Jedro

Res je, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa to tudi ne pomeni, da je izpodbijana odločba že dokončna rešitev vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin (o tem pa – torej za vprašanje lastninske pravice - nedvomno gre), saj se o tem (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe vročiti v last premoženje, navedeno v 3. točki dispozitiva, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina Republike Slovenije, v 2. točki izreka določil upravičence za vračilo v naravi nepremičnin s parc. št. 2328, 2331/1 in 2408, k.o. ... po deležih: A.A. do ½, B.B. in C.C. do ¼ in D.D. do ¼, v 3. točki izreka natančneje opredelil vrnjene nepremičnine, v 4. točki odločil, da je izdana odločba podlaga za vzpostavitev lastninskega stanja po uradni dolžnosti in v 5. točki izreka določil kot začasnega upravitelja premoženja predsednika AS R. E.E. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za vračilo premoženja članom agrarne skupnosti R. na podlagi 9. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS). O zadevi je bilo že enkrat odločeno z odločbo z dne 26. 11. 1998. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka zaradi neupoštevanja odločbe Komiteja za družbeni razvoj in urejanje prostora Občine Kočevje z dne 17. 1. 1989, ki ga je prvostopni organ zavrgel, kar je drugostopni organ potrdil, tožnik pa je zoper akt vložil tožbo na naslovno sodišče, kateri je sodišče s sodbo, U 1469/2002 z dne 7. 5. 2003, ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku je organ postavil več izvedencev geodetske stroke zaradi ugotovitve površine nepremičnin po posameznih upravičencih zaradi njihove vrnitve v tem postopku. Organ je ugotovil, da po izdanih odločbah z dne 23. 1. 1967 in z dne 17. 1. 1989 postanejo solastniki določenih nepremičnin F.F., G.G., H.H. in I.I. in J.J. po različnih solastniških deležih, kar mora ugotoviti geodet (odločba z dne 17. 1. 1989). Z odločbo z dne 23. 1. 1967 je bilo v 4. točki posestnikom naloženo, da so dolžni po pravnomočnosti odločbe oskrbeti zavodu za izmero in kataster zemljišč v Kočevju odobren delilni načrt po oddelkih, ki izkazuje dejansko stanje v naravi in ga predložiti pristojnemu organu najpozneje do 31. 12. 1967. To nikoli ni bilo izvršeno. Organ je zato večkrat naložil strankam, da se odločbe izvršijo v zemljiški knjigi, sam je to poskušal storiti z postavitvijo izvedencev, vendar izvedeniškega poročila ni dobil, zato do izvršitve teh odločb v zemljiški knjigi ni prišlo. Odločbi z dne 23. 1. 1967 in z dne 17. 1. 1989 v zemljiški knjigi nista izvršeni in jih organ ne more upoštevati. Organ je tako ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 9. členu ZPVAS, saj je bilo premoženje navedenim upravičencem podržavljeno na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora Kočevje, št. 16 z dne 9. 4. 1949 po Zakonu o agrarnih skupnostih. Stanje podržavljenih nepremičnin do danes je nespremenjeno, odškodnina za podržavljena zemljišča ni bila določena. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi je povzel vsebino vseh izdanih odločb, poudaril, da na podlagi izdanih odločb ni mogoče ugotoviti natančne površine podržavljenja, po vsebini pa sta odločbi z dne 23. 1. 1967 in 17. 1. 1989 neizvršljivi, zato je prvostopni organ pravilno odločil, ko je štel, da je bilo premoženje podržavljeno z (odpravljeno) odločbo z dne 9. 4. 1949 (slednja je bila odpravljena z odločbo z dne 14. 6. 1955) in na njeni podlagi odločil. 3. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da je pravni naslednik lastnika dela nepremičnine s parc. št. 2331/1, k.o. F.F., ki je bil sin A.A., bivše lastnice nepremičnin do ½. Tožnik je nadalje navedel, da na podlagi odločb z dne 23. 1. 1967 in z dne 17. 1. 1989 večina parc. št. 2331/1 (kot tudi parc. št. 2328) ni postala družbena lastnina in zato ne more biti predmet vračanja agrarni skupnosti oziroma njenim članom. Tožnik ugotavlja, da prvostopni organ ni upošteval napotil drugostopnega organa, saj bi moral v ponovljenem postopku upoštevati pravnomočne odločbe, s katerimi je bila strankam v prejšnjih postopkih že priznana lastninska pravica. Organ je odločil, da površine ne more izračunati in je zato svojo odločitev nezakonito oprl na odločbo iz leta 1949, ki pa je bila prav v tem delu razveljavljena. Sodni izvedenec, ki ga je imenoval upravni organ, ga je obvestil z dopisom z dne 27. 1. 2014, da parcelacije parc. št. 2331/1 ni izvedel, opozoril je, kako bi moral potekati postopek parcelacije in sicer, da bi moral organ v skladu z dokončnimi upravnimi akti sam določiti površino parc. št. 2331/1, ki pripada pravnim prednikom tožnika, vendar tega ni storil. Ne glede na to je organ navedel, da ker ni dobil izvedeniškega poročila, ni mogel odločiti drugače. Tožnik meni, da če se organ s stališčem izvedenca ne strinja (kar bi se dalo sklepati iz obrazložitve odločbe, ko organ navaja, da je Geodetska uprava RS navedla, da bi moral izvedenec glede na to, da razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, izdelati izvedeniško mnenje), ne more postopka zaključiti iz tega razloga, temveč bi moral postaviti novega izvedenca. Ker tega ni storil, je bistveno kršil pravila postopka. Prvostopni organ je tudi povsem prezrl stališče Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, o tem, da se geodetski postopek parcelacije lahko začne šele takrat, ko bo organ določil površino, ki jo je treba odmeriti. Tožnik tako meni, da bi moral organ najprej določiti površino parc. št. 2331/1, ki v skladu z navedenima odločbama pripada pravnim prednikom tožnika in na podlagi tako določene površine bi se lahko izdelal elaborat geodetske izmere oziroma parcelacija. Upravno sodišče se je že opredelilo vsebinsko do izdanih odločb (U 1469/2002). Četudi odločbe o priznanju lastninske pravice dotedanjim posestnikom v zemljiški knjigi niso bile izvedene, pa to ne pomeni, da prilastitelji niso postali lastniki in je stališče organa, da je kot dokaz o lastništvu šteti zemljiškoknjižni vpis, zmotno. Glede na to, da je v izreku pravnomočne odločbe z dne 17. 1. 1989 ugotovljeno, da del zemljišča s parc. št. 2331/1 in 2328 ni postalo družbena lastnina in glede na to odločbo v zvezi z odločbo z dne 23. 1. 1967 so pravni predniki tožnika in tudi že tožnik sam predmetne nepremičnine priposestvovali in so postali lastniki na originaren način. V točki 1.b.) odločbe z dne 17. 1. 1989 izhaja, da se III. točka spremeni tako, da se prilastiteljem ne prizna preostali del parc. št. 2331/1, ki presega zemljiški maksimum. V obrazložitvi pa še, da je bilo v predmetnem postopku ugotovljeno, da so si prilastitelji zemljišča razdelili in jih dejansko uživali pred 6. 4. 1941. Prav tako je bilo ugotovljeno, da imata F.F. in G.G. skupaj 20 ha 2 a 75 m2 zemljišča, od tega 2 ha 07 a 21 m2 gozda. Iz teh podatkov o zemljiščih je mogoče izračunati površino zemljišča, ki jima pripada in sicer na način, da od 45 ha (to je bil zemljiški maksimum v času izdaje odločbe iz 1989 v skladu s 53. in 59. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih) odštejemo skupno izmero zemljišč, ki sta jih imela v času izdaje odločbe iz 1989 in dobimo površino parc. št. 2331/1, ki jima pripada skladno z odločbo iz 1989, torej površina v velikosti 24 ha 76 a 25 m2. Preostali del parc. št. 2331/1 v velikosti 15 ha 36 a 89 m2 je mogoče razdeliti v tem postopku. Iz teh podatkov je mogoče izračunati tudi delež, ki pripada F.F. in G.G. in del, ki pripada RS, ki je tudi predmet vračanja (celotna površina parc. št. 2331/1 znaša 40 ha 13 a 14 m2). Za matematični izračun organ ne potrebuje izvedenca, temveč lahko sam izda dopolnilno odločbo, kjer namesto opisnih deležev določi matematično izračunane deleže, ki pripadajo F.F. in G.G., prav tako lahko izda odločbo o vračilu premoženja članom agrarne skupnosti za delež v velikosti 153689/401314-tin glede na deleže po posameznih upravičencih. Za parcelo št. 2328 pa je nesporno ugotovljeno, kar določa tudi odločba z dne 23. 1. 1967, da si jo razdelijo upravičenca H.H. in I.I. vsak do ¼, J.J. pa do ½. Ker je organ kršil pravila postopka, nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje in posledično kršil materialno pravo, je odločba nezakonita, zato je tožnik predlagal, da sodišče tožbi v celoti ugodi, odločbo odpravi v 2. in 3. točki izreka, v delu, ki se nanaša na parc. št. 2328 in 2331/1, k.o. ..., ter toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS v danem roku na tožbo ni odgovoril. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu -v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

8. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa, ki jo je v celoti potrdil drugostopni organ, pravilna. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi naslednjih ugotovitev: - da so bile z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kočevje št. 16 z dne 9. 4. 1949 agrarni skupnosti podržavljene med drugim tudi nepremičnine s parc. št. 2328 in 2331/1, k.o. ..., - da je bila citirana odločba v tem delu razveljavljena s kasnejšo odločbo leta 1955, - da je bilo z odločbo Skupščine občine Kočevje, št. 462-28/62-3/7 z dne 23. 1. 1967, med drugim odločeno, da se za del zemljišč s parc. št. 2328 in 2331/1, prizna lastninska pravica tam navedenim osebam v obsegu zemljišč, ki so si jih prilastili in jih imajo v posesti po oddelkih, ki so v naravi zamejničeni, da pa morajo prilastitelji ustrezno urediti zemljiškokatastrsko in zemljiškoknjižno stanje (z pri pristojnem zavodu izdelavo delilnega načrta in njegovim vpisom v kataster in nato v zemljiško knjigo), - da je bilo z odločbo z dne 462-28/62-3/7 z dne 17. 1. 1989, še določeno, da se prilastiteljem po odločbi z dne 23. 1. 1967 prizna površina teh zemljišč, ki skupaj z drugimi posestnikovimi zemljišči ne bo presegla zemljiškega maksimuma po veljavnem zakonu, in – da (razen odločbe št. 16 z dne 9. 4. 1949) nobena kasnejša odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, kar pomeni, da zemljišča knjiga izkazuje stanje ob podržavljenju iz leta 1949. Prvostopni organ je glede na opisano dejansko stanje, ki izhaja iz izdanih odločb ter zemljiške knjige, in v skladu z napotili drugostopnega organa (torej je tem napotilom sledil oziroma jim je poskušal slediti) v ugotovitvenem postopku še postavil več izvedencev zaradi natančne ugotovitve obsega podržavljenja oziroma natančneje določitve površine in meja zemljišč s parc. št. 2328 in 2331/1, k.o. ..., ki naj bi bilo po odločbah z dne 23. 1. 1967 in z dne 17. 1. 1989 v lasti posameznih fizičnih oseb (med drugim v lasti tožnikovega pravnega prednika oziroma tožnika), vendar izvedeniškega poročila ni bilo možno izdelati zaradi nemožnosti ugotovitve natančne površine podržavljenja oziroma načina delitve nepremičnin med podržavljeno površino in površino, ki ni bila podržavljena prilastiteljem oziroma lastnikom. Tožnik sicer ugovarja, da bi moral prvostopni organ glede na dopis zadnjega izvedenca geodetske stroke (ta je organu naložil, naj organ sam določi površino, ki pripade tožniku), s katerim se organ očitno ni strinjal, postaviti novega izvedenca, vendar je bila tudi po presoji sodišča odločitev organa, da se ne postavi že petega izvedenca v predmetnem postopku, zakonita in (predvsem) racionalna, zlasti ker so tudi po oceni sodišča prilastitelji oziroma lastniki delov parc. št. 2328 in 2331/1 tisti, ki so vedeli (oziroma vedo) oziroma bili seznanjeni (oziroma so seznanjeni) z obsegom in mejami delov parcel, katerih lastniki so postali z odločbama z dne 23. 1. 1967 in z dne 17. 1. 1989, ne pa upravni organ.

