Jedro

Odločba o vračilu premoženja po določbah ZPVAS je tako kot odločba o vračilu premoženja na podlagi ZDen oblikovalna (konstitutivna) odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke. Ta odločba postane materialno pravnomočna. Z njeno pravnomočnostjo (oziroma s pretekom roka, ki je v njej določen) v odločbi določen upravičenec postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen SPZ). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V primeru izpodbijane odločbe, ki je izdana v upravnem postopku, je to mogoče le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2085/2014-6 z dne 19. 5. 2015 spremeni tako, da se odločba Upravne enote Kočevje, št. 32101-17/96/153 z dne 22. 5. 2014, odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 123 k. o. X, ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 616,47 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kočevje, št. 32101-17/96/153 z dne 22. 5. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-34/2014/2 z dne 10. 11. 2014. 2. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo v 1. točki odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe izročiti upravičencem v last premoženje, navedeno v 3. točki izreka, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina Republike Slovenije; v 2. točki izreka je določil upravičence po deležih za: A. B. do ½, C. D. in E. F. do ¼ ter G. H. do ¼; v 3. točki izreka je natančneje opredelil vrnjene nepremičnine; v 4. točki je odločil, da je izdana odločba podlaga za vzpostavitev lastninskega stanja po uradni dolžnosti, in v 5. točki izreka določil kot začasnega upravitelja premoženja predsednika Agrarne skupnosti I. J. Drugostopenjski organ je pritožbo, ki sta jo vložila tožnik in I. J., zavrnil. 3. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na ugotovitve upravnih organov o poteku odločanja v postopku odvzema premoženja nekdanji agrarni skupnosti in poteku postopka izdaje odločbe o denacionalizaciji. Navaja, da so bile z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kočevje, št. 16 z dne 9. 4. 1949, agrarni skupnosti podržavljene tudi nepremičnine s parc. št. 1234 in 123 k.o. X; da je bila ta odločba v tem delu razveljavljena s kasnejšo odločbo iz leta 1955; ter da je bilo s kasnejšima odločbama iz leta 1967 in 1989 odločeno, da se za del zemljišč s parc. št. 1234 in 123 prizna lastninska pravica tam navedenim osebam v obsegu zemljišč, ki so si jih prilastili in jih imajo v posesti, pri čemer priznana površina skupaj z drugimi posestnikovimi zemljišči ne sme presegati veljavnega zemljiškega maksimuma, prilastitelji pa morajo urediti katastrsko in zemljiškoknjižno stanje. Ker zaradi nemožnosti ugotovitve natančne površine podržavljenja oziroma načina delitve nepremičnin med podržavljeno površino in površino, ki ni bila podržavljena prilastiteljem oziroma lastnikom, nobeden od več postavljenih izvedencev ni mogel izdelati poročila, je po presoji sodišča prve stopnje odločitev organa, da se ne postavi že petega izvedenca v predmetnem postopku, zakonita in racionalna. Pri tem upošteva, da prilastitelji oziroma lastniki, ki poznajo oziroma so poznali obseg in meje delov parcel, katerih lastniki so postali z odločbama iz leta 1967 in 1989, kljub jasnim napotilom niso poskrbeli za izdelavo elaborata oziroma delilnega načrta, na podlagi katerega bi bila možna izvedba vpisov v kataster in v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje še navaja, da se ne glede na izpodbijano odločbo o lastninski pravici (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku (navaja sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 509/2009 in II Ips 424/2010) na podlagi lastninske tožbe zoper v tej odločbi določene upravičence oziroma njihove pravne naslednike.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja s sklicevanjem na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je pravni naslednik lastnice dela vrnjenih nepremičnin in da je upravni organ z izpodbijanim upravnim aktom odločil tudi o vrnitvi premoženja, glede katerega je bila odločba o podržavljenju z dne 9. 4. 1949 spremenjena. Meni, da v tem delu sporno premoženje ni postalo družbena lastnina in ne more biti predmet denacionalizacije. Zmotno naj bi bilo stališče, da svojo lastninsko pravico še lahko uveljavlja z lastninsko tožbo. Trdi, da izpodbijane odločitve ni mogoče utemeljevati s tem, da lastniki niso poskrbeli za izvedbo svojih pravic v katastru in zemljiški knjigi. To naj jim ne bi uspelo tudi zaradi stališč Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki vztraja, da je treba izračunati površino zemljišč, na katerih je bila priznana lastninska pravica K. L. in M. N., in da je odmera teh parcel stvar denacionalizacijskega postopka. Upravni organ naj ne bi v celoti postopal v skladu z napotki odločbe z dne 22. 7. 2003, s katero je bila v postopku po nadzorstveni pravici odpravljena prvotna odločba o denacionalizaciji z dne 6. 11. 1998, in sicer glede napotila, da se ugotovi, komu in v kakšnem obsegu je bila s prejšnjimi odločbami priznana lastninska pravica. Trdi, da izračun te površine lahko opravi organ sam.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki ni podala vsebinskega odgovora, in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki na revizijo ni odgovoril. Dovoljenost revizije:

