Jedro

Krajši sodni postopek ne pomeni, da za upnika ne velja pravilo ne ultra alterum tantum, kot po drugi strani daljše trajanje sodnega postopka ne pomeni, da se za tek obresti uporabi pravilo ne ultra alterum tantum. Različno obravnavanje upnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti je utemeljeno na odločbi US RS, pri čemer dolžina sodnega postopka sama po sebi nima vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti.

Tožeča stranka kot upnik za čas po 1. 1. 2002 na podlagi materialnega prava ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato svoje škode ne more utemeljevati na zakonskih zamudnih obrestih, ki že same po sebi pomenijo tipizirano odškodnino. Pravica do popolne odškodnine predpostavlja nastanek neke konkretne škode, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Med domnevno nastalo premoženjsko škodo in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze, saj ni mogoče špekulirati, kakšen bi bil izid sodnega postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 518.704,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka), kot tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obresti v višini obrestne mere, ki velja za vezane vloge pri Novi Ljubljanski banki, d.d., za pravne osebe, za obdobje treh let, in ki tečejo od zneska 293.242.953,13 SIT od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006, konvertirane v eure po centralnem paritetnem tečaju, in od zneska 1.223.681,15 EUR od 1. 1. 2007 do 13. 3. 2007, kar znaša skupno 357.946,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 do plačila (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.384,07 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške, ki so nastali tožeči stranki, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je bila 14. januarja 2010 vročena toženi stranki v odgovor, vendar pa slednja odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede primarnega tožbenega zahtevka S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v višini 518.704,51 EUR, ki je po višini enaka znesku zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 122.459.177,33 SIT za čas od 2. 1. 2002 do 31. 12. 2006. Svoj zahtevek je utemeljevala na dejstvu, da bi bila do zamudnih obresti v tem znesku upravičena v primeru, če sodišče v spornem postopku ne bi kršilo njene pravice do sojenja v razumnem roku in bi v zadevi odločilo pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju odločba US RS), ki je omejila tek zakonskih zamudnih obresti tudi za terjatve iz obligacijskih razmerij, nastalih pred 1. 1. 2002. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke ne pomeni pravno priznane škode in da med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in višino (ne)izplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni relevantne vzročne zveze. Iz tega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot nedopustno ravnanje tožene stranke obravnavalo s strani tožeče stranke zatrjevano kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kar nenazadnje izhaja tako iz tožbe, kot tudi iz pripravljalnih vlog tožeče stranke. V pritožbi pa tožeča stranka zatrjuje še, da je omejevanje teka zakonskih zamudnih obresti nedopustno, in s tem v zvezi navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na odločbo US RS. Nedopustnost sklicevanja na to odločbo utemeljuje z odpravo omejitve glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki je bila uveljavljena z novelo OZ-A in s katero naj bi sam zakonodajalec potrdil, da je omejevanje teka zakonskih zamudnih obresti nedopustno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka omejitev teka zakonskih zamudnih obresti kot nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega je tožeči stranki nastala škoda, prvič uveljavlja v pritožbi. Njenih trditev v točki XI pripravljalne vloge z dne 28. 5. 2009, da pomeni dejstvo, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, protipravno stanje, ki nasprotuje načelu pravne države in pravne varnosti, ni mogoče razumeti kot uveljavljanje protipravnosti ravnanja Ustavnega sodišča kot organa tožene stranke pri sprejetju sporne ustavne odločbe. S tega vidika pomenijo te pritožbene navedbe tožeče stranke pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v odsotnosti razlogov, zakaj le-teh pritožnik brez svoje krivde ni navedel do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Te pritožbene navedbe je bilo zato treba zavrniti. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da bi morala tožeča stranka, da bi izkazala protipravnost ravnanja organa tožene stranke, konkretizirano opredeliti, v čem je ravnanje Ustavnega sodišča pri sprejetju sporne ustavne odločbe nasprotovalo običajni metodi dela Ustavnega sodišča oziroma v čem je bila sprejeta odločitev izven prostora presoje Ustavnega sodišča, vendar pa to že presega okvire tega postopka.

V nadaljevanju tožeča stranka napada zaključke sodišča prve stopnje glede vzročne zveze. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi primarno očita kršitev načela enakosti pred zakonom. Po njenem pomenijo materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje neenako obravnavanje upnikov, ki so odločitev o svoji terjatvi prejeli pred odločbo US RS in za katere pravilo ne ultra alterum tantum ne velja, in upnikov, ki so odločitev o svoji terjatvi prejeli po odločbi US RS in za katere velja pravilo ne ultra alterum tantum. Zatrjuje, da je do takšnega razlikovanja med upniki prišlo izključno zaradi različno dolgega trajanja sodnih postopkov, kar ni dopustno. S to pritožbeno navedbo pa se ni mogoče strinjati. Krajši sodni postopek ne pomeni, da za upnika ne velja pravilo ne ultra alterum tantum, kot po drugi strani daljše trajanje sodnega postopka ne pomeni, da se za tek obresti uporabi pravilo ne ultra alterum tantum. Različno obravnavanje upnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti je utemeljeno na odločbi US RS, pri čemer dolžina sodnega postopka sama po sebi nima vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Na tem je tudi sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o tem, da ni podana vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku (oziroma trajanjem sodnega postopka) in višino (ne)izplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Izrecno je namreč zapisalo, da je tožeči stranki »škoda« nastala zaradi spremembe materialnih predpisov.

