Jedro

Obstoj pravnomočne odločbe je materialnopravna in ne procesna predpostavka tožbe po prvem odstavku 57. člena ZZZDR. Za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva pa se ugotavljajo tekom pravdnega postopka in odločitev sodišča temelji na dejstvih, kot so ugotovljena ob koncu glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja nepremičnina z ID znakom 000 skupno premoženje tožencev in da imata na njem deleža vsak do ½. Tožencema je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da „tožbo zavrne oziroma zavrže“ in tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Tožnica je izgubila pravni interes za tožbo, ko je bil pravnomočno ustavljen izvršilni postopek, ker je bilo razveljavljeno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe P 2272/2007. Teh trditev sodišče ne povzema in jih v sodbi ne upošteva, prav tako ne sklepa VSL I Cpg 416/2009. Navedeno predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba bi morala slediti univerzalnemu pravnemu stališču, da mora biti pravni interes podan ves čas postopka. Zaradi ponovne napake sodišča pri vročanju, je bilo sicer izdano potrdilo o izvršljivosti sodbe I P 2272/2007 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2513/2011, vendar tožnica s tem ni ponovno pridobila interesa za tožbo. Morala bi vložiti novo tožbo. Sodišče je ponovno razveljavilo potrdilo o izvršljivosti s sklepom z dne 23. 4. 2013. Ta sklep ji do konca postopka na prvi stopnji ni bil vročen. Ker ta dejstva niso upoštevana, sta podani kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, tožeča stranka spet nima več pravnega interesa za tožbo. Zmotno je sodišče uporabilo določbe ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Te se nanašajo na medsebojno razmerje med tožencema, ne pa na tožnico, ki ni več upnica in se nima pravice vmešavati v njuno razmerje. Zmotno je uporabljen 181. člen ZPP, ker tožnica nima pravne koristi za tožbo. Koristi tudi zato nima, ker je nepremičnina pod hipoteko banke H. za višji znesek od njene vrednosti. Zmotno je sodišče povzelo vrednost nepremičnin.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev, ker tožena stranka v pritožbi le ponavlja že podane trditve, na katere je prvostopenjsko sodišče odgovorilo v izpodbijani sodbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ta temelji na prvem odstavku 57. člena ZZZDR. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi, popolnimi in pravilnimi razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje, v nadaljevanju bo le (še enkrat) odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne trditve pravdnih strank in dokaze ter se do njih tudi opredelilo. Je pa v zvezi z njimi zavzelo drugačna stališča, kot so stališča tožene stranke. To pa ne predstavlja uveljavljanih kršitev določb postopka protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in neobrazloženosti odločitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločbi, na kateri se sklicuje tožena stranka, ne obravnavata enake dejanske in pravne problematike, kot se obravnava v tem postopku. V zadevi VSL I Cpg 416/2009 se je ugotavljalo, ali so nični ali pa izpodbojni na skupščini gospodarske družbe sprejeti sklepi. V zadevi VSL I Cp 289/2009 pa je šlo za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe; taka tožba je vezana na obstoj konkretnega izvršilnega postopka in v njem opravljena izvršilna dejanja, zato v primeru, ko so ta razveljavljena, tožeča stranka nima več pravnega interesa za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožba upnika zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR pa ni vezana na obstoj konkretnega izvršilnega postopka, pač pa na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško-upniškega razmerja. Pravilno se je sodišče sklicevalo na odločbi VSL II Cp 1655/2000 in II Cp 2847/2011, saj ti obravnavata tožbo po prvem odstavku 57. člena ZZZDR. To zakonsko določilo predpisuje možnost vložitve ugotovitvene tožbe, zato tožeči stranki skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPP pravnega interesa, to je pravne koristi za vložitev tožbe, sploh ni potrebno izkazovati. V obravnavanem primeru pa tudi zato ne, ker jo je na vložitev take tožbe napotilo izvršilno sodišče. Oboje pomeni, da je imela tožeča stranka pravni interes za tožbo ves čas postopka.

7. Obstoj pravnomočne odločbe je materialnopravna in ne procesna predpostavka tožbe po prvem odstavku 57. člena ZZZDR. Za pravilno uporabo materialnega prava relevantna dejstva pa se ugotavljajo tekom pravdnega postopka in odločitev sodišča temelji na dejstvih, kot so ugotovljena ob koncu glavne obravnave, razen v primeru dovoljenih pritožbenih novot. Sklep Okrožnega sodišča I P 2272/2007 z dne 23. 4. 2013 je s procesnega vidika upošteven v tem postopku, saj je bil predložen pravočasno glede na določila 286. člena ZPP. Vendar pa za odločitev ni relevanten, ker je upnik upravičen zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju na podlagi pravnomočne odločbe in ni nujno, da je ta že tekom pravde tudi izvršljiva.

8. ZZZDR je prvo sodišče pravilno uporabilo, saj 57. člen, kot že obrazloženo, daje upniku pravico za vložitev tožbe, kakršna je obravnavana. Med pravdo se ni izkazalo, da tožeča stranka ni več upnica prvotožene stranke, temveč ravno nasprotno: sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2272/2007-I, po kateri prva toženka dolguje tožnici 12.209,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2007 dalje do plačila, 130,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2007 dalje do plačila, 122,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila, 79,66 EUR izvršilnih stroškov s pripadki in 122,09 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov s pripadki, je postala s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2513/2011 z dne 28. 3. 2012 pravnomočna. Navedb, da živita v dalj časa trajajoči skupnosti, toženca nista prerekala, niti nista podala trditev, ki bi lahko izpodbile zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju. Glede na to je prvo sodišče pravilno, ob sklicevanju na 12. in 59. člen ZZZDR, presodilo, da predmetno stanovanje sodi v njuno skupno premoženje in sta deleža tožencev na njem enaka.

9. Ker ne gre za tožbo za nedopustnost izvršbe, je brezpredmetno sklicevanje tožene stranke na hipoteko banke H. Nobenega vpliva na izpodbijano odločitev pa tudi nima dejstvo, na koliko je ocenjena vrednost stanovanja, za katerega je sodišče ugotovilo, da sodi v skupno premoženje tožencev.

10. V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.