Jedro

Stiki otroka z očetom

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sama krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom odločilo, da se spremeni sodna poravnava z dne 15. 5. 2021 in na novo odločilo o stikih med mld. A. A. in očetom tako, da ti potekajo vsaki drugi vikend od petka, od 13 ure do nedelje do 19 ure na način, da mati v petek pripelje hčerko na dom očeta, v nedeljo pa jo oče pripelje na dom matere, med tednom vsako sredo med 1.15 (oziroma po končanem pouku in 19.00 uro na način, da oče prevzame mld. hčerko v šoli in jo po končanem stiku pripelje nazaj na dom matere, v tednu, ko hčerka nima vikend stika z očetom, se stik izvede še v ponedeljek, na način, da oče po končani uri angleščine hčerko prevzame in jo ob 19 uri vrne na dom matere. Medletne počitnice (jesenske, zimske in prvomajske) hčerka preživlja izmenjaje pri enem ali drugem staršu, božično novoletne praznike in počitnice bo preživela izmenjaje pri obeh starših, poletne pa strnjeno pri vsakem staršu 14 dni, v preostalem delu pa jih preživi izmenjaje vsak teden pri enem staršu. Oče je dolžan za preživljanje hčerke mesečno prispevati v znesku 260,00 EUR, pri čemer bo znesek 20,00 EUR izpolnjeval naturalno, s kritjem ene polovice stroškov za prevoz na stike med tednom, preostalo v znesku 240,00 EUR pa z nakazilom na transakcijski račun matere. Mati je dolžna za preživljanja mld. hčerke prispevati znesek 378,00 EUR mesečno, kar bo izpolnjevala naturalno. Stroške za nakup korekcijskih očal in zobnega aparata si bosta starša delila, mati mora o potrebnem nakupu obvestiti očeta. V preostalem je pod točko II izreka predlog predlagateljice zavrnilo. Odločilo je še, da je nasprotni udeleženec dolžan razliko med že plačanimi zneski in določenimi zneski preživnine, ki so zapadli od 13. 7. 2023 do izdaje tega sklepa, plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Vsak udeleženec nosi svoje stroške tega nepravdnega postopka (IV. točka).

2. Zoper sklep se glede stikov in preživninske obveznosti pritožuje predlagateljica. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prva in bistvene kršitve določb postopka. Ne pritožuje pa se, ker sodišče mld. A. A. ni predodelilo v vzgojo in varstvo njej. Predlagateljica je podala svoj predlog glede stikov, nasprotni udeleženec pa predloga za povečanje stikov ni podal, ni plačal sodne takse ter sodišče o njegovem predlogu ni pridobilo mnenja. Kljub navedenemu je sodišče odločilo o povečanju stikov na vsak ponedeljek v tednu, ko oče nima vikend stika, s čimer je prekoračilo zahtevek udeleženca v postopku. Odločitev tudi ni podprta s strani CSD, obstoječe mnenje, ki ga je sodišče pridobilo, je namreč na stališču, da se v obseg stikov naj ne bi posegalo. Zlasti pa je mld. A. A. podala jasno stališče, ki je povzeto tudi v mnenju CSD z dne 13. 9. 2023, da si spremembe obstoječega stanja ne želi. Sodišče tako ni upoštevalo otrokovega mnenja. Prav tako sodišče ni zaslišalo delavk CSD B. B. in C. C., katerih zaslišanje je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2023. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog po opravi neformalnega razgovora z mld. A. A. Sodišče tudi ni zaslišalo priče Č. Č. Dodatni obseg stikov mld. A. A. ni v korist, saj pri očetu nima svojega prostora, kjer bi se lahko učila, v času stikov pri očetu tudi ne opravlja šolskih obveznosti. Dodatni stik bi povzročil, da bi se mld. A. A. kar 4 dni v tednu vozila 30 km v oddaljen kraj na stik, kar bi bilo za odraščajočo punco, ki ima svoje hobije, prijatelje in svoje potrebe po prostem času in počitku, preveč izčrpavajoče. Nasprotuje tudi odločitvi, kjer je sodišče delno prevoze naložilo materi, saj ima doma hčerko, staro leto dni. Poleg tega je pričela s specializacijo klinične psihologije, zaradi česar kroži po celi Sloveniji, prevozov tudi ne more opraviti njen mož Č. Č., ki dela v bolnišnici in je pogosto dežuren. Po drugi strani nasprotni udeleženec nima obveznosti, zaradi katerih prevozov ne bi mogel opraviti ter skozi ta del pomagati pri skrbi za mld. A. A. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Sodišče je namreč ob izkazanih potrebah mld. A. A. v višini 932,20 EUR, nasprotnemu udeležencu naložilo, da za mld. A. A. prispeva mesečno 260,00 EUR, preostanek do 932,00 EUR pa bi naj bil na materi, pri čemer ni razloga, ki bi opravičeval takšno odločitev. Nasprotni udeleženec je sicer res v bolniškem staležu, a ima primerljive dohodke iz časa ob prvotnem določanju preživnine, sama pa ima sedaj še eno hčerko, ki jo je dolžna preživljati. Vsak bi zato moral prispevati mesečno za potrebe mld. A. A. 466,00 EUR. Glede na prispevek očeta k preživljanju naturalno, bi moral v denarju predlagateljici plačati še 303,60 EUR. Predlagateljica se tudi ne strinja, da je strošek nakupa oblačil in obutve le 100,00 EUR mesečno, ta znaša vsaj 130,00 EUR mesečno. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijani sklep.

