Jedro

V primerih, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala zaradi vlaganj zavezanca (oziroma njegovega pravnega prednika), mora zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, je upravičen (tudi) do odškodnine po 73. členu ZDen - vendar le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami.

Ker je zavezanec za vrnitev šele z vrnitvijo izgubil nepremičnino in pridobil terjatev po 73. člen ZDen, mu ne gredo obresti pred tem trenutkom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da predlagateljici za nepremičnine, ki jih je na podlagi odločbe o denacionalizaciji izročila upravičencem, pripada odškodnina v višini 314.400,00 EUR v obliki obveznic skupaj z zakonskimi obrestmi, kot se obrestuje odškodnina, določena v obveznicah v skladu z Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba) od 1. 7. 1996 dalje. Predlagateljici je sorazmerno z uspehom priznalo tudi stroške postopka. Pri izračunu odškodnine je sodišče prve stopnje izhajalo iz vrednosti nepremičnine po stanju ob podržavljanju.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca in sklep sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je nasprotni udeleženec dolžan odškodnino v obliki obveznic plačati skupaj z obrestmi v skladu z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredbo od 11. 4. 2008 Pritožbo predlagateljice je zavrnilo. Upoštevaje pritožbi obeh strank je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, stranki pa sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi upravičen do odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) le za tisto, kar je pridobil odplačno, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. Odškodnino za sedaj več vredno nepremičnino lahko uveljavlja le od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Sodišče prve stopnje je zato višino odškodnine po 73. členu ZDen pravilno določilo glede na stanje nepremičnine ob podržavljanju (revalorizirana vrednost). Glede obrestovanja sprejema stališče nasprotnega udeleženca, da predlagateljica do vrnitve nepremičnine upravičencu ni utrpela nikakršne škode, saj jo je do tedaj lahko nemoteno uporabljala. Uredba v 7. členu res določa, da se glavnica začne obrestovati 1. 7. 1996 dalje in izplačevati 1. 12. 2004. Iz 12. člena Uredbe pa sledi tudi, da je treba ločiti med dvema situacijama: ko se obveznice izročijo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna pred 1. 7. 1996 in kadar je odločba postala pravnomočna po 1. 7. 1996. V zadnjem primeru je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. Zamudne obresti zaradi prepozno izročenih obveznic pa predlagateljici tudi ne pripadajo, ker zanje ni podlage v materialnopravnih predpisih. Zato je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka obresti spremenilo tako, da obresti tečejo od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, to je od 11. 4. 2008. 3. Predlagateljica z revizijo izpodbija sklep sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov, ki bi utemeljevali sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 984/2007, poleg tega pa sodišče zavrača pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 236/2006. S tem, ko upošteva splošna načela civilnega prava pri odločanju o obrestih, ne pa tudi glede višine odškodnine, sodišče druge stopnje krši določbe 14. in 22. člena Ustave, saj gre za neenako obravnavanje strank. Sklep tudi nima razlogov o tem, zakaj uporabljena razlaga 73. člena ZDen ne prestavlja nove krivice. Meni, da gre po 73. členu ZDen zavezancu odškodnina za tisto, kar mora vrniti, in ne za tisto, kar je bilo podržavljeno. To potrjuje sklicevanje na predpise o razlastitvi, ki določajo odškodnino po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka (drugi in tretji odstavek 105. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1). Namen navedene določbe ZDen je varstvo oziroma ohranjanje sredstev zavezancev. Uporabljena razlaga pa je preširoka in v nasprotju z njenim namenom ter posega v načelo pravne države oziroma zaupanja v pravo. Določba 25. člena ZDen ne daje podlage za drugačno razlago 73. člena ZDen. Sodišče pri tem ni upoštevalo drugega odstavka 44. člena ZDen, na podlagi katerega se nepremičnina v postopku denacionalizacije vrednoti po metodologiji točkovanja, in ne po predpisih o razlastitvi. Napačno je bil uporabljen tudi prvi odstavek 6. člena ZDen. Sklicevanje sodišča na sklep II Ips 984/2007 ni utemeljeno, saj sta v tej zadevi hkrati tekla postopka po 25. in 73. členu ZDen. Po drugi strani pa ne upošteva sklepa II Ips 236/2006, ki upošteva stanje ob uvedbi postopka o odškodnini. Glede na vse navedeno ji je bila priznana bistveno manjša odškodnina, odločitev pa je v nasprotju z načelom, da se ne povzroča novih krivic, in ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Glede obresti poudarja, da ne gre za obresti od odškodnine, temveč za obresti od obveznic, ki so njihov sestavni in neločljivi del. Predlagateljica ima zato na podlagi prisojene odškodnine le pravico zahtevati izročitev obveznic. Odločitev posega v sam način izvršitve dosojene odškodnine oziroma v način izročitve in izplačila obveznic, kar pa ne more biti predmet odločanja. Glavnica obveznic z obrestmi se izplačuje skupaj v obliki kuponov. Upoštevaje logiko izpodbijane odločitve bi bilo izplačilo obveznic ob zapadlosti zadnjega kupona enako nič. Znesek nepriznanih obresti pa znaša približno 209.000,00 EUR. Izpodbijana odločitev pomeni spremembo obveznosti izdajatelja vrednostnega papirja in s tem kršitev načela pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo. Odločitev prezre, da zavezanca bremeni obveznost izplačila odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe. Napačno je uporabljen 12. člen Uredbe. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-144/97, s katero je bilo že odločeno o pravici prejemnikov obveznic do obresti. V nasprotju je tudi s predhodno odločitvijo sodišča v isti zadevi (sklep VSL II Cp 2318/2011) in odločitvijo v drugi zadevi med istima strankama (sklep VSL II Cp 2939/2008). Opozarja še, da je nasprotni udeleženec zavezancem doslej izplačeval obresti od obveznic od 1. 7. 1996, zato odločitev pomeni kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

4. Nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev oziroma zavrženje. Med drugim opozarja, da je zavezančev položaj po 73. členu ZDen primerljiv z razlastitvijo. Zato po eni strani odškodnina, do katere je upravičen, ustreza prometni vrednosti vrnjenega premoženja, po drugi strani pa zanj škoda nastane šele z izročitvijo premoženja. Rešitev, ki bi mu priznala obresti za nazaj, bi bila nezdružljiva z namenom te odškodnine. Opozarja, da so odločitev sodišč o obrestih neenotne. S sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 242/2009 je bila zavržena revizija zoper eno od teh odločitev, in sicer ker gre pri obrestih za postransko terjatev. Meni, da zato revizija v tem delu ni dovoljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zavzemanje nasprotnega udeleženca za zavrženje revizije v delu, v katerem je izpodbijana odločitev o obrestih, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 242/2009 z dne 26. 7. 2012, na katerega se v odgovoru sklicuje nasprotni udeleženec, revizijo zavrglo zato, ker je bila predmet revizijskega izpodbijanja samo odločitev o obrestih. Ker postranske terjatve, pa čeprav v procesni obliki, ne vplivajo na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Obravnavan primer je drugačen, saj predlagateljica z revizijo izpodbija tudi glavnico, ki presega 40.000,00 EUR.

7. Predmet obravnavane zadeve je predlagateljičina zahteva za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen. Po tej določbi gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

8. Za predlagateljico je sporna višina priznane odškodnine glede na to, da je bila vrednost obravnavanih nepremičnin po podržavljenju bistveno povečana. Za tak primer je šlo tudi v zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo s sklepom II Ips 984/2007 z dne 31. 3. 2011. Izpodbijana odločitev sledi razlagi 73. člena ZDen v navedenem sklepu.

9. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 984/2007 najprej opozorilo na temeljne cilje ZDen in okoliščine njegovega sprejema. Njegov temeljni namen je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, odvzetega s prisilnimi predpisi oziroma na prisilen način med drugo svetovno vojno in v določenem obdobju po njej. Iz tega namena izhaja pomembna omejitev, naj zakon ne bi bil podlaga za povzročanje novih krivic. Izraz slednjega so tudi določbe 25. in 73. člena ZDen. Določbe 25. člena ZDen upravičencem (po njihovi izbiri) tako omogočajo vrnitev podržavljenega premoženja v naravi tudi v primeru bistveno povečane vrednosti nepremičnine; upravičenci pa so tistim, ki so vrednost nepremičnine bistveno povečali, dolžni povrniti razliko v vrednosti. V 73. členu ZDen je zavezancem za vrnitev nepremičnine, ki so jo pridobili na odplačen način, zagotovljena odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - slednje je posledica izhodišča, da se tudi uporabnikov družbenih sredstev z zakonskimi rešitvami ne sme spraviti v tak položaj, ki bi bil vzrok za prenehanje njihove dejavnosti oziroma likvidacije pravne osebe.

10. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala zaradi vlaganj zavezanca (oziroma njegovega pravnega prednika), mora zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, je upravičen (tudi) do odškodnine po 73. členu ZDen - vendar le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. Pri tem pa ne gre samo za to, da se prepreči možnost, da bi dobil investicije povrnjene dvakrat, temveč gre tudi za dva različna postopka z različno podlago ter da je za vsako obveznost zavezan drug subjekt. Upravičenja po 25. členu se uveljavljajo v postopku denacionalizacije, v katerem se sicer ugotavlja pravica upravičenca do vrnitve nepremičnine v naravi, višina povečane vrednosti nepremičnine in odškodnina za razliko v vrednosti, ki jo je dolžan povrniti denacionalizacijski upravičenec. Upravičenja po 73. členu ZDen pa se uveljavljajo v posebnem (samostojnem) nepravdnem postopku, v katerem se ugotavlja, ali je zavezanec nepremičnino pridobil odplačno in odškodnina, ki se izplača v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Zavezanec torej lahko razliko v vrednosti nepremičnine zahteva le od upravičenca po 25. členu ZDen in ne more te razlike vključevati v odškodnino po 73. členu ZDen ter uveljavljati odškodnino za sedaj večvredno nepremičnino od nasprotnega udeleženca. Predlagateljica ima sicer prav, da sta metodi vrednotenja pod 25. in 73. členu ZDen različni. Ker upoštevaje politične in družbene okoliščine, v katerih je bil sprejet, ZDen ne omogoča vzpostavitve prejšnjega stanja, opisana razlaga kljub morebitnim razlikam, ki teoretično lahko nastanejo na račun različnih metod vrednotenja po 25. in 73. členu ZDen, ni v nasprotju z namenom 73. člena ZDen, ki je v ohranjanju produkcijske učinkovitosti uporabnikov družbenih sredstev.

11. Po povedanem niso utemeljeni revizijski pomisleki, da stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sklepu II Ips 984/2007, ne velja tudi za obravnavani primer. Ni namreč odločilno, da sta v zadevi II Ips 984/2007 postopka po 25. in 73. členu ZDen tekla hkrati, temveč da je vračilo razlike na račun povečanja vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo po podržavljenju, v celoti urejeno s 25. členom ZDen. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov za sklicevanje na sklep II Ips 984/2007 in za zavrnitev pritožbenega sklicevanja na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 236/2006. Podobnost dejanske in pravne situacije med obravnavano zadevo in zadevo II Ips 984/2007 očitno izhaja že iz v izpodbijanem sklepu uporabljenih argumentov, vezanih na situacijo, v kateri je zavezanec za vrnitev v naravi nepremičnino odplačno pridobil potem, ko je bila njena vrednost po podržavljenju bistveno povečana, zato sodišču druge stopnje tega ni bilo treba še dodatno pojasnjevati. Glede pritožbenega sklicevanja na sklep II Ips 236/2006, pa ne drži, da se sodišče druge stopnje do njega ni opredelilo. Pojasnilo je, da iz tega sklepa ne izhaja drugačno stališče od zavzetega v sklepu II Ips 984/2007 in v obravnavani zadevi, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče(1), pri čemer pa je šlo v navedeni zadevi za specifično situacijo, ko je zavezanec na podlagi dogovora z denacionalizacijskim upravičencem obdržal nepremičnino in mu v zameno za to izplačal odškodnino, v obravnavani zadevi aktualno vprašanje pa tam ni bilo izpostavljeno na enak način kot tu.

