Jedro

Nujna predpostavka za sklepanje na izgubljeni dobiček iz preteklega obdobja, ko se je dejavnost opravljala, na obdobje, ko naj bi bilo to preprečeno, je, da je opravljanje dejavnosti sploh prinašalo pozitivni učinek na obseg premoženja tožeče stranke. Če v preteklosti opravljanje dejavnosti tožeči stranki ne bi zagotavljalo pozitivnega rezultata, bi za obstoj izgubljenega dobička v primerljivem obdobju tožeča stranka morala utemeljiti okoliščine, zaradi katerih bi bil rezultat poslovanja v primerljivem obdobju drugačen kot v preteklosti. Sklepanja na izgubljeni dobiček na način, da se za sporno obdobje, ko tožeča stranka dejavnosti ni mogla opravljati, od predvidenih prihodkov odštejejo zgolj določeni variabilni stroški, ni mogoče utemeljiti v smislu normalnega teka stvari.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička, nastale v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ker naj bi tožeči stranki v nasprotju s Splošnim dogovorom za pogodbeni leti 2004 in 2005 in ob upoštevanju sklenjene Pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2003 z dne 24. 10. 2003, z nesklenitvijo nove pogodbe od 1. 10. 2004 dalje onemogočila opravljanje dializnih prevozov. Tožeča stranka se je sklicevala na neposlovno odškodninsko odgovornost in s tožbo uveljavljala škodo za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 03. 2006 v višini 55.472,06 EUR.V tem delu je bilo z vmesno sodbo sodišča prve stopnje VIII Pg 106/2006-20 z dne 31. 3. 2010 in v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje I Cpg 1183/2010 z dne 18. 1. 2011 pravnomočno že razsojeno o obstoju pravne podlage uveljavljenega zahtevka. V nadaljnjem postopku sta sodišči prve in druge stopnje presojali še razširjeni tožbeni zahtevek iz naslova istovrstne škode za obdobje od leta 2006 do leta 2010 v višini 176.000,00 EUR in za obdobje od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2012 v višini 53.035,90 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke za odškodnino zaradi škode, nastale v vseh treh obdobjih, zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni uspela utemeljiti in dokazati izgubljenega dobička kot razlike med prihodki in odhodki tožeče stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. V pravočasni reviziji je tožeča stranka uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Revizijskemu sodišči je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške celotnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede dopustnosti revizije

5. Sodišči prve in druge stopnje sta odločali o treh denarnih zahtevkih tožeče stranke, ki vsak zase ne presega mejne vrednosti 200.000,00 EUR iz 490. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vendar gre pri tem za medsebojno povezane zahtevke na povračilo škode v obliki izgubljenega dobička, ki naj bi izvirali iz iste dejanske podlage. Ker seštevek vseh treh zahtevkov, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, presega navedeno vrednost, je v skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP revizija dovoljena.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

6. Nosilni argument sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka je v ugotovitvi, da tožeča stranka za sporno obdobje, za katero je uveljavljala povrnitev izgubljenega dobička, ni uspela utemeljiti in prikazati vseh relevantnih odhodkov, ki bi jo bremenili, če bi v tem času opravljala dejavnost na podlagi pogodbe s toženo stranko. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na naslednje dejanske ugotovitve: - tožeča stranka je pri izvajanju svoje dejavnosti pogodbeno sodelovala z zunanjimi izvajalci, ki so zanjo opravljali prevoze, in z zunanjimi sodelavci, ki so opravljali vzdrževalna dela na vozilih; - tožeči stranki so pri izvajanju dejavnosti nastajali tudi neposredni stroški (bencin, homologacija, računovodski servis, zavarovanje, fotokopirni stroj, poslovna srečanja).

Glede utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo glede načina ugotavljanja izgubljenega dobička v smislu tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika, v primeru, ko je oškodovanec pred spornim obdobjem že opravljal enako dejavnost.(1) Izhodišče pri takšnem izračunavanju izgubljenega dobička je v ugotavljanju razlike med prihodki, ki bi jih ustvaril oškodovanec, in odhodki, ki bi mu s tem v zvezi nastali.(2) Na ta način je mogoče sklepati, v kakšnem obsegu bi se povečalo premoženje oškodovanca, če ne bi bilo škodnega ravnanja povzročitelja škode.

9. Tožeča stranka je višino izgubljenega dobička utemeljevala z izračunom, da bi v spornem obdobju imela iz naslova odhodkov le stroške bencina, ki jih je ocenila v višini 10 % predvidenih prihodkov. Samo te stroške je obravnavala kot variabilne stroške, ki jih je dopustno upoštevati pri izračunu dobička.

10. Tožeča stranka v reviziji očita sodišču druge stopnje, da se je napačno opredelilo do vsebine priloge k e-mailu z dne 17. 10. 2011, češ da ta preglednica ne predstavlja prevozov, ki jih je opravila tožeča stranka pred vtoževanim obdobjem. Tako uveljavljani razlogi po eni strani pomenijo poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po drugi strani pa sodišči prve in druge stopnje nista zavrnili tožbenega zahtevka zaradi neizkazanega obsega prihodkov, temveč zaradi nekonkretizirane stroškovne strani modela izračuna izgubljenega dobička.

