Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (zavarovalnica) iz naslova kaska zavarovanja povrnila lastniku vozila škodo, ki jo je na njegovem vozilu zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil toženec. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bil v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska - AK-95 (Pogoji). Po določbi 3. tč. 2. odst. 12. čl. Pogojev je zavarovalnica lastniku, zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil oziroma dajanjem v najem, morala in tudi je krila škodo, torej plačala odškodnino, toda s tem, da je tožnik to izplačano zavarovalnino dolžan vrniti zavarovalnici takoj po izplačilu zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 06.03.2002 vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 4.090.355,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1997 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 41.803,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.03.2002 do plačila. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne 98.250,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi.

Toženec se je zoper sodbo pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Odločitev sodišča je zmotna. Zmotno je stališče, da je podlaga tožbenega zahtevka 1. odst. 339. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Morebiti bi to določilo prišlo v poštev, če ne bi tožeča stranka plačala zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Določbe pogodbe (to je vsebina zavarovalne police in vsebina splošnih pogojev avtomobilskega kaska AK-95) so pravna podlaga razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, torej tožnico in voznikom zavarovanega vozila. Lahko bi bile te določbe podlaga tožbenega zahtevka, če bi bili po izpolnjeni pogodbi določeni pogoji za obstoj upravičenj na strani tožeče stranke. Toda ti po mnenju pritožnika niso izpolnjeni. Kljub obstoju zavarovalne pogodbe sodišče torej nekritično sledi navedbam tožeče stranke. V pogodbi je nastopil tudi toženec kot nosilec določenih pravic in obveznosti, saj je bil plačnik zavarovalne premije, kot izhaja iz vsebine zavarovalne pogodbe - police in je kot najemnik - leasingojemalec zavarovanega vozila predstavljal osebo, katere premoženjski interes je bil zavarovan. Sodišče pa obveznost temelji direktno na zakonu, členu 939 ZOR. Materialno pravo je zato zmotno uporabljeno. Obstoj pogodbe ves čas postopka ni bil sporen za stranke. Dejansko je tožeča stranka plačala zavarovalnino sklenitelju zavarovanja - leasingojemalcu, ko je prišlo do zavarovalnega primera. Do zavarovalnega primera pa je prišlo med uporabo zavarovane stvari - osebnega vozila, to je med vožnjo, ko ga je uporabljal toženec, ki je imel vozilo v najemu po sklenjeni pogodbi o najemu vozila (leasing pogodba). V postopku izplačila zavarovalnine tožeča stranka ni ugotovila obstoja okoliščin zaradi katerih bi prišlo do izgube zavarovalnih pravic, zato toženec izplačane zavarovalnine ni dolžan vrniti v smislu 12. čl. Splošnih pogojev AK-95. 12. člen te pogodbe namreč predpisuje, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za izgubo zavarovalnih pravic. Tožeča stranka ni ne zatrjevala in ne dokazovala obstoja okoliščin, ki bi predstavljale izgubo zavarovalnih pravic na strani toženca in v tej smeri sodišče ni izvajalo dokazov. Toženec je namreč izkazoval premoženjske interese s sklenitvijo zavarovanja. Nase je kot najemnik prevzel odgovornost za morebitno poškodovanje ali uničenje vozila. Zato je tudi njega šteti za zavarovanca. Tudi sama tožeča stranka se je sklicevala na določbe pogodbe. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, če so pri tožencu dejansko podane okoliščine zaradi katerih je glede na določbe pogodbe dejansko izgubil zavarovalne pravice. Domneva o obstoju alkoholiziranosti v času nezgode je bila izražena s strani tožeče stranke in je izpodbojna. Sodišče bi to moralo presojati na način in po postopku predpisanem v 12. čl. navedenih pogojev. Namesto tega pa sodišče sklepa na obstoj tega dejstva, ne da bi za to obstajal dokaz, da je imel toženec v krvi zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 10,855 milimalov (0,5 promila reduktivnih snovi), ne da bi obstajal torej pozitivni alkotest in ne da bi se toženec po nesreči izmikal preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Toženec tudi po nesreči ni užival alkohola in s