3. Nasprotni udeleženec se prav tako pritožuje glede obveznosti izvajanja prevozov na stik in določene preživninske obveznosti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlagateljica je podala predlog za predodelitev otroka in ne za spremembo oziroma zvišanje preživnine, zaradi česar njena aktivna legitimacija glede zvišanja preživnine ni podana. Izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje. Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, da nasprotni udeleženec lažje poskrbi za prevoze mld. A. A. na stike tudi s pomočjo očeta, brata ali svoje partnerke. Da je za prevoze po svojih sorodnikih pripravljen enakovredno poskrbeti, je navajal zgolj iz razloga svojega zdravstvenega stanja, ko se pogosto zaradi učinkov zdravil ni zmožen peljati, njegova bolezen pa tudi ni kratkotrajnega značaja. V kolikor bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem njegovega očeta D. D. in njegove partnerke E. E. ter preostalih prič, bi lahko te okoliščine preverilo. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov je kršilo njegovo pravico do izjave. Tudi ni prepričljivega razloga, zakaj bi bili za predlagateljico njeni sorodniki manj priročna možnost za zagotavljanje prevozov. Glede tedenskega stika ob sredah predlaga, da se v izreku popravi ura 1.15 na 13:15 uro oziroma po končanju pouka. Sodišče bi moralo v izpodbijanem sklepu tudi določiti, da se v primeru praznika ali ko je mld. A. A. iz različnih dejavnikov prosta od pouka, stik izvede že pred določeno uro. Prav tako vztraja, da hči s seboj na vikend in počitniške stike prinese osebne dokumente, kar bi bilo prav tako treba urediti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so se potrebe mld. A. A. povečale. Sklep nima razlogov, kakšne stroške je sodišče priznalo očetu za oblačila in obutev, ko je mld. hčerka pri njem, saj hčerka pri njem preživi le nekoliko manj časa kot pri predlagateljici oziroma tri mesece povsem enakovredno. Oče ji mora zagotoviti celotno garderobo, ki mora biti primerna za vse letne čase, saj predlagateljica ne želi, da bi hči prinesla oblačila in obutev na stik s seboj. Glede na obrazložitev sodišča znašajo stroški, ki se pokrivajo naturalno s strani staršev, med 400,00 in 500,00 EUR in preostali stroški, ki sta jih dolžna pokrivati starša še 638,00 EUR, k temu pa se še dodajo izredni stroški, ki sta jih starša dolžna pokrivati vsak do ene polovice. Tako visoke potrebe se lahko pokrivajo le v primeru višjega življenjskega standarda, kakršnega v tem primeru vsaj na strani nasprotnega udeleženca ni izkazanega. Sodišče je neutemeljeno priznalo strošek tečaja angleščine v višini 120,00 EUR mesečno, saj nasprotni udeleženec ni sposoben kriti tako visokega zneska in bi hčerka tudi sicer lahko obiskovala cenejši tečaj. Poleg tega mu je predlagateljica sama dejala, da naj se sam odloči, ali bo prispeval k tečaju angleščine. Previsoko je sodišče priznalo tudi stroške prehrane in higienskih pripomočkov pri predlagateljici v višini 150,00 EUR, saj je hčerka v času, ko je pri predlagateljici, v šoli, ostale proste dneve pa si povsem enakovredno delita. Pri odmeri mesečnega stroška za nakup oblačil sodišče ne bi smelo upoštevati, da predlagateljica kupuje priznane znamke blagovnih oblačil. Nepravilno je sodišče priznalo predlagateljici 10,00 EUR za stroške zdravil, saj te hčerki zagotavlja tudi sam, ko je pri njemu in 10,00 EUR za prevoze po opravkih (dejavnosti, zdravnik, zobozdravnik, ortodont v Mariboru), saj tudi sam hčerko vozi k prijateljem na rojstne dneve in na obšolske dejavnosti. Tudi strošek telefona je pretiran v višini 35,00 EUR mesečno, glede na njeno starost ni bilo potrebe po tako dragem telefonu. Previsoko je sodišče ocenilo strošek frizerja v znesku 10,00 EUR mesečno, ker ima hčerka dolge lase in hodi k frizerju zgolj enkrat na leto. Nekritično je sodišče sledilo predlagateljici glede njenih kolektivnih stroškov, da strošek paketa NEO C za TV znaša 100,00 EUR. Skupni stroški za mld. A. A. bi po njegovem mnenju lahko znašali največ 430,00 EUR, kar bi ob porazdelitvi preživninske obveznosti, kakršno je pravilno opravilo sodišče prve stopnje, za nasprotnega udeleženca pomenilo še prispevek 170,00 EUR, za predlagateljico pa 260,00 EUR. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov glede odpadle obveznosti plačevanja vrtca, pri čemer ni upoštevano, da zgolj prehod otroka iz vrtca v šolo še sam po sebi ne predstavlja povečanja otrokovih potreb. Predlaga, da se način kritja stroškov očal in zobnega aparata določi na način, da se o tem strošku starša predhodno uskladita in mora biti strošek primeren premoženjskim zmožnostim staršev oziroma, da se nasprotnega udeleženca obvezuje kritja polovice stroška za pripomoček povprečne kvalitete. Sodišče ni upoštevalo dejanskega premoženjskega stanja nasprotnega udeleženca, ki je v daljšem bolniškem staležu in prejema nizke dohodke ter zato nima možnosti za dodaten zaslužek. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep, kot predlaga, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam predlagateljice. Predlaga zavrnitev pritožbe predlagateljice.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

