Jedro

ZDR vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v ugodilnem delu III. točke izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo: - da tožeči strani delovno razmerje pri toženi stranki z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010, ki jo je tožeča stranka prejela 27. 3. 2010, ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 trajalo do 10. 2. 2014 (I. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja oziroma v matično evidenco ZPIZ (II. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014 obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 2.356,74 EUR, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožeči strani izplačati neto znesek, vse zmanjšano za prejemke, ki jih je tožeča stranka v času od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014 prejela iz naslova nadomestila med brezposelnostjo (od 12. 5. 2010 do 11. 11. 2010 v mesečni višini 1.000,44 EUR bruto oziroma 697,96 EUR neto) ter drugih prejemkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči strani obračunati denarno odškodnino v višini 23.567,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe); - sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči strani povrniti stroške postopka v znesku 3.235,07 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti (sodbe), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugotovi obstoj delovnega razmerja do 6. 2. 2013 in toženi stranki naloži, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v socialno zavarovanje oziroma v matično evidenco ZPIZ za čas od 11. 5. 2010 do 6. 2. 2013 in da ji je za ta čas dolžna obračunati nadomestila plač ter odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno odškodnino v nižjem znesku 7.000,00 EUR bruto. Pritožba navaja, da je bila v obravnavani zadevi že pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010, zato je potrebno odločiti le še o trajanju delovnega razmerja, o vključitvi v socialna zavarovanja, o plačilu neizplačanih plač ter o višini denarne odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je delovno razmerje razvezalo z dnem izdaje sodbe, to je z dnem 10. 2. 2014, čeprav je tožeča stranka dne 6. 2. 2013 začela opravljati dejavnost samostojnega podjetnika, ter poleg tega tožeči stranki prisodilo odškodnino v višini desetih mesečnih plač. V tem delu je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita.

Ker je tožeča stranka od 6. 2. 2013 v obvezna socialna zavarovanja vključena kot samozaposlena oseba, tožeči stranki ni mogoče priznati delovnega razmerja za obdobje do datuma sodne razveze. Pritožba izpostavlja določila 13. člena ZPIZ-2 oziroma 25. člena ZPIOZ-1, po katerih se oseba, ki hkrati izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v navedenem zakonu navedena pred drugimi, kar pomeni, da je oseba hkrati zavarovana le na eni zavarovalni podlagi. V kolikor bi pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo, bi prišlo do nevzdržne situacije, ko bi tožena stranka morala tožečo stranko vključiti v obvezna socialna zavarovanja tudi za obdobje, ko je bila zavarovana kot samostojni podjetnik. Sodišče zmotno argumentira, da se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj samostojno podjetnik posameznik, ki je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja, ne more biti hkrati v delovnem razmerju. Tožeča stranka je v okviru aktivne politike zaposlovanja kot samozaposlena oseba prejela tudi subvencijo za samozaposlitev, ki znaša 5.000 EUR, česar sodišče pri določitvi nadomestil plače ni upoštevalo. Ker je od 6. 2. 2013 opravljala dejavnost, ni upravičena do celotne mesečne bruto plače za obdobje od 6. 2. 2013 do izdaje sodbe. Izpodbijana sodba vzpostavlja situacijo, ko bo tožena stranka na račun nezakonite odpovedi obogatena najmanj za višino prejete subvencije ter za dohodke, ki jih je ustvarila kot samostojni podjetnik, kar je v nasprotju z načelom, da je delavcu, ki mu je pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, povrniti le prikrajšanje.