tem onemogočil ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti ob nesreči. Sodišče v celoti sprejme izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ga oceni kot strokovno in verodostojno, hkrati pa verjame izpovedbam zaslišanih policistov, katerih izjave so v določenem delu diametralno nasprotne z ugotovitvami izvedenke. Tako sodišče povzema po eni strani izpoved izvedenke o zmanjšani občutljivosti na bolečine pri alkoholnem opoju, ob tem pa ne upošteva njene izpovedbe, ko pojasnjuje, da bi tožnik zaradi alkoholiziranosti lahko manj občutil bolečino zaradi zloma ključnice, lahko pa tudi bolj. Povedala je tudi, da bi zdravnik ob sumu na obstoj alkoholnega opoja v zdravstveni ustanovi ob prvem pregledu odredil preizkus alkoholiziranosti. Ker suma ni bilo, ga očitno ni odredil. Ni upoštevalo pojasnil izvedenke, da je mogoče tako neuravnovešeno hojo kot zatikajoč govor pripisati bodisi poškodbam, bodisi uživanju alkohola. Sodišče šteje tudi kot splošno znano dejstvo, da zadah po alkoholu nastane zaradi užitja alkoholnih pijač, čeprav je izvedenka pojasnila, da je zadah pogojen s funkcijo prebavnega trakta in respiratornega trakta, na kar tudi vpliva vnos tekočine in hrane, a je toženec imel ob nezgodi mleko, in kot sta policista zaznala, mleko tudi užival. Nesprejemljiva je argumentacija sodišča, ko utemeljuje razloge zakaj je verjelo policistoma, ki ju je zaslišalo, to je, da je toženec po nezgodi kazal očitne znake alkoholiziranosti. Ta sta po drugi strani prezrla, da je bil toženec po nezgodi poškodovan, nista poskrbela za nujno zdravniško pomoč. Sicer pa so bile toženčeve poškodbe (kompliciran zlom leve ključnice z dislokacijo z udarcem v lopatico in vrat levo ter zaprta poškodba glave z udarcem v glavo in pretresom možganov), oz. njihova narava taka, da je vplivala na toženčevo sposobnost razumevanja pomena njegovih dejanj v času po nezgodi, saj so se te poškodbe kazale v obliki kvalitativnih motenj zavesti, tega pa policista nista zaznala. Toženec zaradi ravnanja policistov tudi ni imel možnosti, da se z rezultati krvne analize ovrže domnevo alkoholiziranosti. Tudi ne drži, da je vzrok za nastanek nezgode v celoti na strani toženca, ki naj bi vozil preblizu desnemu robu vozišča in s hitrostjo, ki ni bila nižja od 100 km/h. Trdil je namreč, da je do nezgode prišlo zaradi izsiljevanja prednosti voznika neznanega osebnega vozila, ki se je pred tem vključevalo v promet na glavno cesto s stranske, ki pelje v smeri naselja B. in tak opis nezgode izhaja tudi iz zahtevka iz zavarovanja avtomobilskega kaska, ki ga je toženec izpolnil 27.10.1997, to je dva dni po nesreči. Neutemeljene so trditve sodišča o neskladnosti med njegovo izpovedbo in tem zapisom. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko štelo, da gre v primerjavi med voziloma Audi A6, ki je bil opremljen s sistemi proti blokiranju koles ABS s servo volanom in sistemom proti zdrsu koles (ESC), s katerim je toženec bil udeležen v tej nezgodi ter vozilom Audi 80, ki ga je vozil pred nezgodo, za skoraj enaki vozili. Nesprejemljive so tudi ugotovitve izvedenca o domnevnem toženčevem zavijanju na desno v križišču. Toženec je namreč jasno povedal, da ni imel namena zavijati v desno na stransko cesto, pač pa je imel namen voziti ravno proti K. Do kritične situacije je prišlo zaradi ravnanja tretjega. Tudi če je toženec policistom kaj povedal o neznanem vozilu, pa tega niso upoštevali. Zaslišani policist je celo dopustil tako možnost. Sledove vožnje po bankini so policisti zaznali šele od križišča dalje in ne pred križiščem. Argumenti izvedenca ne temeljijo na rezultatih meritev in izračunih, ki bi jih izvedenec izdelal na podlagi znanih parametrov, pač pa bazirajo na sledovih oziroma podatkih, ki jih ni mogoče preveriti z ustreznimi izračuni, slonijo na predpostavkah. Enako velja glede ugotovitev hitrosti pred zaviranjem, kraja, časa in intenzivnosti zaviranja in drugih faktorjev. Prav zato je toženec zavrnil izvedensko mnenje in predlagal dopolnitev dokaznega postopka z imenovanjem novega izvedenca. To pa je sodišče zavrnilo in odločitev utemeljilo na način v nasprotju z vsebino določbe 254.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (zavarovalnica) iz naslova kaska zavarovanja povrnila lastniku vozila škodo, ki jo je na njegovem vozilu zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil toženec. Dejstvo, da je tožnica vtoževani znesek povrnila lastniku, za pritožnika ni sporno. Tudi ne, da gre za škodo, nastalo na vozilu v obravnavani nezgodi. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bil v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska - AK-95 (Pogoji), kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Na tej pogodbi je tožeča stranka tudi temeljila svoj zahtevek (navedbe pod točko 2 do 5 v vlogi z dne 30.07.2003), dejstvo, da je sodišče, ki je na tej podlagi tudi presojalo utemeljenost zahtevka, ob tem odločitev utemeljilo tudi na določbi 939. čl. ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - 1060. čl. OZ še uporablja), na pravilnost odločitve nima vpliva, kot to zmotno meni pritožnik. Po določbi 3. tč. 2. odst. 12. čl. Pogojev je zavarovalnica lastniku, zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil oziroma dajanjem v najem, morala in tudi je krila škodo, torej plačala odškodnino, toda s tem, da je tožnik to izplačano zavarovalnino dolžan vrniti zavarovalnici takoj po izplačilu zavarovancu in prav to je tožeča stranka zahtevala, in je sodišče prve stopnje zahtevku (višina škode za toženca, pritožnika, ni več sporna) ugodilo. Glede na navedene določbe je pravno neutemeljeno toženčevo sklicevanje v pritožbi, na napačno razlago Pogojev. Bil je namreč voznik zavarovanega vozila. Drugo pa je vprašanje, ali je nastala škoda posledica vožnje toženca in ali je do škode prišlo zaradi toženčeve vinjenosti med vožnjo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta podani obe predpostavki. Ugotovilo je, ko je ocenilo izpovedbo obeh policistov, ki sta obravnavala nezgodo in mnenje izvedenke medicinske stroke, da je toženec glede na določbe Pogojev vozil pod vplivom alkohola. Po nezgodi je tudi kazal očitne znake alkoholiziranosti (a in b 2. tč. 1. odst. 12. čl. Pogojev). Res je, kar trdi tožena stranka v pritožbi, da policisti nimajo strokovnega znanja s področja medicine, to pa je poudarilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Je pa pritrditi sodišču prve stopnje, da se pri delu vsakodnevno srečujejo in ocenjujejo ali so udeleženci v prometu pod vplivom alkohola, in je tudi splošno znano, da zadah po alkoholu, ki sta ga policista zaznala, nastane zaradi zaužitja le-tega. Pritožnik izkrivlja vsebino mnenja izvedenke, ki je povedala, da zadah nima vzroka in posledic v poškodbah, pač pa je pogojen s funkcijo prebavnega trakta in respiratornega trakta, na kar pa vpliva tudi vnos hrane in tekočine, saj je v nadaljevanju pojasnila, da je lahko močan zadah po alkoholu posledica uživanja alkohola. Glede na izpovedbo policistov tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil ugotovljeni močan zadah po alkoholu posledica uživanja alkohola. Zaključek, da je imel toženec ob nezgodi zaradi uživanja alkoholnih pijač v krvi več kot 10,888 milimalov (0,5 promila) reduktivnih snovi, pa je sodišče utemeljilo na mnenju izvedenke, ki je pojasnila, da se pri alkoholnem opoju med 1,5 in 2,5 promila občutljivost na bolečine zmanjša. Ugotovljeno je namreč, da toženec kljub poškodbam tedaj ni tožil za poškodbami ali bolečinami (takoj po nezgodi), glede na poškodbe, ki jih je v nezgodi utrpel, bi sicer močne bolečine občutil. Izvedenka je res povedala, kar poudarja pritožnik, da bi toženec zaradi alkoholiziranosti manj občutil bolečine zaradi zloma ključnice, lahko pa tudi bolj, vendar pritožnik spregleda, da je zatem pojasnila, da bi manj občutil bolečino (v konkretnem primeru je niti čutil ni), če bi imel stopnjo alkohola v krvi med 1,5 do 2,5 promila. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za zaključek glede vsebnosti alkohola v krvi v strokovnem mnenju izvedenke in ugotovitvah policistov. Ko pa pritožnik opozarja, da je izvedenka tudi pojasnila, da bi zdravnik ob sprejemu toženca v zdravstven ustanovo, če bi sumil, da gre za alkoholni opoj, odredil preizkus, prav tako spregleda, da je ob tem še povedala, da so znaki alkoholnega opoja 12 ur po poškodbi še zmeraj vidni, ugotovljeno pa je, da se je nezgoda pripetila dne 25.10.1997 ob 22.02 uri, iz dokumentacije o sprejemu in pregledih v bolnišnici in ugotovitev izvedenke pa izhaja, da je bil pregledan šele dne 27.10.1997, torej po preteku več kot 24 ur. Glede na izpovedbo policistov pa je sodišče še zaključilo, da je toženec tudi sicer po nezgodi kazal očitne znake alkoholiziranosti, ne le zaudarjal po alkoholu, opotekal se je, imel steklene oči. Zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru tudi, če ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice (1.tč. 2.odst. 12.