Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pomembno pravno vprašanje je samo vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi. Ker vsebina obravnavane zadeve ni presoja pravnih podlag ali vsebine Sporazuma med ministrstvom, pristojnim za delo, in Zavodom RS za zaposlovanje, temveč pravilnost uvrstitve revidenta v naziv na podlagi ZJU, obseg pravic, ki jih je revidentu zagotavljal Sporazum, za odločitev ni pomemben, posledično pa odločitev ni odvisna od presoje, ali je bil ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevan namen 73. člena ZDR in Direktive 2001/23, kot to revident izpostavlja z izpostavljenim pravnim vprašanjem.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo ministra za delo, družino in socialne zadeve, št. 18000-219/2004/47 z dne 23. 12. 2010 (I. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Z izpodbijano odločbo je minister za delo, družino in socialne zadeve na podlagi prvega odstavka 33. člena, prvega in tretjega odstavka 84. člena in 90. člena tedaj veljavnega Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU)(1) odločil, da se revident z dnem 1. 1. 2011 imenuje v naziv tretje stopnje – podsekretar. Tožena stranka je s sklepom, št. 10051-187/2011/3 z dne 2. 3. 2011, revidentovi pritožbi zoper odločbo z dne 23. 12. 2010 in zoper sklep z dne 26. 1. 2011 združila v en postopek (1. točka izreka sklepa), zavrnila pritožbo zoper odločbo z dne 23. 12. 2010 (2. točka izreka sklepa) in zavrnila tudi pritožbo zoper sklep z dne 26. 1. 2011 (3. točka izreka sklepa).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9. Revident kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje: „Ali izpodbijana odločba (z dne 23. 12. 2010) in sklep (z dne 2. 3. 2011) v največji meri zasledujeta namen 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva 2001/23) ter Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. 2. 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva 77/187), upoštevajoč pogoje za imenovanje v naziv, to je stopnjo izobrazbe in delovne izkušnje revidenta“.

10. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o uvrstitvi revidenta v naziv izdana kot posledica prenosa pristojnosti odločanja o pritožbah zoper odločbe Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) na ministrstvo, pristojno za delo (peti odstavek 118. člena Zakona o urejanju trga dela, v nadaljevanju ZUTD). Podlaga za prevzem delavcev Zavoda, med njimi tudi revidenta, je podana v 190. členu ZUTD (ki nalaga obema delodajalcema sklenitev sporazuma) in ne v 73. členu ZDR, čeprav se Sporazum o prevzemu delavcev Zavoda (v nadaljevanju Sporazum) v uvodu sklicuje tudi nanj. Ta člen ZDR se namreč uporabi, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. V tem primeru preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika po zakonu samem in zato ni predvidena niti sklenitev posebnega sporazuma med delodajalcema niti sklenitev delovnega razmerja z delodajalcem prevzemnikom. Določba 73. člena ZDR ima podlago v Direktivi 2001/23, ta pa v c. točki prvega odstavka 1. člena izrecno določa, da Direktiva 2001/23 ne velja, če pride do prevzema delavcev zaradi upravne reorganizacije organov oblasti ali prenosa upravnih funkcij med organi oblasti. Posledično v takem primeru tudi 73. člen ZDR ne pride v poštev. Sicer pa je v zvezi s tem vprašanjem Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 197/2013 z dne 13. 1 2014, v kateri je šlo za podobno situacijo kot v obravnavanem primeru, že sprejelo stališče, da se prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med delodajalcema (organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja) lahko šteje za upravno reorganizacijo v smislu c. točke prvega odstavka 1. člena Direktive 2001/23. Ker pa vsebina te zadeve ni presoja pravnih podlag ali vsebine Sporazuma, temveč pravilnost uvrstitve revidenta v naziv na podlagi ZJU, obseg pravic, ki jih je revidentu zagotavljal Sporazum, za odločitev ni pomemben, posledično pa odločitev ni odvisna od presoje, ali je bil ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevan namen 73. člena ZDR in Direktive 2001/23, kot to revident izpostavlja z zgoraj navedenim pravnim vprašanjem.

11. Revident je s prehodom iz javnega zavoda v organ državne uprave (ministrstvo) vstopil v sistem javnih uslužbencev, za katerega velja ureditev iz drugega dela ZJU. V tem delu ZJU so vsebovane posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih (to je po 2. točki 6. člena ZJU tudi ministrstvo) in upravah lokalnih skupnosti, tudi določbe XI. poglavja, ki se nanaša na delovna mesta, položaje in nazive. Med temi je tudi določba 84. člena, ki govori o pridobitvi naziva in ki je bila vsebinska podlaga za izdajo izpodbijane odločitve o uvrstitvi revidenta v naziv – podsekretar. Revident v reviziji ne zatrjuje, da bi bila uvrstitev v ta naziv nezakonita, nasprotno, strinja se, da izpolnjuje pogoje za uvrstitev v ta naziv po ZJU, vendar pa bi morale biti upoštevane tudi delovne izkušnje, zato bi moral biti uvrščen v naziv – sekretar. Ta ugovor pa prvič izpostavi šele v reviziji, zato gre za nedopustno revizijsko novoto (87. člen ZUS-1), do katere se Vrhovno sodišče zato ne opredeljuje.

12. Od vprašanja, navedenega v 9. točki obrazložitve tega sklepa, torej ni odvisna odločitev v obravnavani zadevi, vprašanja, ali se tudi za delavca, ki iz javnega zavoda na podlagi zakona preide v organ državne uprave, uporablja določba o uvrstitvi v najnižji naziv (četrti odstavek 84. člena ZJU), pa revident ni izpostavil. Izpostavljeno vprašanje zato ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revident izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Uradni list RS, št. 63/07 – UPB in 65/08.