12. Predlagateljica pa tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost odločitve v obrestnem delu. Obresti so po svoji vsebini plačilo za prepustitev rabe denarja. Brez glavne terjatve ne morejo nastati(2). Predlagateljičino upravičenje po 73. členu ZDen je nastalo šele z vrnitvijo nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Do tega trenutka je nepremičnino lahko uporabljala. Če nepremičnina denacionalizacijskemu upravičencu ne bi bila vrnjena v naravi, ji pravica po 73. členu ZDen sploh ne bi nastala. Ker je tako šele z vrnitvijo izgubila nepremičnino in pridobila terjatev po 73. člen ZDen, ji zato ne gredo obresti pred tem trenutkom. Odškodnina iz 73. člena ZDen gre predlagateljici sicer v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada(3). Tudi pri obveznicah, ki so dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj njenemu imetniku obveže, da mu bo ob dospelosti izplačal vrednost glavnice s pripadajočimi obrestmi(4), pa imajo obresti funkcijo plačila za prepustitev rabe denarja.(5) Drugačne zapadlosti predlagateljičine terjatve pa ni mogoče upravičevati niti s sklicevanjem na njene morebitne obveznosti iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Tem obveznostim bi se predlagateljica lahko izognila s pravočasno izročitvijo premoženja denacionalizacijskemu upravičencu.(6)

13. Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje na odločbo U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999, s katero je Ustavno sodišče odpravilo 13. člen Uredbe, ki je določal, da se prejemniku izročijo obveznice brez pravic do izplačila polletnih obrokov, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic. Ustavno sodišče je namreč veljavnost navedene določbe Uredbe presojalo z vidika ureditve obveznic v ZDen in ZSOS kot sredstva za izpolnitev denacionalizacije v obliki odškodnine, torej z vidika položaja tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki jim nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice in lastninskega deleža. Ne rešuje pa ta odločba Ustavnega sodišča, kot to zmotno meni predlagateljica, tudi upravičenj, ki jih imajo zavezanci na podlagi 73. člena ZDen in ki se po zapadlosti bistveno razlikujejo od upravičenj, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci.

14. Obveznice iz 45. člena ZDen so instrument odloženega plačila obveznosti države iz naslova denacionalizacije. Obveznice so izplačljive v polletnih obrokih v obdobju 20-ih let s 6 % obrestno mero(7), pri čemer se je glavnica začela obrestovati 1. 7. 1996, izplačevati pa 1. 12. 2004, prvi obrok je zapadel 15. 1. 1997, zadnji pa zapade 1. 6. 2016(8). Ker so obveznice namenjene izplačevanju odškodnine za podržavljeno premoženje tistim denacionalizacijskim upravičencem, ki jim premoženja ni bilo mogoče vrniti v naravi (drugi odstavek 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZDen), je temu prilagojena opisana ureditev v 45. členu ZDen, ZSOS in Uredbi. Terjatev denacionalizacijskih upravičencev je namreč nastala že z začetkom veljavnosti ZDen (7. 12. 1991), ko so lahko začeli z vlaganjem zahtevkov za vrnitev med drugo svetovno vojno in v določenem obdobju po njej odvzetega premoženja. Ne glede na to je zakonodajalec, upoštevaje politične in družbene okoliščine vračanja odvzetega premoženja ter sistemsko naravo ureditve denacionalizacije, začetek obrestovanja glavnice odložil do 1. 7. 1996, začetek njenega izplačevanja pa na 1. 12. 2004.(9) Opisana ureditev obrestovanja obveznic po 45. členu ZDen zahtevkom po 73. členu ZDen, ki so zapadli po 1. 7. 1996, torej ni v celoti prilagojena in je zato zanjo tudi ni mogoče v celoti uporabiti. Ker zavezanci, iz sredstev katerih se je po določbah ZDen vrnila nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, do obresti pred vrnitvijo nepremičnine niso upravičeni, je treba Uredbo uporabiti tako, da jim gredo obresti od vrnitve nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Pri tem pa ne gre za poseg v obveznice kot dolžniški papir. V to niti ni mogoče poseči. Vpliva pa taka odločitev na način izpolnitve, predpisan tudi s posameznim sklepom o njihovi izdaji, ki za izročitev obveznic, izdanih po letu 1997 upošteva, da so posamezni polletni obroki iz obveznic v izplačilo zapadli že pred njihovo izročitvijo(10).