Na slednjo ugotovitev sodišča prve stopnje se opira tudi tožeča stranka v pritožbi, kjer dodaja, da ji je škoda nastala predvsem tudi zaradi sporne ustavne odločbe. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre odreči logike stališču tožeče stranke, da kolikor bi bilo o tožbenem zahtevku pravnomočno odločeno pred izdajo odločbe US RS, bi tožeča stranka prejela tudi zakonske zamudne obresti za čas po 1. 1. 2002. Da temu ni tako, gre pripisati izključno nerazumno dolgemu trajanju sodnega postopka. Prav zaradi tega, v povezavi s spremembo zakonodaje in ustavnimi odločbami je tožeča stranka ostala brez obresti. Že iz samih pritožbenih izvajanj izhaja, da tožeča stranka priznava, da je odločitev, da ji ne gredo zakonske zamudne obresti za čas po 1. 1. 2002, posledica spremembe materialnih predpisov, v konkretnem primeru torej odločbe US RS, in zato ne zdrži njen očitek, da je takšna odločitev izključno posledica nerazumno dolgega sodnega postopka.

Tožeča stranka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ji v obdobju zamude s plačilom terjatve nastala večja škoda, kot jo je v višini izplačanih zakonskih zamudnih obresti dobila. Navaja, da za čas zamude od 1. 1. 2002 ni prejela nobenih obresti, zato ji je iz tega naslova nastala škoda v vtoževanem znesku, ki presega prisojene in izplačane zakonske zamudne obresti za čas do 1. 1. 2002. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Na podlagi 2. odstavka 380. člena OZ lahko upnik od dolžnika, ki je v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zahteva razliko do popolne odškodnine in tako doseže tudi povrnitev nadaljnje škode, to je škode, ki ni pokrita z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem pogledu torej nastopa tožena stranka kot dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, in ne kot subjekt, ki je na podlagi 26. člena Ustave RS odgovoren za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo osebe in organi pri izvrševanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Tožeča stranka kot upnik za čas po 1. 1. 2002 na podlagi materialnega prava ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato svoje škode ne more utemeljevati na zakonskih zamudnih obrestih, ki že same po sebi pomenijo tipizirano odškodnino. Pravica do popolne odškodnine predpostavlja nastanek neke konkretne škode, ki pa je tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala. Zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje tudi, da ni dopustno, da za čas od 1. 1. 2002 dalje ni prejela nobenih obresti, saj to pomeni, da je dolžnik brez odmene uporabljal njen denar. Zatrjuje, da je to prekomeren in nesorazmeren poseg v njen premoženjskopravni položaj, ki ruši ravnovesje med položajem upnika in dolžnika. S tem v zvezi napada tudi oceno položaja tožeče stranke kot upnika in tožene stranke kot dolžnika v celotnem obdobju obrestovanja, ki jo je na podlagi konkretnih podatkov opravilo sodišče prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita, da za takšen izračun ni imelo podlage ne v ustavi ne v zakonu. Pritožbeno sodišče te pritožbene očitke zavrača. Smiseln zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru dopustno, da tožeča stranka za čas od 1. 1. 2002 dalje ni prejela zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izjemno ilustrativnega prikaza finančnih učinkov uporabe pravila ne ultra alterum tantum v konkretnem primeru (6. in 7. stran sodbe). S tem je prepričljivo utemeljilo svoj zaključek, da je šele sprememba materialnega prava vzpostavila ravnotežje med položajema obeh udeležencev obligacijskega razmerja. Ker tožeča stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sprememba materialnih predpisov prekomerno in nesorazmerno posegla v njen premoženjskopravni položaj, ne da bi se opredelila do konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje, se tudi pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti do njenih pritožbenih navedb. Tudi očitka, da sodišče prve stopnje za opravljeni izračun konkretnih finančnih učinkov uporabe pravila ne ultra alterum tantum ni imelo podlage ne v ustavi ne v zakonu, tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala, zato se pritožbeno sodišče tudi do tega ni moglo opredeliti. Posledično je pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, vsebinsko pravilna, pritožba pa neutemeljena.

O podrednem tožbenem zahtevku Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala povrnitev škode v višini obresti na vezane vloge pri banki, ki bi ji šle, kolikor bi pravnomočno sodbo prejela pred 1. 1. 2002. Navaja, da za podredni tožbeni zahtevek niso relevantne spremembe zakona glede teka zakonskih zamudnih obresti in ustavne odločbe, temveč izključno odločitev o tem, ali je prekršena pravica do sojenja v razumnem roku in kolikšna škoda je iz tega naslova nastala tožeči stranki. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka smiselno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in škodo v obliki izgubljenega dobička. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Takšna odločitev je namreč tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Stojakovic proti Avstriji, pritožba 30003/02, sodba z dne 9. november 2006, odločilo, da med domnevno nastalo premoženjsko škodo in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze, saj ni mogoče špekulirati, kakšen bi bil izid sodnega postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku (točka 59 sodbe ESČP v zadevi Stojakovic proti Avstriji). Zato je pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo. V luči te odločitve tudi ni relevanten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Glede na to, da v zvezi z vprašanjem vzročne zveze izvedba dokazov ni bila potrebna, saj je šlo za čisto pravno vprašanje, se sodišču v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ni bilo treba ukvarjati z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti, v zvezi s katerimi so bili predlagani sporni dokazi.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih očitkov, ki so bili relevantni za odločitev o pritožbi, do ostalih pritožbenih navedb pa se ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Na podlagi povedanega ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami, ki ji jih očita pritožba, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).