Jedro

Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je z oziroma do omejitve pravice tožnika do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 5.817,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2008 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.699,82 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in novo odločanje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov. Navaja, da sta stranki v 13. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2005 (pravilno: 17. 11. 2006) dogovorili konkurenčno klavzulo, ki ima podlago v 38. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka zaključilo, da je konkurenčna klavzula po določilih 86. in 88. člena OZ nična in ne more imeti pravnih posledic. S tako zavzetim stališčem sodišča se tožeča stranka ne strinja. V konkretnem primeru sodišče ni upoštevalo vseh koristi tožene stranke kot delavca, niti vse škode tožeče stranke kot delodajalca. Tekom postopka v okviru procesnega vodstva niti ni izpostavilo ugotavljanje koristi na eni strani in škode na drugi strani. Sodišče bi moralo upoštevati na eni strani vse koristi, ki si jih je v pogodbi o zaposlitvi izgovorila tožena stranka in so tudi razlog zaradi katerega sta pravdni stranki v pogodbi sploh dogovorili konkurenčno klavzulo, na drugi strani pa celotno škodo, ki je tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne klavzule nastala oziroma bi ji lahko nastala. Po stališču tožeče stranke je pogodbena kazen določena povsem sorazmerno koristim, ki jih je tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi pridobila, pri čemer je potrebno upoštevati predvsem vsa specifična znanja in zveze s področja opravljanja tovrstnega dela, ki jih je tožena stranka pridobila izključno pri tožeči stranki. V času zaposlitve pri tožeči stranki je tožena stranka pridobila specifično znanje in zveze s področja opravljanje dela, ki ga pri tem ni opravljala, udeležila se je številnih usposabljanj ter naučila posebnih tehnik, ki jih je lahko pridoma uporabila tudi pri novem delodajalcu. Zaradi odhoda tožene stranke ter nekaj drugih zavarovalnih zastopnikov, ki so tržili življenjska zavarovanja in so v skupini s toženo stranko odšli istočasno v Zavarovalnico T., pa je tožeči stranki nastala škoda in sicer tako v obliki pomanjkanja izkušenega in že izobraženega kadra, kar se je poznalo pri poslovanju tožeče stranke. Sodišče koristi tožene stranke in obveznosti ter škodo tožeče stranke sploh ni ugotavljalo. V primeru spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja, bi tožena stranka lahko delala v svojem poklicu trgovka. Četudi bi bilo podano nesorazmerje koristi, določba 13. člena pogodba o zaposlitvi ne bi bila nična, ampak bi moralo sodišče prve stopnje skladno s sodno prakso znižati znesek pogodbene kazni do zneska, ki bi ga določilo kot ustreznega. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravna pravilna in zakonita.

13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 17. 11. 2006 sklenila pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka določa, da se delavec s podpisom pogodbe med drugim zavezuje, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo zaposlil, sklenil pogodbe o delu ali avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja zavarovalne posle ali samostojnemu podjetniku posamezniku, na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščal pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišlo pri opravljanju dela delovnega mesta določenega s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer bi delodajalcu lahko konkuriral ali ga oškodoval. V kolikor se delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule, je zaradi prepovedi kot protivrednost za upoštevanje omejitev delavcu še eno leto vsak mesec dolžan izplačevati nadomestilo v višini 1/3 povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da delavec krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti, ali bi ugotavljanje škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi v znesku šestih povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prepoved velja, v kolikor delovno mesto delavcu preneha po njegovi volji ali krivdi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule v višini šestih mesečnih plač tožene stranke v treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (5.817,68 EUR). Ob primerjavi navedenega zneska z zneskom, ki bi ga tožena stranka prejela kot nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, je presodilo, da je določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi nična, saj je razmerje obveznosti in koristi strank izključno v korist tožeče stranke kot delodajalca in je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Konkurenčna klavzula je urejena v 38. do 40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja – konkurenčno klavzulo (1. odstavek 38. člena ZDR). Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca (3. odstavek 38. člena ZDR), če pa mu spoštovanje konkurenčne klavzule omogoča pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, mu mora delodajalec ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, ki se določi s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (1. in 2. odstavek 39. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi nična. Takšno odločitev še dodatno potrjuje upoštevanje drugih okoliščin, ki so skladni s sodno prakso, prav tako pomembne pri presoji, ali gre v primeru konkurenčne klavzule za enako vrednost dajatev. Bistvo konkurenčne klavzule je sicer v tem, da vsaj za določen čas zaščiti interese delodajalca, tako da delavec v konkurenčni družbi ne bi izkoriščal tehničnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri njem, vendar le tako, da takšna zaščita ne izključi možnosti ustrezne oziroma primerne zaposlitve delavca.

Konkurenčna klavzula predstavlja dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani nekdanjega delavca, za kar je podana podlaga v 74. členu Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Ker pa takšna konkurenčna klavzula do določene mere posega v ustavni pravici delavca do proste izbire zaposlitve po 49. členu URS in do svobodne gospodarske pobude po 74. člena URS, mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila predstavlja pravni standard. Po stališču pritožbenega sodišča je treba ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetij), in ne glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo delodajalec lahko zahteva od delavca, ki krši konkurenčno klavzulo. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule, je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega denarnega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnost izvrševanja ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, ki se običajno izkazuje v zmanjšani možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako praviloma presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini 1/3 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je z ozirom do omejitve pravice tožeče stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve (ki izhaja iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2006 in glede na trajanje omejitve (eno leto) določeno v prenizki višini. Iz tega razloga, torej ker za spoštovanje konkurenčne klavzule ni bilo dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo, je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 252. člen OZ, ki določa, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Kot je razvidno iz zakonske določbe, predlog za zmanjšanje pogodbene kazni poda dolžnik (zavezanec, v konkretnem primeru tožena stranka) in ne upnik (upravičenec, tožeča stranka).

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala tožeča stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. členu ZPP).

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).