Jedro

Če je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o reintegraciji ali sodni razvezi še ni prenehala, mu delovnega razmerja ni priznalo po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas. Poleg tega je poudarilo, da lahko tudi aktiviranje s. p. po prenehanju delovnega razmerja predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, zaradi česar je potrdilo odločitve pritožbenega sodišča o sodni razvezi z datumom do začetka samostojnega podjetništva. Tožnik se je odločil za s. p. samostojno in prejel tudi subvencijo za samozaposlitev, zato mu za ta čas ni mogoče priznati še delovnega razmerja.

Izobrazba univerzitetnega inženirja strojništva ob tožnikovi starosti in s tem vendarle še večje možnosti ustreznega usposabljanja in prilagoditev potrebam na trgu dela utemeljuje presojo o še ohranjenih zaposlitvenih možnostih tožnika, ne glede na to, če ob takšni izobrazbi nima proizvodnih izkušenj, za katere je največje povpraševanje. V takšnih okoliščinah je ob upoštevanju sodne prakse denarno povračilo (namesto reintegracije) v višini 10 plač previsoko in v razponu možnih denarnih povračil (največ 18 plač) nesorazmerno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da se datum trajanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki „10. 2. 2014“, nadomesti s „5. 2. 2013,“ datum prijave v matično evidenco „do 10. 2. 2014“ nadomesti z „do 5. 2. 2013,“ znesek „23.567,40 EUR“ pa se zniža na znesek „14.140,44 EUR.“

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. V tem sporu je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. V nadaljevanju je bilo treba odločiti o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in o pravicah tožnika zaradi nezakonite odpovedi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 10. 2. 2014 (I. točka izreka) in je toženka dolžna tožnika za čas od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja oziroma matično evidenco (II. točka izreka). Prisodilo mu je tudi nadomestilo plače (III. točka izreka) in obračun odškodnine v višini 23.567,40 EUR bruto, z odvodom davkov in prispevkov in izplačilom neto zneska z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). V V. točki izreka je toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. V zvezi z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja (vse do sodbe sodišča prve stopnje) je sodišče sledilo zahtevi tožnika in ni upoštevalo ugovora toženke, da bi moralo ugotoviti obstoj delovnega razmerja do 6. 2. 2013, ko je tožnik začel opravljati dejavnost samostojnega podjetnika. Obrazložilo je, da se formalni status s. p. in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta in da ni ovir, da s. p. ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi; sklicevalo se je tudi na odločitev v zadevi Pdp 721/2012. Tožnik se je za ustanovitev s. p. odločil zaradi brezupne situacije; prispevke si plačuje od najnižjega zneska in še vedno išče zaposlitev. Kot primerno je tožniku priznalo odškodnino v višini 10 plač (23.567,40 EUR). Pri tem je upoštevalo, da se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavil na Zavod za zaposlovanje, vendar kljub aktivnemu iskanju zaposlitve ni našel in se je zato samozaposlil. Pri toženki je bil v delovnem razmerju več kot 8 let, v času odpovedi pa je bil star 39 let. Po izobrazbi je univerzitetni inženir strojništva, vendar je bil navkljub povpraševanju po tem profilu težko zaposljiv zaradi specifičnih delovnih izkušenj, ki jih ima in po katerih ni povpraševanja. V času odpovedi je odplačeval dolgoročni kredit v višini 465,98 EUR mesečno. Pri skoraj 40 letih še vedno živi pri starših, saj si drugega ne more privoščiti.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu III. točke izreka, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo v nerazveljavljenem izpodbijanem delu. Med drugim je obrazložilo, da bi bil tožnik, ki se je za s. p. odločil zaradi brezupne situacije in je s tem le zmanjševal škodo, prikrajšan, če mu obstoja delovnega razmerja ne bi priznali do datuma zadnje obravnave pred sodiščem. Prisojena odškodnina je ustrezna, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi kriterije za njeno odmero in dosedanjo sodno prakso.

4. Toženka je vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je le to zavrnilo pritožbo. Med drugim navaja, da so bile okoliščine v zadevi, na katero se sklicujeta sodišči (Pdp 721/2012), bistveno drugačne od okoliščin v tej zadevi. Tožnik se je sam odločil za odprtje s. p. in v to ni bil prisiljen. Tožnika ne more prijaviti v evidenco za čas po odprtju s. p., saj je v to evidenco že vpisan. Na podlagi 13. člena ZPIZ-2 in 25. člena ZPIZ-1 je namreč oseba lahko zavarovana le na eni osnovi. Ne strinja se z višino odškodnine. Tožnik ni težko zaposljiva oseba, saj je strojnik, živi v Ljubljani, je v najproduktivnejših letih in bi lahko pridobil zaposlitev. Obstaja dvom, ali je bil aktiven iskalec zaposlitve, saj za to ni predložil dokazil. To predstavlja procesno kršitev, saj je bilo dokazovanje tega dejstva na strani tožnika. Na to kakšna odškodnina mu pripada, vpliva tudi dejanska ugotovitev o dohodkih, ki jih je prejemal v času, ko je bil brezposeln in ko je delal kot s. p. Odškodnina v višini 10 plač je v nasprotju s sodno prakso.

