Jedro

Tožnik dejstvu, da bi bilo imenovanje v naziv tretje stopnje-podsekretar v nasprotju z izvrševanjem javnih nalog vodenja in odločanja v upravnih postopkih na drugi stopnji ne oporeka, niti ne oporeka temu, da bi bilo imenovanje v sporni naziv v nasprotju z Uredbo o notranji organizaciji delovnih mest in nazivih javne uprave in pravosodnih organih in Kolektivno pogodbo. Ker sporna odločitev nadalje temelji tudi na ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje tudi druge pogoje za zasedbo uradniškega delovnega mesta, torej so bile spoštovane zahteve iz 84. člen povezavi z 79. členom ZJU, je izpodbijana odločba izdana utemeljeno.

Upravno sodišče se do pravilnosti in zakonitosti sklenitve sporazuma, sklenjenega na temelju 73. člena ZDR, ne more opredeliti, prav tako predmet sodnega varstva v upravnem sporu ne morejo biti ugovori, ki se nanašajo na samo vsebino sporazuma oziroma zakonitost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ker je za presojo teh ugovorov pristojno Delovno in socialno sodišče, pa tudi sicer gre za vprašanja, ki niso predmet urejanja v izpodbijanem sklepu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je v izpodbijani odločbi št. 18000-219/2004/47 z dne 23. 12. 2010 odločilo, da se A.A., tožnik v tem upravnem sporu, s 1. 1. 2011 imenuje v naziv tretje stopnje – podsekretar. Odločitev je oprta na določbo 84. člena, 89. člena in 90. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) in ugotovitev, da se je 1. 1. 2011 začel uporabljati Zakon o urejanju trgu dela (ZUTD), ki je v 118. členu določil, da o pritožbah zoper Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ), o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti, odloča ministrstvo pristojno za delo. V 190. členu istega zakona je določeno tudi, da ZRSZ in ministrstvo pristojno za delo, do začetka uporabe tega zakona, skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda, ki so odločali o pravicah po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, na drugi stopnji. Prehod javnih uslužbencev v primeru prenosa nalog ureja določba 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Na navedeni pravni podlagi je bil sklenjen sporazum o prevzemu delavcev zavoda, ki so odločali o pravicah po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti na drugi stopnji, št. 1002-1/2010/5, na katerega osnovi je bil prevzet tudi A.A. Na podlagi sporazuma je z dnem 1. 1. 2011, z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in bo razporejen na uradniško delovno mesto pod šifro 1256 podsekretar, ki se opravlja v dveh zaporednih nazivih podsekretar in sekretar. Javni uslužbenec izpolnjuje pogoje glede aktivnega znanja uradnega jezika, predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, s čemer so izpolnjeni pogoji imenovanja v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu podsekretar in sicer v nazivu podsekretar. Javni uslužbenec mora skladno z 89. členom ZJU, najkasneje v roku enega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, opraviti še obvezno usposabljanje za imenovanje v naziv.