7. Sodišče mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok (drugi odstavek 6. člena ZNP-1). Sodišče lahko postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih začne tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 102. člena ZNP-1). To pomeni, da sodišče, kadar mora zavarovati otrokove koristi, ni vezano niti na predloge udeležencev. Neutemeljena je zato pritožba predlagateljice, da nasprotni udeleženec ni predlagal razširitve stikov v predlogu. Poleg tega pa je ugotoviti, da si je sicer nasprotni udeleženec za razširitev stikov v svojih pripravljalnih vlogah ves čas prizadeval. Enako velja glede pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca, da predlagateljica ni podala predloga za zvišanje preživnine, pri čemer je pojasniti, da je tudi predlagateljica ves čas postopka v svojih navedbah zahtevala zvišanje preživnine glede na prvotno sklenjeno sodno poravnavo.

8. Zavrniti je tudi pritožbene očitke obeh udeležencev o kršitvi njune pravice do izjave, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem, ker ni zaslišalo delavk CSD B. B. in C. C. in moža predlagateljice Č. Č. ter po drugi strani, da ni zaslišalo partnerke nasprotnega udeleženca E. E. in njegovega očeta D. D. V tej zvezi je poudariti, da pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Sodišče lahko njen dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi zato ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena z razumnimi razlogi. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da ni bilo potrebe po opravi neformalnega razgovora z mld. A. A., saj je tega opravil že CSD in ugotovitve razgovora upošteval pri svojem mnenju. Prav tako je razumno pojasnilo, da zaslišanje predlaganih prič, sedanjih partnerjev obeh udeležencev in očeta nasprotnega udeleženca ni bilo potrebno, saj sta o družinskih okoliščinah že izčrpno izpovedala oba udeleženca postopka, sodišče pa je navedenim okoliščinam pri odločanju o stikih in preživnini tudi sledilo, kakšno težo je posameznim okoliščinam dalo pri svojem odločanju, pa je stvar materialnopravne presoje. Prav tako je sodišče prve stopnje sledilo mnenju CSD, predlagateljica pa tudi ni navedla nobenih okoliščin, zaradi katerih bi poleg podanega pisnega mnenja CSD bilo potrebno zaslišati še delavki CSD, ki sta sodelovali v postopkih in predhodnih obravnavah udeležencev na CSD. Njuno zaslišanje je predlagala predvsem iz razloga, da bi izpovedali, da sta se udeleženca zaradi nezmožnosti sklepanja dogovora o pokrivanju potreb mld. A. A. oziroma preživnine dogovarjala s pomočjo CSD in da so se dogovorili, da se oblačila in obutev ne prenašajo. Vse kar je z zaslišanjem slednjih predlagateljica želela dokazovati, tekom postopka niti ni bilo sporno.