Tožena stranka nadalje poudarja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino v znesku 10 plač, čeprav je tožena stranka navajala, da je bilo v kritičnem obdobju na trgu dela veliko povpraševanje po strojnih inženirjih, zato je neverjetno, da v skoraj štirih letih ni pridobil zaposlitve. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožeče stranke, da je aktivno iskala zaposlitev, čeprav sodišču ni predložila niti ene prošnje za zaposlitev in niti ene zavrnitve potencialnega delodajalca. V primerljivi sodni praksi se prisojajo bistveno nižje odškodnine ob podobnem dejanskem stanju, kot v konkretnem primeru, nerelevantno za presojo o višini odškodnine ob sodni razvezi pa je dejstvo, da je tožeča stranka plačevala dolgoročni kredit v višini 465,98 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz citirane določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je deloma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino reparacijskega zahtevka (zlasti za čas od 6. 2. 2013 do datuma sodne razveze) in zato sprejelo napačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki izreka pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014 (ko ji zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi preneha delovno razmerje pri toženi stranki). Zavzelo je pravilno stališče, da se status samostojnega podjetnika (samozaposlene osebe) in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso (sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 721/2012 z dne 5. 12. 2012, v kateri je bil priznan obstoj delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju kot samostojni podjetnik opravljal delo pri delodajalcu, čeprav so bili podani vsi elementi delovnega razmerja). Določbe ZPIZ-1 (25.člen) in ZPIZ-2 (13. člen), na katere se sklicuje pritožba, niso ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja v okviru vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če tožniku pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan, zato pritožba s tem v zvezi ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine zaradi sodne razveze. Odškodnina v višini 10 plač je bila določena ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev in predstavlja ustrezno in pravično odmeno za reintegracijo oziroma za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prisojena odškodnina je primerljiva z višino odškodnin, ki se v sodni praksi odmerjajo v podobnih primerih, pravilno pa so bili upoštevani kriteriji, ki jih je oblikovala sodna praksa (poklic, zaposlitvene možnosti delavca, starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba zdravstvena sposobnost za delo, izobrazba, usposobljenost in izkušnje delavca, premoženjsko in socialno stanje …). V okviru presoje socialnega stanja ni nepomembna okoliščina, da delavec plačuje dolgoročni kredit (npr. zaradi ureditve stanovanjskih razmer), zato stališče tožene stranke, da je za presojo o višini odškodnine ob sodni razvezi to nerelevantno, ni sprejemljivo. Ni razlogov za dvom, da tožnik ni bil aktivni iskalec zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem utemeljeno verjelo tožniku, ki je bil ves čas prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost tožnikove izpovedi, pri tem pa tudi ni bistveno, da tožnik ni predložil prijav na razpise, na katerih ni bil uspešen. Upoštevati je namreč potrebno tudi, da se razmere v državi v zadnjih letih slabšajo in da so tudi zaposlitvene možnosti visoko izobraženih oseb z delovnimi izkušnjami, med katerimi je tožnik, vse slabše, kar prav tako vpliva na odmero odškodnin zaradi sodne razveze, pa tudi dejstvo, da si tožnik, čeprav je samostojni podjetnik, še vedno išče zaposlitev (glede na to, da si je v preteklih letih plačeval prispevke le od najnižjega zneska).

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija odločitev o reparacijskem zahtevku v III. točki izreka sodbe. Pritožbeni preizkus sodbe je namreč pokazal, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v III. točki nejasen in nedoločen, zlasti v delu, v katerem je odločeno o reparacijskem zahtevku po višini. Sodišče je namreč toženi stranki (za obdobje od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014) naložilo obračun nadomestila plač v mesečnem bruto znesku in po plačilu davkov in prispevkov izplačilo nadomestila plač v mesečnih neto zneskih, zmanjšanih za prejemke tožeče stranke v spornem obdobju, pri čemer je po višini navedlo le prejemke iz naslova prejetega nadomestila za čas brezposelnosti za obdobje od 12. 5. 2010 do 11. 11. 2010, drugih prejemkov, ki jih je treba upoštevati, pa ne. Iz tako pomanjkljivo formuliranega izreka ni jasno razvidno, kateri „drugi prejemki“ (in za katero obdobje) se odštejejo od bruto nadomestila plače niti kakšna je njihova višina. Tak izrek je nejasen, nedoločen in neizvršljiv, saj mora biti odločitev o tem (tudi po višini) določena (ali vsaj določljiva) zapisana v izreku in ne le v obrazložitvi sodbe (310, 324. člen ZPP). V obravnavanem primeru so nekateri podatki o višini prejemkov v letu 2011 in v času, ko je bil tožnik samostojni podjetnik, sicer navedeni v obrazložitvi sodbe (9. točka), v kateri pa ni izrecno zapisano, na kakšen način in v kakšni višini se odštejejo od pripadajočega bruto nadomestila plače. S tem v zvezi je bilo tudi dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, saj ni razčiščeno, kakšni so bili dejanski prejemki tožnika kot samostojnega podjetnika v obdobju od 6. 2. 2013 do datuma sodne razveze. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da tožeča stranka ni upravičena do celotnega nadomestila bruto plače za to obdobje, saj je od pripadajočega bruto nadomestila (mesečni znesek ni sporen) potrebno odšteti dejanske bruto prejemke tožnika kot samostojnega podjetnika (opredeljene po višini). Le v tem okviru je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik prejel subvencijo kot samostojni podjetnik za samozaposlitve (v kolikor je bila porabljena za plačilo prispevkov). Subvencija ne predstavlja le prejemkov tožnika, ker je namenjena za sofinanciranje stroškov vzpodbujanja podjetništva, ki se zagotavlja v okviru aktivne politike zaposlovanja, zato stališču pritožbe, da bi jo bilo potrebno od pripadajoče reparacije odšteti v celoti, ni pravilno.

Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbami 354. in 355. člena delno razveljavilo III. točko izreka sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

V 1. odstavku 354. člena je določeno, da sodišče prve stopnje razveljavi sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Po določbi 355. člen ZPP pa le izjemoma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi v primeru, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z reparacijo (po višini) ni popolno ugotovilo, zato ni prekršena prepoved vračanja zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ob delni razveljavitvi sodbe. V ponovnem sojenju naj prvostopenjsko sodišče odpravi bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri formulaciji izreka sodbe in dopolni dokazni postopek ter ugotovi dejanske prejemke tožnika v času od 6. 2. 2013 do dneva sodne razveze ter jih upošteva pri odločitvi o utemeljenosti reparacijskega zahtevka za to obdobje in o tem odloči tudi po višini (ne le opisno).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.