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. 7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo tožnik uveljavlja, je revizija lahko dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010 in X Ips 260/2011 ter sklep Ustavnega sodišča U-I-117/09, Up-501/09). Ker je v obravnavani zadevi predmet upravnega spora obseg premoženja, ki se vrača v naravi, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Tožnik navaja, da dovoljenost uveljavlja tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, utemeljuje pa jo z razlogi, ki so po svoji vsebini razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpostavlja namreč pravno nevzdržnost stališča izpodbijane sodbe, po katerem naj tožnik varstvo svoje lastninske pravice na premoženju, za katerega trdi, da ni bilo podržavljeno, pa je bilo z izpodbijano odločbo o denacionalizaciji vrnjeno agrarni skupnosti, išče v pravdnem postopku zoper denacionalizacijske upravičence.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je navedeno pravno vprašanje pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, zato je revizijo dovolilo in obravnavalo v tem obsegu (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).(1) Vsebinska presoja revizije:

10. Revizija je utemeljena.

11. Predmet obravnavanega postopka je vračanje premoženja po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja (v nadaljevanju ZPVAS). Po določbah 8. člena ZPVAS se članom ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti vrnejo premoženjske pravice, ki so jim bile odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS. Člani agrarne skupnosti lahko uveljavljajo le tisti obseg premoženjskih pravic, ki so jih imeli sami oziroma njihovi pravni predniki ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici.

12. Iz ugotovitev organa, na katere se opira tudi izpodbijana sodba, izhaja, da so bile z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kočevje, št. 16 z dne 9. 4. 1949, agrarni skupnosti med drugim podržavljene tudi nepremičnine s parc. št. 1234 in 123, k.o. X. Z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo II-1429/2/55 z dne 14. 6. 1955, je bila navedena odločba, št. 16 z dne 9. 4. 1949, v obsegu navedenih nepremičnin razveljavljena, ker je bila izdana s strani stvarno nepristojnega organa. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se sklicujeta še na odločbi Skupščine občine Kočevje, št. 462-28/62-3/7 z dne 23. 1. 1967 in št. 462-28/62-3/7 z dne 17. 1. 1989. Z odločbo z dne 23. 1. 1967 je bila za del zemljišč s parc. št. 1234 in 123 priznana lastninska pravica tam navedenim osebam v obsegu zemljišč, ki so si jih prilastili in jih imajo v posesti po oddelkih, ki so v naravi zamejničeni, prilastiteljem pa je bila naložena ureditev katastrskega in zemljiškoknjižnega stanja (s pridobitvijo delilnega načrta in njegovim vpisom v kataster in nato v zemljiško knjigo). Z odločbo z dne 17. 1. 1989 je bilo določeno še, da se prilastiteljem po odločbi z dne 23. 1. 1967 prizna površina zemljišč, ki skupaj z drugimi posestnikovimi zemljišči ne bo presegla zemljiškega maksimuma po veljavnem zakonu. Ugotovljeno je še, da je bila v zemljiški knjigi izvedena le odločba št. 16 z dne 9. 4. 1949, kar pomeni, da zemljiška knjiga izkazuje stanje ob podržavljenju iz leta 1949. 13. Z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, so bile članom agrarne skupnosti nepremičnine s parc. št. 1234 in 123 vrnjene v obsegu, v katerem so bile podržavljenje z odločbo št. 16 z dne 9. 4. 1949. Bistvo tožnikovih ugovorov pa je, da je bilo s tem odločeno tudi o premoženju, ki ni bilo podržavljeno in na delu katerega ima sam lastninsko pravico.

14. Med strankami niti ni sporno, da do podržavljenja ni prišlo v obsegu, kot izhaja iz odločbe št. 16 z dne 9. 4. 1949. To je razvidno tudi iz vseh navedenih odločb, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje. Odločba št. 16 z dne 9. 4. 1949, ki je bila izdana na podlagi 1. člena Zakona o agrarnih skupnostih (Ur. l. LRS št. 52/47, v nadaljevanju ZAS), je bila namreč z instančno odločbo z dne 14. 6. 1955 glede nepremičnin parc. št. 1234 in 123 razveljavljena zaradi stvarne nepristojnosti organa, ki je izdal odločbo. V razveljavljenem delu pa je nato na podlagi II. in III. točke izreka instančne odločbe z dne 14. 6. 1955 v zvezi z 2. členom ZAS(2) stekel postopek po določbah 51. člena(3) Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (Ur. l. LRS, št. 10-61/48 s spremembami) in Uredbe o postopku za raziskovanje prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti (Ur. l. LRS, št. 24-148/60, 20-191/61) oziroma Zakona o raziskanju prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 22/65). V tem postopku pa sta bili izdani odločbi št. 462-28/62-3/7 z dne 23. 1. 1967 in št. 462-28/62-3/7 z dne 17. 1. 1989, v katerih je bila na delu nepremičnin parc. št. 1234 in 123 priznana lastninska pravica tam navedenim osebam.