čl. Pogojev). Toženec ni izkazal, da škoda ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih je izgubil zavarovalne pravice, torej z vožnjo pod vplivom alkohola, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče in se temu zaključku pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je ta zaključek oprlo na oceno zbranih dokazov, ki je celovita, vestna in skrbna, kot mu to veleva 8. čl. ZPP. Ugotovilo je, da je bila toženčeva vožnja neprilagojena, vozil je preblizu desnemu robu vozišča in z neprilagojeno in nedovoljeno hitrostjo, ki ni bila nižja od 100 km/h. Toženec je, ko je bil zaslišan, izpovedal, da je zavijal v levo, izvedenec pa je izključil možnost takega poteka dinamike vožnje toženca pred nezgodo. Pojasnil je, zakaj je gotovo toženec zavijal v desno, tudi na podlagi opravljenih izračunov in opravljenih meritev, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ter so navedbe pritožnika, da ugotovitev izvedenca ni mogoče preveriti in slonijo le na predpostavkah, tako glede hitrosti vozila pred zaviranjem, kraja, časa in intenzivnosti zaviranja in drugih faktorjev, ki vplivajo na izračun hitrosti, neutemeljene, nasprotne temu, kar izhaja iz izvida in mnenja izvedenca. Izvedenec je opravil meritve, ugotovil mesto trka v prometni znak, način trka vozila tudi v drevo, pojasnil, katere so točke - izhodišče meritev, izračunal hitrost vožnje v trenutku trka v prometni znak in v drevo, ugotovil predhodno zaviranje v področju križišča in na tej podlagi podal zaključke o predhodni hitrosti, in vseh teh konkretnih zaključkov pritožnik niti ne izpodbija, le negira mnenje izvedenca, ki ga ne sprejema, ker očitno z njim ni zadovoljen. Sodišče je, glede na pripombe toženca, izvedenca tudi zaslišalo. Pojasnil je, katere metode svojega dela je uporabil in kako je do konkretnih rezultatov, na podlagi katerih je podal zaključke o dinamiki nezgode, prišel. Argumentirano je tudi pojasnil, zakaj situacija ni mogla biti taka, kot je to zatrjeval toženec. Ob tem je sodišče kritično ocenilo tudi izpovedbo toženca glede poteka nezgode in le-to primerjalo z njegovo izjavo, podano v zahtevku iz zavarovanja avtomobilskega kaska dne 27.10.1997 (zaradi svetlobe vozila na stranski cesti naj bi zavil levo, zaradi servo volana, ki ga ni vajen, pa je izgubil oblast nad vozilom), saj je zaslišan kot stranka izpovedal drugače, in sicer se je izogibal neznanemu vozilu, ki naj bi se vključevalo iz smeri B. na vozni pas toženca. Ob tem je izpovedoval, da je zavil levo, izvedenec pa je tak potek nezgode izključil. Iz razlogov izpodbijane sodbe, temelječih na oceni izvedenih dokazov sledi prepričljiv zaključek, ki ga pritožba ni mogla omajati, da je torej toženec tisti, ki je povzročil nezgodo oziroma ta nikakor ni posledica ravnanja koga tretjega. Glede na podane pripombe tožene stranke tekom postopka na mnenje izvedenca (pisno in ustno) pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka ni bilo. Člen 254 ZPP je pravilno uporabljen, očitno ima pritožnik v mislih situacijo, ko je izvid izvedenca nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in se te pomanjkljivosti niso mogle odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, a taka situacija ni podana. Tudi ni nastal utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, in tudi pritožba nobene konkretne ugotovitve izvedenca niti izpodbija ne, pač pa le na splošno trdi, da mnenje ni prepričljivo, ker ne sloni na izračunih in konkretnih ugotovitvah glede bistvenih parametrov, odločilnih za presojo dinamike nezgode, kar pa, kot že obrazloženo, ne drži. Izvedenec je tudi pojasnil, katero metodo oziroma pravila stroke in izkušnje je uporabil pri delu, izvid in mnenje sta taka, da omogočata preizkus in kritično presojo, kar je tudi prvostopenjsko sodišče storilo, nasprotno pa pritožnik konkretnih razlogov zakaj konkretno mnenje ni pravilno oziroma zakaj naj bi vzbudilo dvom v njegovo pravilnost, ne poda. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravno pravilna, pritožbeni razlogi niso podani, in ker sodišče druge stopnje tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je neutemeljeno toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).