9. Ob tem sodišče še opozarja (in kar sta storila tudi organa v svojih odločbah), da kljub jasnim napotilom v odločbi z dne 23. 1. 1967 od takrat in vse do danes prilastitelji oziroma lastniki (in sedaj njihovi pravni nasledniki) niso naročili izdelave elaborata oziroma delilnega načrta za določitev novih parcel (njihovih meja in površin, katere so jim bile priznane v last) z delitvijo parc. št. 2328 in 2331/1, na podlagi katerega bi bil možen vpis v kataster in nato še vpis lastninske pravice na teh parcelah v zemljiško knjigo.

10. Glede na povedano pa izpodbijana odločitev zato tudi ni v nasprotju s stališči iz sodbe, U 1469/2002 z dne 7. 5. 2003. Res je, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa, kar sta odločbi z dne 23. 1. 1967 in 17. 1. 1989 bili, ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa to tudi ne pomeni, da je izpodbijana odločba že dokončna rešitev vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin (o tem pa – torej za vprašanje lastninske pravice - nedvomno gre), saj se o tem (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku – za odločanje o lastninskem sporu kot vrsti spora iz premoženjskih razmerij je pristojno sodišče po pravilih pravdnega postopka). Tako tudi sodna praksa (npr. sklepa Vrhovnega sodišča, II Ips 509/2009 z dne 9. 9. 2010, II Ips 424/2010). Tožnik lahko torej svojo lastninsko pravico uveljavlja z vložitvijo lastninske tožbe zoper v tej odločbi določene upravičence oziroma njihove pravne naslednike na pristojno civilno sodišče in v tistem postopku izkaže obseg svojih lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah oziroma nepremičnin.

11. Glede na navedeno je sodišče, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.