Jedro

Stranka, ki pri dokazovanju obsega funkcionalnega zemljišča ni pregledala aktov o prostorski ureditvi določenega področja, ni ravnala skrbno. Zaradi po zaključku postopka najdenega grafičnega dela zazidalnega načrta ni upravičena predlagati obnove postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog prvo tožene stranke za obnovo postopka zavrglo z argumentom, da bi nove dokaze (listine) lahko predložila preden je bil pravdni postopek končan s pravnomočno odločbo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 7.957,50 EUR.

2. Pritožuje se prvo tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu za obnovo postopka ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da družba L. d.d. dokumentacijo v zvezi z zemljišči prvo tožene stranke pridobiva iz treh različnih arhivov: svojega arhiva, arhiva tožene stranke in arhiva upravne enote. V zvezi z napolnitvijo pravnega standarda „zahtevana procesna skrbnost“ se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 164/2012. Opozarja, da prvo tožena stranka za obstoj listin iz februarja 1975 ni vedela; ni vedela, da te listine sploh obstajajo. Ker listin v njenem arhivu ni bilo, ji neskrbnosti ni mogoče očitati. Na listine je L. d.d. naletel naključno pri pregledovanju arhiva UE. Zahteva po pregledovanju arhivov vseh možnih subjektov, glede katerih obstaja najmanjša možnost, da posedujejo listine, presega zahtevano procesno skrbnost. Ne soglaša s stališčem, da bi prvo tožena stranka družbi L. d.d., ki zanjo ureja arhivsko dokumentacijo, lahko naročila iskanje novo najdene dokumentacije. Prvič zato, ker prvo tožena stranka za obstoj novo najdene dokumentacije sploh ni vedela. Drugič, ker gre za medsebojno razmerje s točno določenim namenom, t.j. ureditev centralne evidence nepremičnin prvo tožene stranke. Na osnovi obstoječe koncesijske pogodbe L. d.d. ni mogoče nalagati nalog, ki s koncesijsko pogodbo nimajo zveze. Predvsem pa gre za listine, ki bi bile lahko v katerem koli arhivu. L. d.d. dokumentacije ne bi urejal že več kot tri leta, če bi bile listine urejene in zbrane na enem mestu. Meni, da je zahteva po slepem iskanju dokumentov, glede katerih se niti ne ve, ali obstajajo, pretirana. Sprašuje se o mejah zahtevane skrbnosti oz. koliko oseb bi prvo tožena stranka morala najeti, da bi ravnala dovolj skrbno. Sprašuje se, ali se procesna skrbnost lahko nanaša le na listine in druge dokaze, s katerimi stranka razpolaga ali ji je vsaj znano, da obstajajo? Ali je stranka res ravnala neskrbno, ker iz previdnosti ni iskala kar tako na slepo? Zaključuje, da prvo tožena stranka listin iz leta 1975 v teku postopka ni mogla predložiti, ker za njihov obstoj – dokler je L. d.d. z njimi ni seznanil – ni vedela. L. d.d je listine povsem naključno našel pri svojem delu. Gre za listine ključnega pomena. Dokazujejo, da sporno zemljišče ni funkcionalno zemljišče, saj je bila na njem predvidena gradnja šestega poslovnega objekta. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožeča stranka za ureditev parkirišča že plačala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obnovo postopka prvo tožena stranka predlaga na osnovi 10. točke 394. čl. ZPP – ker je po zaključku postopka našla nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba. Za presojo skrbnosti njenega ravnanja v prejšnjem postopku je ključno, kakšne listine je po zaključku postopka naključno našla. Kot dokaz, ki naj bi dokazoval, da sporno zemljišče ni funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom, predlagateljica obnove navaja in prilaga grafični del programskega načrta zazidalnega načrta, ki ga je za naročnika S. – urejanje stavbnih zemljišč v letu 1975 izdelal U. (dokaz A 12). Zazidalni načrt, katerega sestavni del je poleg tehničnega dela tudi njegov programski del, je prostorski akt. Na njegovi podlagi so sprejeti prostorsko izvedbeni akti. Nesprejemljiv je zato pritožničin argument, da gre za listino, za obstoj katere ni vedela oz. ni mogla vedeti. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bila dolžna pregledati vse prostorske akte in prostorsko izvedbene akte, ki so bili podlaga za gradnjo na področju, kjer se nahaja sporno zemljišče. Vsi ti akti so namreč pomembni pri ugotavljanju funkcionalnega zemljišča objektov(1), ki so se gradili na spornih zemljiščih oz. v njihovi soseščini. Ne samo lokacijska dokumentacija, lokacijska dovoljenja, gradbena dovoljenja, uporabna dovoljena, tudi prostorski akti, ki so bili podlaga za njihovo izdajo, dokazujejo prostorsko ureditev določenega področja. Ker je zazidalni načrt prostorski akt, glede katerega je predpisano, kdo ga pripravi, ni mogoče pritrditi pritožnici, da bi morala iskati naključno in na različnih krajih. Tudi dejstvo, da gre za dokument iz leta 1975, ne zmanjšuje dostopnosti dokumenta, saj gre za prostorski akt, ki je podlaga za izdajo prostorskih izvedbenih aktov in ga prostorski načrtovalec zaradi njegove trajne narave ne samo hrani, temveč tudi objavi v Uradnem listu ali občinskem glasilu. Pritožnica zato neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da bi prostorski akt – če bi ravnala skrbno – lahko predložila v teku postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi predlagateljica prostorski akt oz. njegov sestavni del – dokaz A 12 – lahko predložila v teku prejšnjega postopka, če bi natančno pregledala prostorske akte, ki so bili podlaga za urejanje prostora in gradnjo na območju zemljišč, ki sta bili predmet izpodbijane pogodbe. Tega očitno ni storila, saj sicer sestavnega dela zazidalnega načrta ne bi opredeljevala kot listine, glede katere ji ni bilo znano, da je bila sploh izdana. Ker predlagateljica obnove ne predlaga na osnovi listine, ki je brez svoje krivde ni mogla predložiti v teku pravdnega postopka, je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen (395. čl. in prvi odstavek 398. čl. ZPP).

6. Pogodbo št. I-195/73 o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča v soseski BI-2 (dokaz A 13) in Aneks št. 271/76 k tej pogodbi (dokaz A 14), ki ju je tudi priložila predlogu za obnovo postopka, predlagateljica omenja v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka za urejanje zemljišča kaj plačala. Do vsebine listin se ne opredeljuje oz. ne pojasni, kako bi listini, če bi bili v postopku uporabljeni, vplivali na odločitev. Ne pojasni, zakaj bi bila na osnovi teh dveh listin, če bi ju v postopku uporabila, izdana zanjo ugodnejša odločba. Zaradi skoposti navedb v zvezi s tema dvema listinama je predlog nepopoln in zato tudi v tem delu utemeljeno zavržen (drugi odstavek 397. čl. in prvi odstavek 398. čl. ZPP).

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Funkcionalno zemljišče je Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS 18/84 s spremembami) opredelil v drugem odstavku 46. člena, v prvem odstavku pa se sklicuje na prostorske akte, ki so podlaga za posege v prostor. V 9. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91 s spremembami) je funkcionalno zemljišče opredeljeno kot tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi in brez katerega hiša ne more funkcionirati, skupno funkcionalno zemljišče pa tisto, ki služi več stanovanjskim hišam in ne sodi med dobrine v splošni rabi.