15. Revizijski očitek kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki naj bi bil v tem, da je nasprotni udeleženec doslej izplačeval obresti od obveznici od 1. 7. 1996, ni utemeljen. Z vidika enakega obravnavanja kot sestavnega dela pravice do enakosti pred zakonom, ni pomembno, kako je ravnal nasprotni udeleženec, temveč so pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enake predlagateljičinemu(11). Sicer pa iz sklicevanja nasprotnega udeleženca na sodne odločbe sodišč druge stopnje in Vrhovnega sodišča izhaja, da se je že prej zavzemal za drugačno razlago začetka teka obresti.

16. Nazadnje je kot neutemeljen treba zavrniti tudi revizijski očitek o neenakem obravnavanju, ki naj bi bil v tem, da je sodišče uporabilo splošne civilne predpise pri odločanju o obrestih, ne pa tudi, ko je odločalo o višini odškodnine, in s tem povezan očitek o zmotni uporabi prvega odstavka 6. člena ZDen. Po navedeni določbi ZDen se glede zadev, ki jih ureja ta zakon, splošni premoženjski predpisi oziroma odškodninski predpisi uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. Pri odločanju o višini odškodnine je sodišče izhajalo iz tega, da ZDen ni zgrajen na institutih civilnega prava in s tem v zvezi na vzpostavitvi prejšnjega stanja, podlaga za določitev odškodnine pa je hkrati celovito urejena z določbami 25. in 73. člena ZDen. Pri odločanju o obrestih pa je bilo treba uporabiti temeljno pravilo, da obresti od denarne terjatve ni mogoče priznati za čas pred njenim nastankom. Drugačna razlaga bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine iz 73. člena ZDen.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker predlagateljica z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

Op. št. (1): Prim. zadnji stavek šestega odstavka ožjega dela obrazložitve sklepa II Ips 236/2006. Op. št. (2): S. Cigoj, Teorija obligacij, Ljubljana 2003, str. 56. Op. št. (3): Drugi odstavek 73. člena ZDen.

Op. št. (4): B. Tičar, Borza, Ljubljana, 1991, str. 42. Op. št. (5): Da imajo enako dohodkovno funkcijo tudi obresti od obveznic iz 45. člena ZDen, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-260/04 z dne 20. 4. 2007, ki se sicer nanaša na obdavčenje obresti iz obveznic.

Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2013 z dne 24. 11. 2014. Op. št. (7): Drugi in tretji odstavek 45. člena ZDen.

Op. št. (8): 7. b člen ZSOS ter 7. in 8. člen Uredbe.

Op. št. (9): Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999, tč. 8. Op. št. (10): Npr. 5. člen Sklepa o sedmi izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ur. l. RS, št. 80/07. Op. št. (11): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-392/05 z dne 19. 10. 2006.