Jedro

Kljub obstoju napotitvenega sklepa lahko tožnik naknadno izgubi pravni interes za vodenje pravde, če se med pravdo spremenijo okoliščine, zaradi katerih tožnikove koristi od vložene ugotovitvene tožbe ni več. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, takrat pa je nedvomno obstajala pravnomočna sodba (izvršljivost ni pomembna) o obstoju dolžniško-upniškega razmerja med tožnico in prvo toženko, ki je utemeljevala vodenje in odločanje v tej pravdi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča banka je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2272/2007, s katero je sodišče prvo toženko obsodilo na plačilo 12.461,84 EUR, začela izvršilni postopek, nato pa na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča zoper oba toženca dne 27. 9. 2010 vložila še tožbo za določitev deležev na skupnem premoženju. Ugotovljeno je namreč bilo, da nepremičnina, na katero je predlagala izvršbo, spada v skupno premoženje prve toženke in njenega zunajzakonskega partnerja, drugega toženca.

2. Dne 9. 11. 2010 je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in ustavilo postopek izvršbe, saj je bilo ugotovljeno, da sodba I P 2272/2007 še ni pravnomočna in izvršljiva. Sodba I P 2272/2007 je postala pravnomočna dne 28. 3. 2012, v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2513/2011, tožnica pa je na njeni podlagi vnovič začela izvršbo. Nov sklep o izvršbi je bil izdan dne 19. 4. 2013. Dne 23. 4. 2013 pa je bil izdan sklep, s katerim je bilo ponovno razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti na pravnomočni sodbi I P 2272/2007, saj drugostopenjska sodba prvi toženki še ni bila pravilno vročena.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da nepremičnina (ID ...) predstavlja skupno premoženje tožencev in da je delež vsakega od njiju na tej nepremičnini ½. Pojasnilo je, da pravno podlago za vodenje predmetne pravde predstavlja prvi odstavek 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki kot materialnopravno predpostavko za vložitev ugotovitvene tožbe zahteva obstoj pravnomočne sodbe. Tožnica je v času vložitve tožbe razpolagala s potrdilom o pravnomočnosti, ki je bilo kasneje sicer razveljavljeno, toda v času odločanja o zahtevku tožnice (dan zaključka glavne obravnave) je sodišče ponovno razpolagalo s pravnomočno sodno odločbo. Pravni interes za vodenje pravde je bil tako podan, končna odločitev pa temelji na dejstvu, da toženca nista prerekala trditev o pridobitvi stanovanja v času trajanja zunajzakonske skupnosti in višini deležev na njem.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju pravnega interesa tožnice ves čas pravde, saj ji ga glede na prvi odstavek 57. člena ZZZDR sploh ni treba izkazovati, poleg tega jo je na vložitev tožbe napotilo izvršilno sodišče. V zvezi s ponovno razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti je sodišče še pojasnilo, da to ni bistveno za vodenje predmetne pravde, ki zahteva obstoj pravnomočne odločbe, pri čemer ni nujno, da je ta tekom pravde tudi že izvršljiva.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo toženca vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe 57. člena ZZZDR in absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču predlagata, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrne. Menita, da je tožnica zaradi razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti prenehala biti upnica, prva toženka pa dolžnica. Nekdo, ki ni upnik, z ugotovitveno tožbo ne more uspeti, prav tako pa ponovna pridobitev pravnomočne sodbe vmesnega pomanjkanja pravnega interesa ne more sanirati, zato bi prvostopenjsko sodišče tožbo moralo zavreči. Zatrjujeta še, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo (protispisnost), saj noben spisovni podatek ne potrjuje, da bi bilo po vnovični razveljavitvi potrdila stanje takšno, da bi bila tožnica upnik, prva toženka pa dolžnik oziroma, da bi paricijski rok že potekel. 6. Tožnica v odgovoru reviziji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Kljub obstoju napotitvenega sklepa lahko tožnik naknadno izgubi pravni interes za vodenje pravde, če se med pravdo spremenijo okoliščine, zaradi katerih tožnikove koristi od vložene ugotovitvene tožbe ni več. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, takrat pa je nedvomno obstajala pravnomočna sodba (izvršljivost ni pomembna) o obstoju dolžniško-upniškega razmerja med tožnico in prvo toženko, ki je utemeljevala vodenje in odločanje v tej pravdi. Tako so neutemeljene revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava.

9. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in v okviru katerega je bil kot nesporen ugotovljen obstoj dolga prve tožene stranke v razmerju do tožnice kot upnice. Okoliščina neizvršljivosti ni ovira za potek predmetne pravde, toženka pa bo svoje ugovore o tem, da paricijski rok še ni potekel, lahko podala v izvršilnem postopku.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženca z revizijo nista uspela, zato sta dolžna tožnici povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08 in 5/09 – ZOdv-C, ki se glede na predhodne določbe Odvetniške tarife - Ur. l. RS, št. 2/15, v nadaljevanju OdvT uporabi za odmero stroškov v obravnavanem primeru) odmerilo na 1.944,68 EUR (nagrada za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300 OdvT v višini 1.574,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 OdvT v višini 20,00 EUR, skupaj torej 1.594,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znese 1.944,68 EUR).