9. Izrek glede ure tedenskega stika, ko je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da potekajo stiki med mld. A. A. in očetom med tednom vsako sredo med 1.15 (oziroma po končanem pouku) in 19.00 uro, na način, da oče prevzame mld. hčerko v šoli po končanem pouku, je dovolj jasen, čeprav je zapisana ura 1.15 in ne ura 13.15, saj je jasno, da gre za popoldanski stik po pouku, zato preoblikovanje izreka v tem delu ni potrebno. Poleg tega je še pojasniti, da sodišče ne more v sklepu o določitvi stikov natančno predvideti vseh življenjskih situacij in da se morata starša sproti dogovarjati, v kolikor pride do spremenjenih okoliščin, kot so prazniki ali primeri, ko otrok zaradi pregleda pri zdravniku ne gre v šolo. Takrat se bosta morala starša ob upoštevanju največje koristi otroka razumno dogovoriti, na kakšen način se bodo stiki izvajali oziroma, kdaj bo prišlo do prevzema otroka. Enako velja za osebne dokumente otroka, za katere je sicer smiselno, da jih nosi s seboj na vikend stike in ob počitnicah, ko je dalj časa pri očetu.

10. Na podlagi 108. člena ZNP-1 navedbe CSD v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca CSD štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Mnenje CSD ima zelo pomembno vsebinsko in procesno težo, saj gre za strokovno mnenje organa, ki je tako kot sodišče dolžan delovati v največjo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, predvsem na podlagi zaslišanja udeležencev in mnenja CSD odločilo, da je potrebno stike mld. A. A. razširiti na dodatni stik v tednu, ko oče nima vikend stika. Stike je tako razširilo zgolj na dva popoldneva v mesecu. Organizacija teh dveh stikov pri deklici gotovo ne bosta predstavljali obremenitve pri njenih vsakodnevnih popoldanskih aktivnostih, saj bo jo oče prevzel vsakič po tečaju angleščine, po drugi strani pa bodo omogočali ohranjanje trdnosti povezanosti med deklico in očetom, saj se sicer v tednu, ko je deklica čez vikend pri mami, ne bi videla cel teden. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sledilo mnenju CSD, ki ga je v obrazložitvi tudi celovito povzelo (predlagateljica izpostavlja zgolj en del mnenja, da deklici ustreza trenutno stanje), prav tako razgovor deklice na CSD, ko je ta povedala, da ji trenutno stanje in organizacija starševske skrbi s strani obeh staršev odgovarja in si ne želi sprememb, v kolikor bi imela med tednom še nekaj prostega časa, pa si ga želi preživeti z očetom. Sodišče prve stopnje je tako glede na povzeto upoštevalo tudi mnenje mld. A. A., ki ga je podala na CSD.

11. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v prvem odstavku 141. člena določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev, da imata oba od staršev pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo koristi otroka. Odločilno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je načelo največje otrokove koristi. Kakšna je otrokova korist je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Predlagateljica neutemeljeno v pritožbi ves čas izpostavlja, da si mld. A. A. želi, da se ohrani obstoječe stanje (stiki vsak drugi vikend in ob sredah popoldne), vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kadar ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči drugače kot si želi otrok. V vsakem primeru pa otrokova korist ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Kadar ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči tudi drugače kot si želi otrok. Glede na povzeto mnenje CSD, pa je mld. A. A. tudi sama izrazila željo pa večjih stikih z očetom, če bi imela več prostega časa, kar je sodišče prve stopnje pri določitvi dveh dodatnih stikov na mesec tudi upoštevalo. Glede šolskih obveznosti, katerih mld. A. A. pri očetu naj ne bi izpolnjevala, pa je dodati, da bosta slednje v korist deklice morala urediti starša z dogovorom tako, da bosta oba poskrbela za to, da bodo šolske obveznosti opravljene ne glede na to, pri kom bo deklica. Iz mnenja CSD tudi ne izhaja da za deklico pri očetu ne bi bilo ustrezno poskrbljeno, da ne bi imela svojega prostora ali da bi bile vožnje zanjo preveč izčrpavajoče, če bi se izvedli dodatni stiki. Ravno nasprotno, CSD je navedeni dodatni stik, ko oče z deklico nima vikend stika, priporočal. 12. V zvezi s prevozi na stike je sicer pritrditi nasprotnemu udeležencu, da je Vrhovno sodišče RS1 zavzelo načelno stališče, da naj bi oba roditelja skrbela za prevoze otrok na stike in s stikov, kar pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do otrok enakopravna. Tako Vrhovno sodišče RS kot višja sodišča pa dopuščajo tudi odstope od tega stališča v primeru tehtnih okoliščin2, ki so med seboj zelo različne (situacije, ko eden od roditeljev nima avtomobila, delovni čas staršev, razdalje med kraji), upoštevanje posebnosti dogovarjanja o stikih (na otrokovo željo). Pokaže se, da je (vsaj v sodni praksi višjih sodišč) odstopov celo več kot odločitev, ki sledijo osnovnemu izhodišču. Bolj pomembno od izhodišča, da naj otrokovi stiki starša tako v logističnem kot v finančnem smislu obremenjujejo enako, je izhodišče, da mora vse aspekte odločanja o otrokovih stikih prežemati načelo otrokove največje koristi. Pri tem stališču sodišče druge stopnje vztraja in dodaja, da je treba na izvrševanje roditeljske pravice oziroma starševske skrbi vendarle gledati celovito, ne pa po njenih posameznih delih. V situaciji, ko ima nasprotni udeleženec (zaradi objektivnih okoliščin oddaljenosti) stike z deklico le vsak drugi vikend ter en ali dva popoldneva (ko nima vikend stika) med tednom in med počitnicami, med tednom pa zaradi oddaljenosti krajev bivanja pri skrbi za deklico predlagateljici ne more pomagati, je na njej dosti večje breme skrbi za otroka (za šolo, nego v času bolezni, prevoze k zdravnikom in na prostočasne dejavnosti). Zaradi prevozov na stike in s stikov torej ne prihaja do kakšne neenakopravnosti med staršema - ne v objektivnem smislu ne v občutku hčerke. Stiki so torej v vseh pogledih urejeni v korist otroka, kar je odločilno. Poleg tega celotnega bremena prevozov ne nosi nasprotni udeleženec, saj je predlagateljica dolžna mld. A. A. ob petkih sama pripeljati na stik k očetu, kar pa je prav tako glede na celotno ureditev stikov, ko med tednom za prevoze na stike in iz stikov v celoti poskrbi nasprotni udeleženec, tudi primerno in v korist otroka, saj se vendarle tudi na takšen način kaže sodelovanje med starši, ki je za otroka zelo pomembno. Vprašanje načina oziroma organizacije prevozov s strani socialne mreže enega ali drugega starša in s tem povezanega udobja staršev pri izvedbi prevozov je drugotnega pomena, zato še toliko bolj sodišču prve stopnje v tej zvezi ni bilo potrebno opravljati zaslišanj očeta nasprotnega udeleženca in partnerjev obeh udeležencev postopka. Vendar pa je v konkretni situaciji pomembno tudi to, da si nasprotni udeleženec urnik svojih aktivnosti med tednom v večini lahko načrtuje po svoje, predlagateljica pa si tega zaradi vsakodnevne skrbi za mld. A. A. in še drugo mlajšo hčerko (staro dobro leto dni) ob opravljanju svojega dela in programa specializacije, ko kroži po različnih zdravstvenih ustanovah v Sloveniji, ne more. Vsekakor pa je v ustrezni meri sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščine na strani nasprotnega udeleženca (predvsem njegovo bolezen), ko je določilo, da mora za prevoze na vikend stik k očetu poskrbeti tudi predlagateljica. Za dva oziroma en prevoz več v mesecu (kot bi sicer ob enaki razporeditvi prevozov), bo gotovo lahko nasprotni udeleženec poskrbel sam ali s pomočjo katerega svojih sorodnikov. Razhod družine prinese spremembe in nekatere so manj, druge pa poudarjeno neugodne, vendar pa jih je potrebno sprejeti in temu prilagoditi vsakodnevne obveznosti.

13. Po 189. členu DZ se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po 190. členu DZ mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Glede na pritožbene navedbe obeh udeležencev je najprej pojasniti, da določitev preživnine ni matematično opravilo. Celovitosti življenja namreč ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Poleg tega se v okviru razporeditve preživninskega bremena med oba starša upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Takšno je na primer dejstvo, da eden od staršev skrbi za varstvo in vzgojo otroka, pa tudi obseg stikov, ki jih otrok ima z drugim staršem. Tudi potrebe otrok niso stalne in se spreminjajo iz dneva v dan in iz meseca v mesec. Prav tako pa je potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev. Tu mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani. Sojenje pa ne sme biti arbitrarno, sodišče se mora opreti na v številkah izražene potrebe, vendar je ob tem dodati, da to sodišče stori zgolj okvirno. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi splošno znana dejstva ter izrazite posebnosti konkretnega otroka. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu zadostni in niso v nasprotju z izrekom.

14. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju potreb mld. A. A. poskušalo zaobjeti popolnoma vse stroške, ki jih imata oba starša v zvezi z njenim preživljanjem, saj sodne poravnave glede skupnega varstva in vzgoje, ki ostaja tudi naprej, ni spreminjalo. Vendar pa je na takšen način težko popolnoma ločiti med vsemi potrebami otroka, ki nastajajo pri enem ali drugem staršu. Natančnega izračuna vseh potreb otroka ni mogoče narediti, zato so neutemeljene navedbe o zneskih, ki jih omenjata oba udeleženca, ko naj bi sodišče po njunih izračunih za mld. A. A. ugotovilo mesečne potrebe oziroma stroške, ki se pokrivajo naturalno s strani obeh staršev med 400,00 in 500,00 EUR oz. po izračunu predlagateljice 932,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju stroškov res v obrazložitvi izpodbijanega sklepa upoštevalo tudi določene stroške, ki jih imata starša, ko je mld. A. A. pri njima, vendar si je z njimi pomagalo zgolj pri kasnejšem izračunu individualnih potreb otroka ter pri izračunu razlike med kolektivnimi stroški mld. A. A. pri očetu in materi. Ob pritožbenih navedbah obeh udeležencev o posameznih stroških, ki nastajajo pri enem ali drugem, v zvezi s preživljanjem deklice, pa je še dodati, da je posledica razpada življenjske skupnosti tudi določeno povišanje stroškov preživljanja tako na strani preživninskih zavezancev, kot tudi na strani preživninskega upravičenca, predvsem glede stroškov prevozov na stike in drugih stroškov povezanih z ločenim življenjem, pri čemer je vse nemogoče matematično opredeliti in ovrednotiti, predvsem pa bi obratovalni stroški za bivanje enega ali drugega starša v vsakem primeru nastajali in jih je sodišče pravilno upoštevalo pri določanju potreb mld. A. A. le v znesku 73,00 EUR, kolikor znaša razlika med temi stroški, ki nastajajo pri obeh starših. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in na razumljiv način obrazložilo, katere so tiste potrebe otroka, ki si jih morata starša deliti (od 51. do 59. točke obrazložitve) in pravilno upoštevalo, da deklica več časa preživi pri mami in je v tej zvezi pri izračunu njenih potreb tudi štelo, da je zato deloma tudi te potrebe dolžan kriti oče. 15. Pri ugotavljanju potreb deklice je tako sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da je mld. A. A. stara devet let in obiskuje tretji razred osnovne šole. Pri tem je izhajalo iz dejanskih potreb deklice, ki sedaj več ne obiskuje vrtca, kot ga je v času prve določitve preživnine s sodno poravnavo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti razloge glede odpada plačevanja vrtčevske obveznosti, saj sedaj nastajajo drugi stroški, povezani s šolo in obšolskimi dejavnosti. Glede pritožbenih navedb obeh udeležencev, da je sodišče prve stopnje kot strošek za nakup oblačil in obutve nepravilno upoštevalo znesek 100,00 EUR, je pojasniti, da je (53. točka obrazložitve) jasno in tudi povsem življenjsko obrazložilo, da imata stroške z oblačili sicer oba starša. Mama je navajala, da mesečno porabi za ta namen 130,00 EUR, oče pa 65,00 EUR, kar je gotovo pretiran znesek, saj hčerka pri očetu preživi vsak drugi vikend in en oziroma dva popoldneva med tednom, zato nakup večje garderobe oblačil ni potreben, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, pa čeprav hčerka pri očetu preživi tudi polovico počitnic. Mama mora namreč hčerki gotovo kupiti več oblačil, tudi kvalitetnejših za obisk pouka in je zato strošek oblačil, kot ga ima sama, večji. Znesek 100,00 EUR mesečno za oblačila in obutev pa za deklico, ki je v obdobju rasti, gotovo ne pokriva nakupa dragih blagovnih znamk, če že kaj takega kupi, pa je mama sama dolžna tudi nositi večji strošek v tej zvezi. Je pa sodišče prve stopnje dejstvo, da mora tudi oče hčerki zagotoviti ustrezna oblačila in obutev, ko bo pri njem, upoštevalo na ta način, da je kot mesečni strošek oblačil in obutve deklice, ki se upošteva pri izračunu preživnine, določilo 100,00 EUR, kar je nekoliko manj kot je zahtevala oziroma ocenila kot strošek mama. Kolektivne stroške, ki jih je v skupnem seštevku pri materi sodišče prve stopnje določilo v višini 150,00 EUR na osebo in pri očetu okrog 77,00 EUR na osebo, pri čemer je nato pri določanju preživnine upoštevalo le znesek razlike 73,00 EUR (kolikor jih ima predlagateljica več), je prav tako ocenilo ustrezno. Ob takem izračunu pa se kot zanemarljivo pokaže tudi, v kolikšnem znesku je upoštevalo naročnino za televizijo in internet pri predlagateljici. Sicer iz položnice za plačilo teh storitev (A27) izhaja, da znaša samo strošek interneta in televizije skupaj z DDV 63 EUR, gotovo pa je k obratovalnim stroškom šteti tudi vsaj en strošek telefonske komunikacije, kar v skupnem seštevku znaša tudi okrog 100,00 EUR in je takšen znesek iz tega naslova pri obratovalnih stroških predlagateljice pravilno priznan.

