Jedro

Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega (brez pravnega temelja), bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.

Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok 5-ih let (346 člen OZ). Rok 5-ih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 198,87 EUR za vsak mesec neupravičene uporabe od vključno novembra 2002 do vključno februarja 2006 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je 15. dne v mesecu) posameznega zneska do plačila, v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 919,53 EUR.

Zoper navedeno sodbo se v zanjo neugodnem delu po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, saj je prostor, za katerega tožeča stranka vtožuje uporabnino v lasti več različnih solastnikov in ugotovitvi sodišča, da je deljena uporaba med solastniki med pravdnima strankama nesporna. Izpodbija ugotovitev sodišča, da bi imela ključe prehodne sobe le toženka, saj so jih imele tudi J. B., N. K. in M. P. Prehodne sobe toženka ni zaklepala in je tudi ne uporabljala, skozi njo je imela le prehod do svoje pisarne, čemur tožnica ni nasprotovala, nadomestilo za prehod pa je bilo že vsebovano v najemnini. Nasprotuje tudi dosojeni višini uporabnine, saj cene v Salomonovem oglasniku ne morejo biti osnova za njen izračun. Ugovarja tudi zastaranje tožbenega zahtevka in opozarja na pravilo, da zakonite zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za pisarno na naslovu ..., v izmeri 25 m2. Dogovorjena najemnina je bila nadomestilo za uporabo pisarne, souporabo hodnika, sanitarije in kuhinje v skupni izmeri 23,68 m2. Razlika do pogodbeno dogovorjenih 25 m2 (v velikosti 1,32 m2) je bila najemnina za uporabo prehodne sobe v izmeri 17,23 m2 na način, da je toženka preko nje lahko dostopala do svoje pisarne. Tožeča stranka je zatrjevala, da toženka prehodno sobo uporablja v celoti (tudi v preostanku v izmeri 15,91 m2), za svojo uporabo pa ni želela skleniti najemne pogodbe in plačevati najemnine, zato od nje zahteva plačilo uporabnine. Toženka je plačilu nasprotovala, ker prehodne sobe ne uporablja, pa tudi iz razloga zastaranja.

198. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) imetniku stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, daje pravico, da zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima. Pravico do uporabnine pa je potrebno presoditi tudi skozi institut neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Za uspeh v pravdi mora tožeča stranka tako zatrjevati in izkazati naslednje elemente (212. člen ZPP):

5. - prikrajšanje nje same,

6. - obogatitev na strani toženca,

7. - vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo,

8. - odsotnost pravnega temelja in odsotnost njene privolitve v prikrajšanje.

Toženka nasprotuje aktivni legitimaciji tožnice za takšen tožbeni zahtevek. Svoj ugovor je že v postopku na prvi stopnji podala po prvem naroku za glavno obravnavno, pri tem pa ni niti navedla, zakaj takšnega ugovora ni mogla navajati prej, torej pravočasno (286. člen ZPP). Pa tudi sicer velja, da ima pravico zahtevati uporabnino tisti, ki je stvar upravičen uporabljati. V kolikor so se solastniki stanovanja dogovorili tako, da ima tožnica v posesti in uporabi del stanovanja, v katerem so bili tudi sporni prostori, je to predmet njihovega dogovora (dogovor o deljeni rabi solastne stvari), v katerega toženka ne more poseči. Takšnemu dogovoru tožnica pravočasno ni nasprotovala, njegov obstoj pa so potrdile tudi izpovedbe zaslišanih prič.

Toženka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prehodno sobo uporabljala izven meja dogovorjenega, jo zaklepala, uporabljala za čakalnico, na njenih vratih pa imela nameščeno tudi tablo "o.J.". Takšna ugotovitev ima podlago v izvedenem dokaznem postopku, predvsem v izpovedbah zaslišanih prič in tožnice, zapisniku LUZ z dne 06.03.2003 in zapisniku LUZ z dne 07.03.2003. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženka zgolj s svojo izpovedbo ni uspela dokazati nasprotnega, je logična, življenjsko preverljiva in v celoti sprejemljiva. Takšnega zaključka sodišča toženka ne more omajati niti s sklicevanjem na izpovedbo priče J. B., saj je bila ta v spornih prostorih po letu 1999 le enkrat, zato ji celotno stanje uporabe ne more biti dobro poznano.

Toženka je prehodno sobo uporabljala izven dogovorjenega, torej brez pravnega temelja, bila na ta način obogatena, tožnica pa na drugi strani prikrajšana, v to prikrajšanje pa ni privolila, saj je toženko večkrat pozvala na sklenitev ustrezne pogodbe in plačilo, zato je upravičena do ustreznega nadomestila.

Dokazno breme višine vtoževane uporabnine je na strani tožeče stranke (212. člen ZPP), v ta namen pa so dopustna vsa dokazna sredstva, saj pravdni postopek ne predpisuje formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in strankam narekovala, s katerim dokaznim sredstvom se dokazuje posamezno dejstvo. Naša sodna praksa interpretira nadomestilo za koristi od uporabe (uporabnino) v višini najemnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno za ugotovitev višine uporabnine vpogledalo v oglase, ki izkazujejo višino tržne najemnine za najem poslovnih prostorov v Ljubljani, ki so se v tem obdobju gibale med 10,00 in 18,00 EUR na m2. Vtoževana uporabnina v višini 12,50 EUR na m2 je znotraj teh meja in je ustrezna, v kolikor pa bi toženka želela temu nasprotovati, bi morala svoje ugovore konkretizirati, navesti dejstva in dokaze, ki bi utemeljevali njene ugovore, lahko tudi predlagati postavitev izvedenca ustrezne stroke in zanj založiti predujem.

Neutemeljeno toženka uveljavlja tudi zastaranje terjatve. Ker je pravica zahtevati uporabnino obligacijska pravica in ker rok za zastaranje terjatve ni posebej določen, je potrebno uporabiti splošen zastaralen rok petih let (346. člen OZ, enako tudi sodba in sklep II Ips 85/1997). Rok petih let pa od zapadlosti prvega vtoževanega "obroka" dne 15.11.2002 do vložitve tožbe 30.12.2004 ni potekel. Ker pa do 22.05.2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki je odpravila pravilo 376. člena OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), zakonite zamudne obresti niso dosegle glavnice niti od vtoževanega zneska za mesec november 2002, njihovega teka ni bilo potrebno ustaviti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ).