Jedro

Pri ugotavljanju izgubljenega dobička je najprej potrebno ugotoviti obseg poslovanja, ki bi ga oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. V primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Pritožničino vztrajanje, da je višina prihodkov razvidna iz preglednice opravljenih dializnih prevozov, ki jih je za toženko pred škodnim dogodkom opravila tožnica, temu ne ustreza. Prikaže le del prihodkov, glede odhodkov pa je bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Prav tako ni ničesar konkretnega navedla o tem, kakšen dobiček je ustvarila v preteklem obdobju.

Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov v zvezi z izgubljenim dobičkom in je stališče, da mora odhodke zatrjevati in izkazati tožena stranka, preseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek odškodnine v višini 55.472,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2006 dalje, odškodnino v višini 176.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2010 dalje, odškodnino v višini 53.035,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 dalje in njene pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 605,88 EUR stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožnica ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo tožnice je odgovorila toženka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska obveznost nastane v primeru, če so izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej protipravnost ravnanja odgovorne osebe, odgovornost povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter škoda, ki se lahko kaže kot navadna škoda ali kot izgubljeni dobiček. Določba tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 6. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna(1). Najprej je potrebno ugotoviti obseg poslovanja (poslov), ki bi ga oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Sodna praksa (2) je zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Pritožničino vztrajanje, da je višina prihodkov razvidna iz preglednice opravljenih dializnih prevozov, ki jih je za toženko pred škodnim dogodkom opravila tožnica, pa temu ne ustreza. Prikaže le del prihodkov, glede odhodkov pa je bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Prav tako ni ničesar konkretnega navedla o tem, kakšen dobiček je ustvarila v preteklem obdobju(3).

7. Tožeča stranka je zatrjevala nastanek škode v obliki izgubljenega dobička, vendar po mnenju sodišča prve stopnje pavšalno in nekonkretizirano. Kot dokaze za svoje trditve je predložila sedem fasciklov različne dokumentacije, za katero jo je sodišče prve stopnje kar trikrat (na naroku dne 31. 3. 2010, s sklepom z dne 23. 9. 2011 in sklepom z dne 4. 2. 2013) v okviru materialno procesnega vodstva pozivalo, da določno navede, kaj želi s predloženimi listinami dokazati in kakšne so njene trditve glede izgubljenega dobička v smislu dohodkov in odhodkov ob izkazanem protipravnem ravnanju toženke. Tožnica ni upoštevala pozivov sodišča. 8. Napačno je njeno naziranje (l. št. 61), da bo izvedenec finančne stroke na podlagi predloženih listin izračunal predpostavke pomembne za obstoj in višino škode kot elementa odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je takšen predlog pravilno ocenilo kot nedovoljeno izvajanje dokaza z izvedencem v informativne namene.

9. Pritožnica napačno razume, kdo nosi trditveno in dokazno breme glede odhodkov in prihodkov povezanih z izgubljenim dobičkom. Sodna praksa je zavzela stališče (Sodba in sklep VSRS III Ips 111/2011), da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov v zvezi z izgubljenim dobičkom in je stališče, da mora odhodke zatrjevati in izkazati tožena stranka, preseženo.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage strank, saj naj bi v točkah od 20. do 24. in 26. obrazložitve sodbe samo ob vpogledu dokumentacije in brez trditev strank zaključevalo, da so bili odhodki tožeče stranke večji in ne zajemajo samo stroškov goriva, kot je to zatrjevala tožnica. Drži, da takšnih trditev ni postavila tožnica, jih je pa postavila toženka (list. št. 195), ki je v svoji pripravljalni vlogi izrecno citirala nekatere predložene račune (za gostinske storitve, bunde, puloverje itd.), iz katerih izhaja, da so bili odhodki tožnice različni (in ne samo gorivo). V isti pripravljalni vlogi je toženka tudi konkretizirano izpodbijala trditve tožnice glede njenih prihodkov. Na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila tožnica sama, je toženka zatrjevala, da je bilo v letu 2003 izkazano negativno poslovanje tožnice (torej v času pred škodnim dogodkom v oktobru 2004), v letu 2004 izravnano in v letu 2005 minimalni poslovni izid v višini 2.320,00 EUR, kar kaže na slabo poslovanje tožnice že pred škodnim dogodkom, ko je še bila v pogodbenem razmerju s toženko. Toženka je tudi navajala, da iz listinske dokumentacije tožnice izhaja, da je prevoze zanjo opravljalo več izvajalcev (l.št. 202), iz česar je sodišče prve stopnje izpeljalo pravilno ugotovitev, da je imela tudi druge odhodke (npr. iz stroškov dela in ne samo goriva). Iz navedenega sledi, da pritožnica ne more uspeti z vztrajanjem na trditvah, da je edini odhodek, ki bi ga imela v primeru, da ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke in bi normalno poslovala, gorivo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dokaze, glede katerih je trditve postavila toženka, pri čemer ni bistveno, da je dokaze predložila tožnica. Le-ta je imela možnost na zgoraj povzete konkretne ugovore toženke argumentirano odgovoriti, pa tega ni storila. Toženka kljub podrobno (in vztrajno) opravljenemu materialno procesnemu vodstvu sodišča prve stopnje in ugovorom toženke, ki opravijo enako vlogo(4), ni podala ustreznih trditev glede višine izgubljenega dobička in ji tako ni bila kršena pravica do izjave.

11. Napačna so tudi izvajanja in iz konteksta iztrgani citati pritožnice iz komentarja Obligacijskega zakonika, ko trdi, da so stroški dela fiksni in se ne upoštevajo pri izgubljenem dobičku. Ravno nasprotno. Stroški dela nastajajo odvisno od tega, ali je toženec zaradi poslovanja zaposloval dodatne delavce, ali pa jih ni zaposloval. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v primeru, če bi tožnik posloval, bi za prevoze potreboval več voznikov kot samo enega in bi mu torej ta odhodek dodatno nastal, kar je zatrjevala tudi toženka, tožnica pa tega ni uspela izpodbiti.

12. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen, saj ni sklepčen upoštevaje zgoraj navedeno glede trditvene podlage obstoja (in višine) škode v obliki izgubljenega dobička. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj Sodba VSRS II Ips 107/2011, III Ips 111/2011. (2) Sodba VSRS II Ips 102/2011, II Ips 300/2006. (3) Podobo glej Sodba VSRS II Ips 107/2011. (4) Primerjaj III Ips 56/2010 Sodba in sklep VSRS ter III Ips 111/2011.