16. Tudi glede prehrane in higienskih pripomočkov nasprotni udeleženec ne prepriča sodišča, da so ti stroški previsoki, ker je hčerka, ko je pri predlagateljici, v šoli, ostale dneve pa si enakovredno delita. Treba je upoštevati, da je otrokom potrebno zagotoviti zdrave obroke večkrat dnevno in da zgolj prehrana v šoli teh potreb še zdaleč ne pokrije. Sicer pa je pri delitvi preživninskega bremena sodišče upoštevalo le stroške prehrane in higienskih pripomočkov v višini 85,00 EUR, kolikor naj bi ti znašali pri mami več kot pri očetu. Tudi stroške frizerja v znesku 8,35 EUR mesečno oziroma 4 x 25,00 EUR na leto je sodišče povsem realno ocenilo. Deklica mora k frizerju kljub dolgim lasem zaradi oblikovanja pričeske in striženja konic in 4 krat na leto ni pretirano, tak znesek za striženje dolgih las, glede na splošno znano dejstvo o podražitvah v storitvenem sektorju pa tudi ni previsok. Pravilno je sodišče ocenilo tudi strošek 10,00 za stroške zdravil in 10,00 EUR za stroške prevozov k zdravniku in na obšolske dejavnosti, četudi del teh stroškov nastaja pri očetu, gre namreč za manjše zneske, ki gotovo pri predlagateljici nastajajo v večji meri kot pri nasprotnem udeležencu in jih mora zato v delu kriti tudi on. Sicer pa vseh stroškov ni mogoče vnaprej predvideti v natančnem znesku in bo potrebno zlasti ob njunem skupnem starševstvu sprotno dogovarjanje glede nepredvidenih problemov in tudi glede plačevanja zdravil ter prevozov k zdravniku. Zlasti je glede na pritožbene navedbe obeh udeležencev treba poudariti, da se bosta morala oba starša dogovarjati tudi glede plačila izrednih stroškov v zvezi z nabavo očal in zobnega aparata in kako visoki stroški v tej zvezi so potrebni in v največjo korist deklice. Kot je že bilo pojasnjeno, sodišče ne more vnaprej določiti, za kritje kakšnega zneska zobnega aparata ali očal je dolžan plačati nasprotni udeleženec, saj je to odvisno predvsem od mnenja specialistov, ki deklico obravnavajo, od tega, koliko lahko za kritje teh stroškov pokrije zdravstveno zavarovanje pa tudi (žal) od zmožnosti staršev, ali bodo nadstandardne potrebe, ki niso krite z zdravstvenim zavarovanjem, lahko sami plačali.

