Jedro

Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati delavka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza delavke) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.817,68 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule. V konkurenčni klavzuli je bilo predvideno, da bo tožeča stranka plačevala toženki nadomestilo za spoštovanje te klavzule v višini tretjine njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani je bila določena pogodbena kazen (odškodnina) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se v primeru, če ju ni mogoče natančno ugotoviti, določi v znesku šest povprečnih mesečnih plač delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zaključilo, da sta zneska v nesorazmerju, zaradi česar je konkurenčna klavzula nična.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi neustrezno nizkega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 112/2010 z dne 2. 11. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na nepravilno odločitev sodišča v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja te klavzule. Sklicuje se na določbe 38. in 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ter 252. in 253. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Stališče sodišč je v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, ki določa denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule najmanj v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po stališču revidentke je konkurenčna klavzula določena v toženkini pogodbi o zaposlitvi namreč v skladu z določbami ZDR, ki pa določb o določitvi višine odškodnine za kršenje konkurenčne klavzule ne vsebuje. Treba je torej uporabiti pravila OZ, ki v 253. členu določa, da se lahko pogodbena kazen dogovori tudi v primeru, če upniku ne nastane nobena škoda. V predmetni zadevi je le-ta sicer dogovorjena le v primeru, če bi bilo višino škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule težko ugotavljati oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi stroški. Znesek škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je lahko bistveno višji oziroma nesorazmeren z denarnim nadomestilom, pa je delodajalec kljub temu upravičen do povračila celotne škode in to ne povzroči ničnosti konkurenčne klavzule. Tudi sicer bi lahko nesorazmerje, ki ga obravnavata sodišči druge in prve stopnje, vplivalo zgolj na to, da bi se pogodbena kazen ustrezno znižala, pa še to le na dolžnikovo zahtevo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V predmetni zadevi sta pravdni stranki oziroma natančneje, toženka kot delavka in pravni prednik tožeče stranke kot delodajalec, v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 11. 2006 dogovorili prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, kar predstavlja konkurenčno klavzulo v smislu določb 38. člena ZDR. Kot izhaja iz določbe 13. člena navedene pogodbe o zaposlitvi, se je toženka zavezala, da še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljala delodajalcu konkurenčne dejavnosti (1), tožeča stranka oziroma njen pravni prednik pa, da ji bo zaradi te prepovedi, v kolikor se ob prenehanju delovnega razmerja uveljavljanju konkurenčne klavzule sama izrecno pisno ne odpove, kot protivrednost za upoštevanje omejitev še eno leto po prenehanju delovnega razmerja vsak mesec izplačevala nadomestilo v višini ene tretjine povprečne plače delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Za primer, da delavka krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, je bila dogovorjena pogodbena kazen v znesku šestih povprečnih mesečnih plač delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (2). V predmetni zadevi tožeča stranka kot delodajalec zatrjuje, da je toženka kršila konkurenčno klavzulo in vtožuje plačilo pogodbene kazni.

8. Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti (3).

Institut pogodbene kazni varuje izgubo stranke pred pogodbeno nezvestobo druge stranke s tem, da dobi stranka pravico zahtevati določene koristi, če pogodba ne bo izpolnjena ali ne bo izpolnjena pravilno. Ta premoženjska korist varuje pogodbenikovo odškodninsko terjatev, obenem pa ta korist, kolikor presega morebitno odškodninsko terjatev, varuje tudi pogodbeno disciplino, ker mora pogodbena stranka plačati nekaj tudi zato, ker ni pogodbi zvesta, pa če nastane iz njenega ravnanja kakšna škoda ali ne (4). Tudi pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer kršitve konkurenčne klavzule (5), ima dvojen namen – po eni strani naj bi že sama grožnja s pogodbeno kaznijo delavca odvračala od kršitve, po drugi strani pa tudi za primer kršitve olajšuje položaj delodajalca (ni mu namreč treba dokazovati obstoja in višine škode).

9. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da je obravnavana konkurenčna klavzula nična, glede na njeno akcesorno naravo pa je posledično nična tudi pogodbena kazen.

10. Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati toženka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženke) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev (6). Če namreč toženka ne bi kršila konkurenčne klavzule, ne bi bila dolžna ničesar plačati. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženko, saj sankcionira njeno morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.

