktivnim učinkom, in nastali pravni položaj naknadno še izrecno potrdilo v odločbi U-I-267/06, je mogoče zavrniti tudi revizijski očitek, da različen položaj upnikov glede na čas odločitve sodišč pomeni kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave, načela pravne države (2. člen) in pravice do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave). Položaj upnikov se je namreč razlikoval tudi glede na čas odločitve Ustavnega sodišča. S takim učinkom svoje odločitve je Ustavno sodišče glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS 15/1994, 51/2007 in 109/2012)(1) moralo računati in je implicitno potrdilo, da tako ustvarjeni, glede na trajanje (ustavno)sodnega postopka različen položaj upnikov, ni v neskladju z Ustavo.

9. Ne drži tudi navedba, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje prekomerno posega v pravice tožeče stranke, obe sodišči pa da sta zagrešili isto kršitev s tem, da nista utemeljili zavrnitve eventualnega zahtevka.

10. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da revidentka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sprememba materialnih predpisov prekomerno posegla v njen premoženjski položaj, in se pri tem ni opredelila do konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato se sodišču ni bilo treba opredeliti do teh pritožbenih navedb. K temu revizijsko sodišče dodaja, da se je do očitka o prekomernem posegu v revidentkin premoženjski položaj drugostopenjsko sodišče smiselno opredelilo s tem, ko je povzelo prikaz finančnih učinkov pravila ultra alterum, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, in mu je pritrdilo (glej zadnji odstavek na 4. in nadaljevanje na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje).

11. Primarni in eventualni zahtevek izhajata iz istega zatrjevanega dejanskega stanja, razlikujeta se le v načinu izračuna višine domnevne škode: primarni temelji na navedbi, da je zato, ker tožeča stranka ni mogla uveljaviti zahtevka za zamudne obresti po 1. 1. 2002, škoda najmanj enaka višini teh obresti, eventualni pa – ob istih odškodninskih predpostavkah – na navedbi, da škodo predstavlja znesek (pogodbenih) obresti, ki bi jih prejela tožeča stranka na glavnični znesek, če bi ji bil prisojen v primernem času in bi ga deponirala v banki. Sodišče druge stopnje zato pravilno ugotavlja, da je revidentka s pritožbenimi navedbami glede eventualnega zahtevka smiselno izpodbijala zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza. Z utemeljitvijo obeh sodišč, da ni podana vzročna zveza (in pravno priznana škoda), sta sodišči utemeljili zavrnitev tako primarnega kot eventualnega zahtevka.

12. Kolikor je očitek o pomanjkljivi utemeljitvi zahtevkov mogoče razumeti tako, da sodišči nista utemeljili, zakaj tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine kot nadomestilo škode, ki naj bi nastala, ker ji je tožena stranka (v tem primeru ne kot „oblast“, ki odgovarja za sojenje brez nepotrebnega odlašanja po splošnih določbah OZ v zvezi s 23. in 26. členom OZ, marveč kot dolžnica in stranka iz razmerja, ki se je obravnavalo v prvem pravdnem postopku, po določbi drugega odstavka 380. člena OZ) do dokončanja pravde neutemeljeno odrekala plačilo dospele obveznosti, je na ta očitek odgovorilo sodišče prve stopnje: tožeča stranka ni niti zatrjevala, da ji je v obdobju zamude s plačilom terjatve nastala večja škoda, kot jo je v višini izplačanih obresti dobila (tretji odstavek na 7. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi napravilo prepričljiv izračun, iz katerega izhaja, da se je ob tedanji obrestni meri zamudnih obresti zaradi zamude v času od 1. 1. 1996 do 1. 1. 2002 dolžnikova obveznost početverila. Iz tega izhaja, da je bila tožeča stranka za škodo, ki ji je morebiti nastala zato, ker ni mogla razpolagati z dolžnim zneskom, več kot poplačana. Revizijsko sodišče v zvezi s tem pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje, da je treba pri oceni konkretnega položaja upnika ali dolžnika (s stališča upravičenja po drugem odstavku 380. člena OZ) upoštevati celotno obdobje obrestovanja terjatve (torej zamude) in ne zgolj njegov posamezen del (drugi odstavek na 7. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ob presoji pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka tudi ni utemeljila, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja tožene stranke. Sama okoliščina, da je tožeča stranka v prvem pravdnem postopku delno uspela, še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker se je pravdala in do končne sodne odločitve zadrževala plačilo dolžnega zneska. V času teka prvega pravdnega postopka je bila obveznost tožene stranke sporna in tudi „nečista“, takšna, da se je njena višina lahko določila šele s pomočjo izvedenca. Šele v dolgotrajnem pravdnem postopku, kjer je dalo (različna) mnenja več izvedencev, se je v ponovnem sojenju izkazalo, da tožena stranka sploh kaj dolguje, tožeča stranka pa je v pravdi najprej zahtevala več kot še enkrat toliko, kot je tožena zares dolgovala: s tožbo je zahtevala plačilo 202,006.862,04 SIT (to je 842.259,69 evrov, uspela pa je z zahtevkom za 383.259,82 evrov).

13. Tudi očitek, da sodišči nista obrazložili, zakaj je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in za postavitev izvedenca finančne stroke, ni utemeljen. Sodišči sta utemeljili, da ne obstajajo predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. V takšnem primeru za zavrnitev dokaznega predloga, s katerim naj se dokazuje višina škode, procesnopravno zadošča utemeljitev, da je dokaz zavrnjen, „ker ni potreben“.

14. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da zahtevana razlika, ki je tožena stranka ni dobila, ne predstavlja pravno priznane škode (četrti odstavek na 7. strani obrazložitve). Glede na določbo 44. člena ZUstS bi tožnik na podlagi sodne odločitve, ki bi bila izdana pred uveljavitvijo navedene odločbe Ustavnega sodišča (dne 17. 3. 2006), res prejemal zamudne obresti, četudi bi te že presegle glavnico (četudi ne tudi za čas po uveljavitvi te odločbe Ustavnega sodišča). Vendar ni mogoče prezreti, da bi takšna sodna odločitev temeljila na predpisu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil protiustaven. Določba 44. člena ZUstS sicer res dopušča nadaljnji obstoj pravnomočnih sodnih odločitev, ki temeljijo na predpisu, za katerega se pozneje izkaže, da je bil v neskladju z Ustavo. Takšna zakonska ureditev pomeni kompromis med načelom ustavnosti oziroma zakonitosti na eni strani in vrednotami, ki jih ščiti ustavni institut pravnomočnosti (158. člen Ustave) na drugi strani. Tudi če bi bile podane druge predpostavke odškodninske odgovornosti, pa ni mogoče šteti kot pravno upoštevno škodo tistega prikrajšanja na premoženju, do katerega naj bi prišlo, ker je sodišče odločilo v času, ko zaradi posega Ustavnega sodišča ni več smelo uporabiti zakona, ki je bil v neskladju z Ustavo. Z drugimi besedami: tožeča stranka je zaradi domnevno predolgega sodnega postopka izgubila pravico, ki je temeljila na predpisu, ki ni bil v skladu z Ustavo. Izguba takšne „pravice“ ne more predstavljati pravno priznane škode.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Člen 44 ZUstS: Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.