Vlada Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, je s sklepom št. 10051-187/2011/3 z dne 2. 3. 2011, v 1. točki izreka odločila, da se v en postopek združita pritožba javnega uslužbenca A.A. zoper odločbo št. 18000-219/2004/47 z dne 23. 12. 2010 in pritožba zoper sklep št. 18000-219/2004/55 z dne 26. 1. 2011. V 2. točki izreka je odločila, da se pritožba A.A., zoper odločbo št. 18000-219/2004/47 z dne 23. 12. 2010, kot neutemeljena zavrne, ter v 3. točki, da se kot neutemeljena zavrne pritožba zoper sklep št. 18000-219/2004/55 z dne 26. 1. 2011. Tožnik odločitvi oporeka. Pojasnjuje, da je imel pred 1. 1. 2011 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z ZRSZ z dne 23. 12. 2009, z obvestili o dodatkih k plači in organizacijski enoti ZRSZ, št. 111-37/9 z dne 23. 12. 2009 in št. 111-37/08-26 z dne 27. 10. 2010, za delovno mesto vodja – direktor področja I, uvrščeno v 51. plačni razred, za nedoločen čas. Po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi je tožnik v okviru delovnega mesta odločal o pravicah po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti na drugi stopnji. Tožnik je 30. 12. 2010, zgolj zato, ker mu je bilo s strani zaposlenih na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter ZRSZ zagroženo, da mu bo delovno razmerje, če ne podpiše pogodbe o zaposlitvi, prenehalo, ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal. V skladu z določbo 24. člena ZDR je tožnik 12. 1. 2011 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, v kateri je zahteval, da se mu preneha kršiti pravice iz delovnega razmerja in se pogodba o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010, kot nična, ne uporablja. Po stališču tožnika tožena stranka kogentne določbe 73. člena ZDR in Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001, ni pravilno uporabila. Dejstvo je, da se narava del in nalog, niti vsebina tožnikovega dela, nista v ničemer spremenili, s tem ko je tožena stranka 23. 12. 2010 izdala odločbo 18000-219/2004/47, s katero je tožnika imenovala v naziv tretje stopnje – podsekretar, pa je tožniku mimo kogentnih določb, določene pravice, ki jih je tožnik imel na dan prenosa, odvzela oziroma mu jih je omejila.

Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da v primeru prenosa dejavnosti pride do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR, torej po samem zakonu. Vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu. V skladu z ustaljeno sodno prakso ES je cilj Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe lastništva. Varstvo pravic delavcev je namreč stvar javnega interesa, torej se niti sam delavec ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo v skladu z direktivo oziroma zakonom. Sodna praksa je tudi zavzela stališče, da novo sklepanje pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom ni predvideno ter da delodajalec vstopi v pogodbo o zaposlitvi kakršna je že obstajala med delavcem in delodajalcem prenosnikom na dan prenosa. Bistveno je, da delodajalec prevzemnik njene vsebine ne more spreminjati, če pa delodajalec prevzemnik vsebino pogodbe o zaposlitvi spremeni, je to, tudi če delavec na to pristane, v nasprotju z javnim interesom ter kogentnimi določbami ZDR in Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da kot nezakonito odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 23. 12. 2010 in drugo točko sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 3. 2011. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo. Opozarja na dolžnost sklenitve sporazuma na podlagi 73. člena ZDR in dejstvo, da ZRSZ nima statusa državnega organa, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je organ državne uprave, kar nadalje pomeni tudi, da ob upoštevanju 1. točke 6. člena ZJU šteje za delodajalca Republika Slovenija, kar ne velja za zaposlene v ZRSZ. Določba 73. člena ZDR se nanaša na podjetja oziroma zasebni sektor, kamor ne sodita ne ZRSZ in ne ministrstvo. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 izrecno določa, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti, za kar gre v konkretnem primeru, ni prenos v smislu navedene direktive, kar posledično pomeni, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev niti uporaba 73. člena ZDR, niti Direktive 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001. Delovna mesta in nazivi v ministrstvih so določena z Uredbo o notranji organizaciji, sistematizaciji delovnih mest in nazivih organov javne uprave in pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba) in s Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (v nadaljevanju Kolektivna pogodba). V Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so dolžni upoštevati določila drugega dela ZJU, Uredbe in Kolektivne pogodbe za državno upravo, ZRSZ, ki je statusno javni zavod, pa ne uporablja niti drugega dela ZJU, niti Uredbe, niti Kolektivne pogodbe. Iz navedenega razloga je tožnikovo pričakovanje, da bo po prevzemu iz ZRSZ v Ministrstvo, še naprej opravljal svoje delo na istem delovnem mestu in z istim plačilom, neutemeljeno. Poleg tega na seznam strokovnih tehničnih delovnih mest v prilogi prvega odstavka 15. člena Kolektivne pogodbe ni delovnega mesta vodje – direktor področja I, poleg tega pa opis del in nalog na delovnem mestu v Ministrstvu tudi sicer tožniku ne dopušča, da bi lahko dela in naloge še naprej opravljal na strokovno tehničnem delovnem mestu. Tožnik namreč tudi nadalje vodi in odloča v upravnih postopkih na drugi stopnji, kar pomeni, da opravlja javne naloge, slednje pa lahko v državnem organu opravlja le javni uslužbenec razporejen na uradniško delovno mesto. Tožeča stranka je bila z izpodbijano odločbo z dne 23. 12. 2012 pravilno imenovana v naziv podsekretar, sicer uradniškega delovnega mesta pod šifro 1256, podsekretar v ministrstvu, na katerega je bila razporejena za nedoločen čas, ne bi mogla zasesti. Iz navedenega razloga sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Določba 84. členu ZJU, na katero se sklicujeta upravna organa in na kateri temelji izpodbijana odločitev, določa, da uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv. V naziv se uradnik imenuje z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva. Za uradniška delovna mesta se kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev s področja delovnega prava, določi med drugim tudi naziv (prvi odstavek 79. člena ZJU). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik vodi in odloča v upravnih postopkih na drugi stopnji, opravlja torej naloge, ki jih je pred uveljavitvijo ZUTD in pred sklenitvijo sporazuma med ZRSZ in Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, ki je bil sklenjen na podlagi 190. člena ZUTD, opravljal na ZRSZ. Upravno sodišče se do pravilnosti in zakonitosti sklenitve navedenega sporazuma, sklenjenega na temelju 73. člena ZDR, ne more opredeliti, prav tako predmet sodnega varstva v upravnem sporu ne morejo biti ugovori, ki se nanašajo na samo vsebino sporazuma oziroma zakonitost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ker je za presojo teh ugovorov pristojno Delovno in socialno sodišče, pa tudi sicer gre za vprašanja, ki niso predmet urejanja v izpodbijanem sklepu. Sodišče nadalje pojasnjuje tudi, da so prej navedeni ugovori ter ugotovitve obeh upravnih organov, da tožnik odloča v upravnih postopkih na drugi stopnji, kar pomeni, da opravlja javne naloge, relevantni le v toliko, da sodišče v tem upravnem sporu upošteva dejstvo, da je tožnik z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve sklenil pogodbo o zaposlitvi, s katero je bil dogovorjena vrsta del, ob upoštevanju izvedenih postopkov na podlagi določbe 190. člena ZUTD.

