Jedro

Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena.

Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 9. 5. 2016 in št. ... z dne 12. 4. 2016, izdajo nove začasne odločbe o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 4. 2014 dalje z upoštevanjem prištete dobe tudi za dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, in plačilo odškodnine v višini 627,52 EUR mesečno za obdobje od aprila 2014 do maja 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri odmeri pokojnine ni bila upoštevana prišteta doba, priznana s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pridobilo izvedenskega mnenja, ki bi preverilo izračune toženca, čeprav samo za kaj takega nima strokovnega znanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti. Tožencu je mogoče očitati malomarnost, če ne že špekulativen namen. Z zamikom izplačil pokojnine je bil toženec obogaten. Nedopustno ravnanje toženca je dokazano s sodbo. Prišteta doba mu ni bila priznana zaradi zmotne interpretacije zakona in iz malomarnega ali naklepnega ravnanja. Toženec namreč zavestno interpretira 138. člen ZPIZ-2 v škodo zavarovancem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane.

5. Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane postavitve sodnega izvedenca ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.2 Dokazni predlog, da se pridobi sodno izvedensko mnenje, ki bi preverilo toženčevo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, ki tudi sicer ni končna, saj je bila odmerjena z začasno odločbo, ne da bi tožnik sploh pojasnil, v čem konkretno, naj bi bil izračun napačen, je nesubstanciran in zato pravilno zavrnjen.

Bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera

6. Bistvene dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in jih pritožnik ne izpodbija, so: - Tožnikova zahteva za priznanje prištete dobe z dne 3. 2. 2014 je bila zavrnjena z odločbo z dne 31. 3. 2014, potrjeno z odločbo z dne 12. 6. 2014. Odločbi sta bili odpravljeni s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. IV Ps 1339/2014 z dne 12. 1. 2016, in tožniku v zavarovalno dobo, prebito v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je bil obvezno zavarovan, prišteta 1/4 dobe dejanskega zavarovanja.

- Do upokojitve s 23. 3. 2016 je tožnik dopolnil 62 let in 7 mesecev starosti ter 44 let, 4 mesece in 11 dni pokojninske dobe, od tega 35 let, 2 meseca in 11 dni pri tožencu, 9 let in 2 meseca pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Slovenska pokojninska doba je doba, prebita v obveznem zavarovanju, zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem v trajanju 12 za 15 mesecev in prišteta doba zaradi upoštevanja osebnih okoliščin. Slednja v trajanju 5 mesecev in 4 leta, 9 mesecev ter 27 dni. V obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bil tožnik vključen do 22. 3. 2016. K pritožbi zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih začasnih odločb in priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem prištete dobe tudi za dobo, dopolnjeno v tujini

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti začasnih odločb o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožniku je bila pokojninska dajatev priznana od 23. 3. 2016 dalje in začasno odmerjena v znesku 1.301,47 EUR. Glede na dopolnjeno skupno pokojninsko dobo je bila starostna pokojnina odmerjena v višini 70,50 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 22-letnega povprečja plač v obdobju od 1983 do 2013, in po ustreznem ulomku glede na slovensko pokojninsko dobo še njen sorazmerni del. Tako izračunana pokojninska dajatev je za tožnika, ki izpolnjuje pogoje za priznanje samostojne starostne pokojnine in njenega sorazmernega dela pod pogoji iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3 ter tudi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)4, najugodnejša. Obravnavana pokojninska dajatev je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku pravilno priznana in pravilno odmerjena brez prištete dobe za dobo, dopolnjeno v tujini od 23. 3. 2016 dalje.

8. Po 129. členu ZPIZ-2 obsega pokojninska doba med drugim tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona, in čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po prejšnjem zakonu všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno. Po 6. členu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba)5 pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovna pridobitev pravice do dajatve pogojene z dopolnitvijo zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.

9. Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar sodišče prve stopnje in že toženec pred njim pravilno razlogujeta, da se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena. Tožniku, ki je del zavarovalne dobe v trajanju 9 let in 2 mesecev dopolnil v tujini, je bila ta v takšnem trajanju s strani tujega nosilca tudi priznana. Njegovo stališče, da se prišteta doba upošteva tudi za tudi za dobo, dopolnjeno na Hrvaškem, je zmotno in zato ni sprejemljivo.

10. Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev. Na podlagi 1. odstavka 108. člena ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za uživalce pokojnin iz 4. odstavka 25. člena tega zakona6 (2. odstavek 108. člena ZPIZ-2). Pogoji dopolnjene starosti, pokojninske dobe in prenehanja obveznega zavarovanja so določeni kumulativno in morajo biti za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnjeni vsi trije hkrati.

11. Ker je torej sorazmerni del starostne pokojnine z izpodbijanima začasnima odločbama tožniku pravilno in zakonito priznan in odmerjen, je tožbeni zahtevek v delu na njuno odpravo utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov je pritožba zoper sodbo v tem delu neutemeljena.

K pritožbi zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine

12. Utemeljeno pa je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek v delu na plačilo odškodnine v višini 627,52 EUR mesečno za obdobje od aprila 2014 do maja 2016, to je v višini razlike med sorazmernim delom starostne pokojnine in prejetim denarnim nadomestilom med brezposelnostjo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu, čeprav sta bili zavrnilni odločbi v zvezi s prišteto dobo odpravljeni, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je pravilen.

13. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)7 in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, morajo biti skladno s 1. odstavkom 131. člena OZ izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

14. Po ustaljeni sodni praksi8 glede elementa protipravnosti mora biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitve določb postopka, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, nikakor še ne pomenijo protipravnega ravnanja.

15. Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili zavrnilni odločbi toženca o prišteti dobi odpravljeni ni, niti ne more biti dokazano. V konkretnem primeru torej tožencu, ki o pravicah do in iz obveznega pokojninskega zavarovanja odloča v predsodnem upravnem postopku, zaradi sprejetega, četudi zmotnega materialno pravnega stališča glede uporabe 138. člena ZPIZ-2, protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti ni mogoče očitati.

16. Ker torej protipravno ravnanje toženca ni podano, je vtoževana odškodninska terjatev že po temelju utemeljeno zavrnjena.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 5 UL L 166/04, 284/09. 6 Po 4. odstavku 25. člena ZPIZ-2 se lahko prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje tudi uživalci družinske oziroma vdovske pokojnine s stalnim prebivališčem v Sloveniji ter ali prejemniki poklicne pokojnine do uveljavitve pravice do pokojnine iz obveznega zavarovanja. 7 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 8 Na primer VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 323/2017.