Jedro

Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

Po ustaljeni sodni praksi je zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi, ki jo je pred tem pridobil odplačno, upravičen do odškodnine po 73. členu ZDen, od Slovenske odškodninske družbe le za tisto, kar je pridobil odplačno, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami.

Izrek

I. Pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 18. 5. 2012 se ugodi tako, da se 1. točka izpodbijanega sklepa v obrestnem delu spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi: „ … z obrestmi v skladu z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu in Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad od 11. 4. 2008“.

Pritožba predlagateljice zoper sklep z dne 18. 5. 2012 se zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožbama predlagateljice in nasprotne udeleženke zoper odločitev o stroških postopka v sklepu z dne 24. 5. 2012 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici 8.004,23 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Predlagateljica in nasprotna udeleženka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je bila zavezanka za vrnitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu na podlagi določila 59. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN). Od Slovenske odškodninske družbe zahteva odškodnino v obveznicah kot ekvivalent prometne vrednosti vrnjenega premoženja v času vrnitve z obrestmi od 1. 7. 1996 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu naložilo nasprotni udeleženki, da mora predlagateljici plačati odškodnino kot ekvivalent vrednosti ob podržavljanju nepremičnine z obrestmi od 1. 7. 1996 dalje. Predlagateljici je sorazmerno z uspehom v postopku (višina odškodnine) priznalo tudi stroške postopka, skupaj s plačano sodno takso.

3. Odločitev o glavni stvari in stroških postopka izpodbijata obe udeleženki.

4. Predlagateljica uveljavlja vse kršitve iz 338. člena ZPP, kot bistveno pa izpostavlja, da je sodišče določilo prenizko odškodnino na podlagi določila 73. člena ZDEN, ker je upoštevalo stanje nepremičnine ob podržavljanju in ne stanja nepremičnine v trenutku vračanja. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 984/2007, ki ne obravnava enakega primera. Stališče pritožbe naj bi potrjevala odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 236/2006. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je predlagateljici za stroške sodnega izvedenca priznalo 2,53 EUR, čeprav so stroški znašali 802,53 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 104. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in dejansko odločilo o stroških postopka na podlagi določila 154. člena ZPP.

5. Nasprotna udeleženka uveljavlja pritožben razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na začetek teka obresti. Vztraja, da predlagateljica do obresti ni upravičena, dokler ji nepremičnina dejansko ni bila odvzeta. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, in sicer v delu, kjer je sodišče v nasprotju z določilom prvega odstavka 71. člena ZDEN predlagateljici priznalo stroške za sodno takso za predlog in končni sklep.

6. Predlagateljica in nasprotna udeleženka sta na obe pritožbi odgovorili.

7. Pritožbi nasprotne udeleženke sta utemeljeni, pritožba predlagateljice pa le zoper sklep o stroških postopka.

8. ZDEN v prvem odstavku 73. člena določa, da zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina in so jo pridobili odplačno, pripada odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. V drugem odstavku 73. člena je določeno, da zavezancem pripada odškodnina v obliki obveznic, ki gredo v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Pravila o razglasitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti so, glede na časovno veljavnost predpisa, vsebovana v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1).

9. Predlagateljica (kot zavezanka po ZDEN) je odplačno pridobila nepremičnino, ki je bila predmet vračila v denacionalizacijskem postopku, zato je v tem postopku uveljavljala odškodnino v smislu določila 73. člena ZDEN. Eden temeljnih namenov ZDEN je bil političen. To je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, odvzetega s prisilnimi predpisi oziroma na prisilen način med drugo svetovno vojno in v določenem obdobju po njej (1). Zato zakon ni zasnovan na institutih civilnega prava – vzpostavitev prejšnjega stanja, in ne razveljavlja predpisov, ki so bili podlaga za nacionalizacijo in ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet je bilo nacionalizirano premoženje, ampak zakon na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej. Na podlagi denacionalizacije zato ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

10. Po ustaljeni sodni praksi je zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi, ki jo je pred tem pridobil odplačno, upravičen do odškodnine po 73. členu ZDEN, od Slovenske odškodninske družbe le za tisto, kar je pridobil odplačno, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. Odškodnino za sedaj več vredno nepremičnino zavezanec lahko uveljavlja samo od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDEN. Slovenska odškodninska družba namreč ni v nikakršnem razmerju z upravičencem do odškodnine po 73. členu ZDEN, da bi od nje lahko izterjal razliko, ki po 25. členu ZDEN bremeni denacionalizacijskega upravičenca. Pravila o razlastitvi so le kriterij za določanje višine odškodnine in ne vplivajo na presojo, po katerem stanju naj se nepremičnina vrednoti (2). Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je višina odškodnine po 73. členu ZDEN določena glede na stanje nepremičnine ob podržavljanju (revalorizirana vrednost), pravilna, pritožba predlagateljice pa neutemeljena. Drugačno stališče ne slediti niti iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 236/2006, na katero se sklicuje pritožba in se nanaša na primer, ko je zavezanec nepremičnino obdržal, proti ponovnemu plačilu njene vrednosti nacionalizacijskemu upravičencu.

11. Nasprotna udeleženka izpodbija odločitev sodišča glede začetka tega obrestovanja odškodnine. Pritožbeno sodišče sprejema stališče pritožbe, da zavezanka (predlagateljica), ki je vrnila denacionalizirano nepremičnino v naravi upravičencu 11. 4. 2008, a do tega dne ni utrpela nikakršne škode, ker je nepremičnino lahko nemoteno uporabljala. Res je, da je v določilu 7. člena Uredbe določeno, da se glavnica začne obrestovati od 1. 7. 1996 dalje, ter izplačevati od 1. 12. 2004 dalje. Iz določila 12. člena Uredbe pa sledi tudi, da je potrebno ločiti med dvema situacijama: ko se obveznice izročijo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna pred 1. 7. 1996 in kadar je odločba postala pravnomočna po 1. 7. 1996. V zadnjem primeru je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. Zamudne obresti zaradi prepozno izročenih obveznic pa predlagateljici tudi ne pripadajo, ker zanje ni podlage v materialnopravnih predpisih (II Ips 236/2006, Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka obresti spremenilo tako, da obresti tečejo od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje (11. 4. 2008).

12. Obe udeleženki utemeljeno izpodbijata odločitev o stroških postopka. Nasprotna udeleženka ima prav, da predlagateljica ni upravičena do stroškov za sodno takso, ker se na podlagi določila prvega odstavka 71. člena ZDEN sodne takse v postopku denacionalizacije ne plačujejo. Prav pa ima tudi predlagateljica, ki navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da o stroških postopka odloči na podlagi določila 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na specialno določilo 104. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), po katerem stroške postopka nosi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, vendar pa je kot sledi iz obrazložitve, na koncu o stroških postopka odločilo na podlagi uspeha v postopku. Neutemeljeno je predlagateljici za stroške sodnega izvedenca priznalo le 2,53 EUR, čeprav so stroški sodnega izvedenca znašali 802,53 EUR. Glede na navedeno je sodišče pritožbama obeh udeleženk ugodilo in izpodbijani sklep o stroških postopka spremenilo tako, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati vlagateljici 8.004,23 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od izteka paricijskega roka dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Obe udeleženki sta v pritožbenem postopku uspeli glede stranskih terjatev (stroški postopka, nasprotna udeleženka tudi glede začetka teka obresti), zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 984/2007. (2) Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 984/2007.