11. Materialnopravno zmotno je stališče revidenta, da rezultat poslovanja tožeče stranke pred spornim obdobjem ni bistven za izračun izgubljenega dobička, ker naj bi ti rezultati vsebovali tudi fiksne stroške, ki se pri izračunu izgubljenega dobička ne upoštevajo. Če je poslovanje v preteklosti uporabljeno kot izhodišče za sklepanje o normalnem teku stvari v obdobju, za katerega naj bi se ugotavljal izgubljeni dobiček, je potrebno upoštevati vse pripadajoče stroške za ugotavljanje, kakšen bi bil premoženjski položaj oškodovanca v primerljivem obdobju. Nujna predpostavka za sklepanje na izgubljeni dobiček iz preteklega obdobja, ko se je dejavnost opravljala, na obdobje, ko naj bi bilo to preprečeno, je, da je opravljanje dejavnosti sploh prinašalo pozitivni učinek na obseg premoženja tožeče stranke. Če v preteklosti opravljanje dejavnosti tožeči stranki ne bi zagotavljalo pozitivnega rezultata, bi za obstoj izgubljenega dobička v primerljivem obdobju tožeča stranka morala utemeljiti okoliščine, zaradi katerih bi bil rezultat poslovanja v primerljivem obdobju drugačen kot v preteklosti. Sklepanja na izgubljeni dobiček na način, da se za sporno obdobje, ko tožeča stranka dejavnosti ni mogla opravljati, od predvidenih prihodkov odštejejo zgolj določeni variabilni stroški, ni mogoče utemeljiti v smislu normalnega teka stvari.

12. Presoja, ali posamezni odhodki tožeče stranke, ki bi jih imela v spornem obdobju, zmanjšujejo njen izgubljeni dobiček, sodi v okvir preizkusa materialnega prava. To pa pomeni, da sodišče pri tem ni moglo upoštevati zgolj tistih odhodkov, ki jih je tožeča stranka opredelila kot odhodke, ki zmanjšujejo izgubljeni dobiček, če je že iz trditev same tožeče stranke izhajalo, da bi na rezultat poslovanja tožeče stranke nujno vplivali tudi drugi stroški, povezani z opravljanjem te dejavnosti.

13. S tem v zvezi je neutemeljen očitek revidenta, da naj bi sodišči prve in druge stopnje ugotavljali relevantna dejstva mimo trditvene podlage strank. Ta očitek se nanaša na ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebnosti angažiranja vsaj enega ali več vozil in voznikov za sodelovanje med pravdnima strankama. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka na poziv sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva, da predloži poslovno dokumentacijo (zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 1. 2010 – red. št. 16), v tretji pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2010 kot pojasnilo k predloženi dokumentaciji izrecno podala navedbe, da prilaga račune podjetnika posameznika E. M., s. p., ki je v letu 2004 za tožečo stranko opravljal prevozne storitve. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na izpoved istega E. M., kot zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je potrdil, da je pretežni del voženj opravil kot samostojni podjetnik za tožečo stranko. Iz teh ugotovitev je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno sklepalo, da je tožeča stranka v predhodnem obdobju imela tudi odhodke iz naslova plačil pogodbenemu samostojnemu podjetniku. Gre torej za nujne stroške, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz pogodbe s toženo stranko. Teh stroškov zato ni mogoče razumeti kot fiksne stroške, ki naj ne bi vplivali na izgubljeni dobiček.

14. Četudi je sodišče druge stopnje operiralo s pojmom „stroški dela“, je le-tega potrebno razumeti v širšem smislu, ne zgolj v smislu potrebe po zaposlovanju delavcev. Ta pojem je sodišče druge stopnje uporabilo predvsem v potrditev stališča prvostopenjskega sodišča, da so tožeči stranki iz naslova opravljanja dejavnosti nastali tudi drugi potrebni stroški in ne zgolj strošek bencina, na katerega se je vseskozi sklicevala tožeča stranka. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da sta obe sodišči ugotavljali relevantna dejstva izven trditvenih navedb pravdnih strank. Za pravilen zaključek, da na izgubljeni dobiček ni mogoče sklepati že iz predvidenih dohodkov, zmanjšanih za stroške porabljenega goriva, so zadoščala že sama pojasnila tožeče stranke o načinu svojega poslovanja v preteklem obdobju.

15. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje revidenta na nekonkretizirane ugovore tožene stranke. Trditveno in dokazno breme glede obstoja škode je na strani tožeče stranke. V njeni sferi so tudi vsi relevantni podatki o svojem poslovanju v preteklosti. Več kot ugovor, da mora tožeča stranka za utemeljitev izgubljenega dobička upoštevati vse relevantne stroške pri poslovanju, tožena stranka tudi ni mogla zatrjevati.

16. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi se sodišče druge stopnje moralo opredeliti do pritožbenega očitka o nasprotju med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o zaslišanju E. M. Ta očitek v pritožbi (točka III) je nejasen in se pritožbeno sodišče do njega ni bilo dolžno konkretno opredeljevati.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

18. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Sodbe II Ips 107/2011, III Ips 111/2011, II Ips 102/2011 in II Ips 300/2006. (2) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, stran 949.