5. V odgovoru na revizijo tožnik predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ne sme biti prikrajšan, če je zaradi brezupne situacije ustanovil s. p. in si prispevke plačeval od najnižjega zneska. Dokazano je, da zaposlitve ni našel navkljub aktivnemu iskanju, tako da je odškodnina v višini 10 plač primerna. Glede prihodkov, ki jih je prejemal po odpovedi, navaja, da gre za očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar ne more biti predmet revizije, poleg tega pa to na višino odškodnine ne vpliva.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje v uvodu revizije, revidentka v nadaljevanju ne konkretizira tako, da bi omogočale revizijski preizkus. Revizijsko sodišče je sicer vezano na dejanske ugotovitve (1), ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede trajanja delovnega razmerja

9. Revizija utemeljeno navaja, da odločitev v zadevi Pdp 721/2012 (na katero se sklicujeta sodišči nižje stopnje) ni povsem primerljiva, saj se nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja in ne na presojo o datumu prenehanja delovnega razmerja (ki je nesporno obstajalo) po sodbi sodišča. Gre za različna instituta delovnega prava. Situacija v tej zadevi je tudi sicer drugačna - tožnik ni ustanovil s. p. z namenom, da bi lahko sodeloval s toženko in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z njo ni imel poslovnih oziroma delovnih stikov. To bi bilo lahko pomembno za presojo v sporu glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja. V tem sporu je bilo treba odločiti le še o trajanju delovnega razmerja in pravicah iz delovnega razmerja. Odločilno je, da je tožnik ustanovil s. p. in v tem času ne bi mogel biti zaposlen še pri drugem delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas. Ugotovljeno tudi ni bilo, da bi tožnikov status s. p. prenehal še pred sodbo sodišča prve stopnje.

10. V podobnih primerih je revizijsko sodišče že odločalo. Če je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o reintegraciji ali sodni razvezi še ni prenehala, mu delovnega razmerja ni priznalo po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas (2). Poleg tega je poudarilo, da lahko tudi aktiviranje s. p. po prenehanju delovnega razmerja predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, zaradi česar je potrdilo odločitve pritožbenega sodišča o sodni razvezi z datumom do začetka samostojnega podjetništva (3). Tožnik se je odločil za s. p. samostojno in prejel tudi subvencijo za samozaposlitev, zato mu za ta čas ni mogoče priznati še delovnega razmerja.

11. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo odločitev o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženki na podlagi sodne razveze do 5. 2. 2013 (tožnik je bil zavarovan kot s. p. od 6. 2. 2013), prav tako datum, do katerega ga mora toženka prijaviti v matično evidenco.

Glede višine denarnega povračila

12. Revizija utemeljeno ugovarja tudi višini odškodnine. ZDR-1, ki je že veljal v času odločanja sodišča prve stopnje in ga je treba uporabiti, sicer govori o denarnem povračilu, vendar samo to ne vpliva na odločitev. Kot navedeno sta sodišči pri presoji upoštevali, da je bil tožnik aktiven iskalec zaposlitve, njegovo starost (v času odpovedi 39 let), trajanje delovnega razmerja pri toženki (8 let), njegovo izobrazbo (univerzitetni inženir strojništva) v povezavi z njegovimi specifičnimi delovnimi izkušnjami, zaposlitvene možnosti, odplačevanje kredita (v višini 465,98 EUR mesečno) in dejstvo, da živi še pri starših.

13. Odškodnina v višini 10 plač je na podlagi navedenih okoliščin previsoka. Ne glede na to, da je bil tožnik dalj časa nezaposlen in je šele po treh letih začel s samostojno dejavnostjo, sta sodišči premalo upoštevali delovno dobo pri toženki in možnosti tožnika za novo zaposlitev, kar sta bistvena kriterija za odmero po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 (oziroma kriterija, ki ju je poudarjala že sodna praksa na podlagi ZDR). Izobrazba univerzitetnega inženirja strojništva ob tožnikovi starosti in s tem vendarle še večje možnosti ustreznega usposabljanja in prilagoditev potrebam na trgu dela utemeljuje presojo o še ohranjenih zaposlitvenih možnostih tožnika, ne glede na to, če ob takšni izobrazbi nima proizvodnih izkušenj, za katere je največje povpraševanje. V takšnih okoliščinah je ob upoštevanju sodne prakse denarno povračilo (namesto reintegracije) v višini 10 plač previsoko in v razponu možnih denarnih povračil (največ 18 plač) nesorazmerno. Primerno je povračilo v višini 6 plač, ki jih je tožnik prejemal pri toženki. Pri odmeri se upoštevajo bruto zneski v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne plačila, ki jih je tožnik prejemal v obdobju po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče iz tega naslova tožniku znižalo prisojeno povračilo iz 23.567,40 EUR na 14.140,44 EUR, sicer pa je revizijo zavrnilo.

14. Izrek o stroških je odpadal, ker jih stranki nista priglasili.

Op. št. (1): Med drugim v zvezi s tem, ali je tožnik aktivno iskal zaposlitev.

Op. št. (2): Sodba VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 in sodba VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013. Op. št. (3): Sodba in sklep VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014 ter sodba VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014.