15. Ker organu v dosedanjem postopku tudi z imenovanjem več izvedencev ni uspelo razmejiti podržavljenega premoženja od premoženja, na katerem naj bi bila določenim osebam (med katerimi so pravni predniki tožnika) priznana lastninska pravica, je z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, članom agrarne skupnosti vrnil vse premoženje, ki je bilo zajeto z odločbo št. 16 z dne 9. 4. 1949 pred njeno delno razveljavitvijo, torej tudi del nepremičnine, na katerem naj bi bila z odločbama iz leta 1967 in 1989 tožnikovim pravnim prednikom priznana lastninska pravica. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje presodilo, da z izpodbijano odločbo o vrnitvi premoženja niso dokončno razrešena vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin, zaradi česar naj bi tožnik svoje lastninsko upravičenje na podlagi odločb iz leta 1967 in 1989 lahko uveljavljal v pravdnem postopku po končanem denacionalizacijskem postopku zoper denacionalizacijske upravičence.

16. Navedeno stališče izpodbijane sodbe, glede katerega je bila dovoljena revizija, je zmotno. Neutemeljeno je tudi s tem povezano sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 509/2009 z dne 9. 9. 2010 in II Ips 424/2010 z dne 8. 9. 2011, saj so bila tam navedena stališča presežena z odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 in nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodba II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016). Odločba o vračilu premoženja po določbah ZPVAS je namreč tako kot odločba o vračilu premoženja na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oblikovalna (konstitutivna) odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke. Ta odločba postane materialno pravnomočna. Z njeno pravnomočnostjo (oziroma s pretekom roka, ki je v njej določen) v odločbi določen upravičenec postane lastnik vrnjenega premoženja. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (42. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).(4) Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V primeru izpodbijane odločbe, ki je izdana v upravnem postopku, je to mogoče le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu.

17. Navedeno pomeni, da je organ dolžan pred izdajo odločbe o denacionalizaciji oziroma vračilu premoženja po ZPVAS ugotoviti obseg premoženja, ki je lahko predmet vračanja po določbah ZPVAS in ZDen. Če tega organ v obravnavanem primeru ne more storiti s pravno interpretacijo odločb št. 462-28/62-3/7 z dne 23. 1. 1967 in št. 462-28/62-3/7 z dne 17. 1. 1989 ter dopolnitvijo dejanskega stanja (s pridobitvijo podatkov, potrebnih za izračun površine v okviru zemljiškega maksimuma, zaslišanjem prič in s pomočjo izvedenca), mora še pred izdajo odločbe tožniku omogočiti, da zatrjevano lastninsko pravico uveljavlja z ustreznim pravnim sredstvom pred sodiščem splošne pristojnosti.

18. Po povedanem je bila v obravnavanem primeru zmotno uporabljena določba 8. člena ZPVAS. Tožnik je odločbo prvostopenjskega organa s pritožbo izpodbijal le glede parc. 123 k. o. X (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na parc. št. 123 k. o. X in na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v tem delu odpravilo odločbo prvostopenjskega organa ter mu v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ pri odločanju o tožnikovi zahtevi upoštevati v tej sodbi pojasnjena materialno pravna stališča Vrhovnega sodišča. Stroški:

19. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je tožena stranka za postopek na prvi stopnji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (veljavnega v času vložitve tožbe) dolžna povrniti stroške v priglašeni višini 203,30 EUR, povečani za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 248,03 EUR. Na podlagi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se tožniku za postopek z revizijo v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/15) priznajo stroški, odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer 282,00 EUR po tarf. št. 3300 in 20,00 EUR po tarf. št. 6002, povečano za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 368,44 EUR.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 481/2014 z dne 20. 4. 2016. (2) „Predpisi tega zakona ne veljajo za skupna zemljišča in njih dele, pri katerih so udeleženci na podlagi zakonitega postopka pred 6. aprilom 1941 brez spora dejansko prevzeli svoja oddelila, kakor tudi za ona zemljišča in njih dele, ki spadajo pod Zakon o spremembah in dopolnitvah 36. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji z dne 26. 11. 1947 (Ur. l. FLRJ, št. 101-745/47).“

(3) Ta organom nalaga, da v določenem roku preiščejo vse primere prilastitve državnega zemljišča, prilastitve ledin in zemlje bivših agrarnih skupnosti. Tako prilaščene in razdeljene površine so se namreč v tem postopku praviloma priznale kot last njihovih dosedanjih posestnikov, v zvezi s čemer je bil omogočen tudi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

(4) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 193/2011 z dne 28. 12. 2011.