Jedro

Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja so prešle do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 939. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. R. M. je bil uporabnik osebnega avtomobila Audi A6, ki je bil last L. d.o.o.; s tem vozilom je bil 25. 10. 1997 udeležen v prometni nesreči. Premoženjsko škodo na vozilu predstavlja vtoževani znesek.

2. Lastnik L. d.o.o. je imel vozilo zavarovano pri Zavarovalnici po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95. Zavarovalnica je lastniku vozila izplačala zavarovalnino, s tožbo pa je vrnitev plačanega zneska zahtevala od uporabnika in voznika vozila R. M. 3. Sodišče prve stopnje je zavarovalničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo R. M. zavrnilo.

4. Toženec s sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene trditve izrednega pravnega sredstva bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

7. Drugostopenjsko sodišče naj bi po revizijskih trditvah procesne predpise kršilo, ker naj ne bi odgovorilo na toženčeve pritožbene trditve, da določb 12. člena Zavarovalnih pogojev AK-95 ni mogoče uporabiti, ker mu ni bila dana možnost ovrženja domneve alkoholiziranosti.

Očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je na 4. strani izpodbijane sodbe pojasnilo razloge za uporabo navedenih splošnih pogojev ter kot pravilnega sprejelo način ugotovitve toženčeve alkoholiziranosti in stopnje le-te v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Vprašanje pravilne uporabe splošnih pogojev pa ni procesno vprašanje.

8. Toženec je prepričan, da obsodilna sodba temelji na domnevi o njegovi alkoholiziranosti, ta domneva pa temelji na izpovedbah policistov, ki sta obravnavala prometno nesrečo in ki naj bi bili izrazito pomanjkljivo ocenjeni. Če bi ta očitek držal, bi šlo za kršitev določbe 8. člena ZPP, ki predpisuje metodo dela sodišča. Toda te kršitve ni bilo: prvostopenjsko sodišče je obema policistoma verjelo ter svoj dejanski zaključek o alkoholiziranosti toženca v času nastanka prometne nesreče oprlo tudi na ta dokaza ter ju ocenilo najprej vsakega zase in nato v povezavi z drugimi dokazi, ki so vsi skupaj privedli do spornega dejanskega zaključka. Razloge o tem je prvostopenjsko sodišče navedlo na 5. do 8. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa je razloge, zaradi katerih je dokazno oceno posameznih dokazov in dejanske zaključke nasploh sprejelo, navedlo na 4. strani izpodbijane sodbe. Pravilnost dejanskih zaključkov nižjih sodišč pa zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

O uporabi materialnega prava

9. Revidentovo stališče je, da sta sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno zmotni zato, ker sam ni ne sklenitelj zavarovalne pogodbe in ne zavarovanec in se določbe zavarovalne pogodbe o izgubi zavarovalnih pravic po 12. členu Zavarovalnih pogojev AK-95 nanj ne morejo raztezati; če je zavarovalnica lastniku vozila L. d.o.o. neupravičeno izplačala odškodnino, lahko terja vračilo le od njega. Njegova trditev, da zavarovalna pogodba, katere sestavni del so tudi splošni pogoji AK-95, ne more biti podlaga njegovi zavezi zavarovalnici povrniti znesek, ki ga je izplačala lastniku zavarovanega vozila. Navedeno ne pomeni, da je obsodilna sodba v nasprotju z materialnim pravom. Če tožeča stranka ni izgubila zavarovalnih pravic (in v konkretnem primeru jih po v nadaljevanju pojasnjenem ni izgubila), ji je bila zavarovalnica škodo dolžna povrniti, izplačani znesek pa je bila upravičena izterjati od toženca, če je bil za nastanek škode odgovoren (in toženec je za škodo odgovoren, kar bo prav tako pojasnjeno v nadaljevanju).

10. Vprašanje alkoholiziranosti toženca v času nastanka škodnega dogodka za presojo, ali je zavarovanec L. d.o.o. izgubil zavarovalne pravice, ni relevantno. Primeri, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, so določeni v prvem odstavku 12. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95; med njimi je tudi primer, ko je zavarovanec v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (pri čemer se alkoholiziranost v situacijah, določenih v točkah a, b, c, in d domneva). Toda toženec je bil le voznik poškodovanega vozila, ne pa tudi zavarovanec. Njegova alkoholiziranost pa nima za posledico zavarovančeve izgube zavarovalnih pravic: v 3. točki drugega odstavka 12. člena Pogojev je določeno, da zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v najem, če je škodo povzročil voznik pod vplivom alkohola. Konkreten primer je prav takšen. Zavarovalnica zato lastniku avtomobila, ki ga je vozil toženec, škode ni poravnala neutemeljeno, čeprav je bil toženec kot voznik avtomobila pod vplivom alkohola.

11. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, so z izplačilom odškodnine iz zavarovanja prešle do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). In po ugotovitvah nižjih sodišč je za škodo odgovoren prav toženec. Ugotovljeno je, da je škoda nastala zato, ker je vozil v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) in sicer preblizu desnemu robu vozišča ter z neprilagojeno oziroma preveliko hitrostjo (najmanj 100 km/h ob omejitvi hitrosti na 80 km/h) ter da je hotel z nezmanjšano hitrostjo zaviti v desno (s čemer je ovrglo njegove trditve, da se je izmikal neznanemu vozilu in da je zato izgubil oblast nad svojim vozilom). Že te ugotovitve so zadoščale za sodbo, kakršno je sprejelo prvostopenjsko sodišče in potrdilo pritožbeno sodišče. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Zgolj zaradi njegovih ponavljajočih se trditev, da ni imel možnosti ovreči domneve lastne alkoholiziranosti, revizijsko sodišče poudarja, da odločitev ne bi bila drugačna, četudi ugotovitev o alkoholiziranosti ne bi bilo. In še glede toženčeve zaveze zaveza zavarovalnici povrniti znesek, ki ga je kot odškodnino izplačala lastniku avtomobila: ta ne temelji na zapisu v 3. točki drugega odstavka 12. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95, da je voznik dolžan izplačano zavarovalnino vrniti zavarovalnici takoj po izplačilu zavarovancu, saj ga zavarovalna pogodba, kot mu je bilo pritrjeno že zgoraj, res ne veže, pač pa temelji na določbi prvega odstavka 939. člena ZOR (subrogacija).

12. Zmotno je tudi toženčevo prepričanje, da ni legitimiran za vračilo zavarovalnine zavarovalnici, ker je v poravnavi med zavarovalnico in L. d.o.o. določeno, da bo L. d.o.o. prejeto zavarovalnino povrnil če bi se naknadno ugotovil razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Da bi bil razlog, zaradi katerega bi zavarovanec izgubil zavarovalne pravice podan, ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano ne).

13. Ker uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene in je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).