V obravnavanem upravnem sporu je torej sporno, ali je tožnik z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv tretje stopnje-podsekretar. Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožnik opravlja javne naloge, le te pa, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 79. člena ZJU lahko opravlja (med drugim) le, če je imenovan v naziv. Imenovanje v naziv je tako pogoj za izvrševanje javne naloge oziroma zasedbo delovnega mesta, samo imenovanje pa mora temeljiti na Uredbi in biti skladno s Kolektivno pogodbo. Tožnik dejstvu, da bi bilo imenovanje v naziv tretje stopnje-podsekretar v nasprotju z izvrševanjem javnih nalog vodenja in odločanja v upravnih postopkih na drugi stopnji, ne oporeka, niti ne oporeka temu, da bi bilo imenovanje v sporni naziv v nasprotju s prej navedeno Uredbo in Kolektivno pogodbo. Ker sporna odločitev nadalje temelji tudi na ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje tudi druge pogoje za zasedbo uradniškega delovnega mesta, torej so bile spoštovane zahteve iz 84. člen povezavi z 79. členom ZJU, je po mnenju sodišča izpodbijana odločba izdana utemeljeno, toliko bolj, ker se tožbeni razlogi nanašajo na način in postopek imenovanja v sporen naziv zgolj posredno. Sporna je namreč utemeljenost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi uporaba starega naziva, v katerem je tožnik opravljal naloge na ZRSZ, vendar so to ugovori, ki jih bo moralo,kot je sodišče že pojasnilo, v primeru če je tožnik sprožil sodno varstvo, obravnavati Delovno in socialno sodišče. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.