11. Glede na navedeno je pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da je treba ustreznost dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule presojati glede na položaj delavca, v katerem se ta znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve oziroma ustanavljanja podjetij), in ne glede na višino dogovorjene pogodbene kazni. Zmotna pa je nadaljnja presoja sodišča, da je v obravnavanem primeru konkurenčna klavzula nična, ker glede na obseg in trajanje omejitev toženke ni bilo dogovorjeno ustrezno nadomestilo.

12. Pred uveljavitvijo ZDR veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR90) med sestavinami dogovora o prepovedi konkurenčne dejavnosti ni vseboval določbe, ki bi delodajalca obvezovala, da je delavcu dolžan dati ustrezno materialno nadomestilo. Ustavno sodišče je zato z odločbo U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 razveljavilo določbe petega in šestega odstavka 7. člena tega zakona. Pomanjkljivosti ureditve konkurenčne klavzule v ZDR90 je v skladu z napotki Ustavnega sodišča sedaj veljavni ZDR odpravil, in sicer tako, da je v 39. členu določil, da mora v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Le-to se mora določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da denarno nadomestilo s pogodbo o zaposlitvi ni določeno, je kot sankcija predvidena neveljavnost konkurenčne klavzule.

13. Obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje določbam 39. člena ZDR, ki urejajo pravico delavca do denarnega nadomestila za njeno spoštovanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako ne izhaja, da bi konkurenčna klavzula nasprotovala določbam 38. člena ZDR, ki delavca ščitijo pred čezmernim omejevanjem njegovega poklicnega oziroma podjetniškega udejstvovanja – na primer, da bi bila določena v nasprotju z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja, pri čemer je kot maksimum določeno obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ali da bi izključevala možnost primerne zaposlitve delavca, ali da ne bi bila izražena v pisni obliki itd. 14. Vsa gornja izvajanja kažejo, da obravnavana konkurenčna klavzula ne nasprotuje prisilnim določbam ZDR niti OZ in torej ni nedopustna, po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni nemoralna. Pri konkurenčni klavzuli, ki ostaja znotraj omejitev pogodbene avtonomije strank delovnega razmerja, kot jih določajo veljavni prisilni predpisi, gre namreč tudi za moralno obveznost lojalnega in poštenega ravnanja delavca (7).

15. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z gornjimi izhodišči glede (ne)veljavnosti konkurenčne klavzule ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni. V ta namen bo moralo ugotoviti oziroma oceniti vsa odločilna dejstva in po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek. V primeru, da se bodo vsi toženkini ugovori glede temelja tožbenega zahtevka pokazali za neutemeljene in bo sodišče zahtevku po temelju ugodilo, se bo moralo opredeliti še do njegove višine. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre tudi pri ugovoru nesorazmerno visoke pogodbene kazni (252. člena OZ) za materialnopravni ugovor toženke, ki ga sodišče presoja le v mejah njenih navedb (in dokazov).

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Obravnavano pogodbeno določilo se dobesedno glasi, da se s podpisom pogodbe o zaposlitvi delavka med drugim zavezuje, „da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo zaposlila, sklenila pogodbe o delu ali avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja zavarovalne posle ali samostojnem podjetniku posamezniku, ki so registrirani za opravljanje enake ali podobne dejavnosti, na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi delodajalcu lahko konkurirala ali ga oškodovala.“ Op. št. (2): Obravnavano pogodbeno določilo se dobesedno glasi: „V primeru, da delavka krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti ali bi ugotavljanje škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi v znesku šestih povprečnih mesečnih plač delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.“ Op. št. (3): Tako Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 231. Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS II Ips 341/2004 z dne 28. 10. 2004. Op. št. (5): Veljavna delovnopravna zakonodaja instituta pogodbene kazni ne ureja, se je pa o dopustnosti dogovora o pogodbeni kazni v pogodbi o zaposlitvi, predvideni ravno za primer kršitve konkurenčne klavzule, že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi VS RS VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011. Enako stališče zastopa tudi Darja Senčur Peček v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 190. Op. št. (6): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 565/2000 z dne 14. 6. 2001. Op. št. (7): Smiselno enaka stališča (s širšo obrazložitvijo) je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu VIII Ips 193/2010 z dne 5. 12. 2011.