17. Sodišče prve stopnje je sicer res pri ugotavljanju potreb mld. A. A. upoštevalo tudi strošek tečaja angleščine v znesku 120,00 EUR, saj slednjega deklica tudi obiskuje in ti stroški gotovo nastajajo. Drži sicer, da gre za visok strošek dodatne dejavnosti, vendar pa je izpostaviti, da je očetu glede na njegovo premoženjsko stanje naloženo nižje preživninsko breme v primerjavi z mamo, na kateri je sicer tudi večja skrb za otroka in katera tudi sama ves čas vztraja na tem, da deklica obiskuje prav ta tečaj angleščine, kar je gotovo tudi v korist deklice. Podobno velja za pritožbene očitke o previsokem strošku telefona v znesku 35,00 EUR mesečno, tudi iz tega razloga je podana podlaga, da mama nosi večje breme preživljanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

18. Sodišče prve stopnje je tako potrebe mld. A. A., katere morata starša pokrivati skupaj, ugotovilo v višini 638,00 EUR in jih razdelilo med oba starša kot preživninska zavezanca, tako da je oče dolžan za preživljanje hčerke mesečno prispevati 260,00 EUR, mama pa 378,00 EUR mesečno. Oče bo preživnino v znesku 240,00 EUR plačeval materi, v znesku 20,00 EUR bo svojo obveznost izpolnjeval naturalno s pokritjem ene polovice stroškov za prevoz na stike med tednom, mama bo svojo obveznost v višini 378,00 EUR v celoti izpolnjevala naturalno. Porazdelitev preživninskega bremena med starša kot preživninska zavezanca je po prepričanju sodišča druge stopnje ustrezna. Predlagateljica, ki ima višje dohodke (okrog 1.300,00 EUR mesečno), sicer ima še enega otroka z novim partnerjem (kateri je tudi zaposlen), namreč kljub večjemu deležu skrbi za otroka nosi 60 % preživninskega bremena, nasprotni udeleženec pa glede na svoje dohodke, ki so za 400,00 EUR nižji (okrog 917,00 EUR) 40 %, pri čemer je upoštevati tudi, da nasprotni udeleženec nima dodatne možnosti za zaslužek, saj je v daljšem bolniškem staležu. Ob tej razdelitvi bremena pa je upoštevati še, da so bile potrebe deklice glede na vse ugotovljene stroške z angleščino in telefonom nekoliko višje, kot bi jih sicer oče glede na svoje dohodke lahko zagotavljal, mama pa je pri njih vztrajala in jih tudi za deklico redno plačuje, vsekakor pa je zlasti tečaj angleščine, s katerim deklica izpopolnjuje znanje jezika, koristen.

19. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka. 365. člena ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 55. člena ZNP-1, v katerem je za odločanje o stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij uzakonjeno načelo prostega preudarka. V okviru tega je sodišče druge stopnje upoštevalo interes udeležencev ter neuspeh obeh s pritožbama, zato je odločilo, da ta sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep VSRS sodba II Ips 558/2005 z dne 15. 12. 2005: "Drugostopenjsko sodišče se je oprlo na drugi odstavek 106. člena ZZZDR pri pojasnjevanju, da mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Sicer nesporna enakopravnost obeh staršev v odnosu do otrok mora biti izkazana tudi pri izvajanju stikov. 2 Sodba in sklep II Ips 536/2009 z dne 20. 5. 2010, IV Cp 2202/2018 z dne 14. 11. 2018, VSC sklep Cp 14/2019 z dne 14. 2. 2019, VSC sklep Cp 229/2022 z dne 28. 7. 2022.