Jedro

Tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga, dokazala pa je obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožeče stranke in razporeditev njenega dela med obstoječe delavce in sestrska podjetja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v 1., 2., 3. in 4. odstavku I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne in - v stroškovni odločitvi (II. točka izreka) tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 3. 2. 2012 (1. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko z dne 1. 2. 2005, z aneksom z dne 1. 6. 2011, razveže z dnem 16. 4. 2014 (2. odstavek I. točke izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 11. 2012, temveč je trajalo do 16. 4. 2014 in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za čas od 4. 11. 2012 do 16. 4. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja in za to obdobje obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.784,90 EUR, zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožeča stranka prejemala v času od 5. 12. 2012 do 4. 9. 2013 v mesečnem bruto znesku 892,50 EUR ter ji po odvedbi prispevkov in davka izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (3. odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati odškodnino v višini 21.094,32 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. odstavek I. točke izreka). Zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (obračun in plačilo nadomestila plače za celotno obdobje v mesečnem bruto znesku 1.784,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo odškodnine v znesku 5.679,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.730,09 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju pravilno ugotovilo, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke pravilno izveden in da niso podani razlogi za razveljavitev odpovedi na podlagi formalnih kršitev. V nadaljevanju obrazložitve pa sodišče povzema tekst obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pojasni pravne standarde pri preizkusu utemeljenosti razlogov za odpoved, da je dokazno breme na delodajalcu ter zaključi, da tožena stranka teh utemeljenih razlogov ni dokazala. Po zaključku sodišča izpovedi A.A. in ostalih niso dokazale obstoj ekonomskega razloga za odpoved, dokazilo o izplačilu božičnega bonusa pa dokazuje, da tožena stranka ni poslovala slabo in zaradi tega tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za redno odpoved, kar pomeni, da je odpoved nezakonita. Sodišče se je pri presoji odpovednih razlogov nekritično skoncentriralo zgolj na ekonomski razlog slabega poslovanja, vse ostale razloge, ki jih je tožena stranka navajala in dokazala, pa niti ni obravnavalo. Tožena stranka je v postopku večkrat opozorila, da gre za podjetje, ki deluje v sklopu mednarodne mreže, s specifičnim načinom poslovanja, pri specifični prodaji povsem specifičnih izdelkov. Sodišče spregleda dejstvo, da je lastnik družbe ameriška korporacija, kjer se odločitve sprejemajo na sedežu v Ameriki, da se te odločitve sprejemajo v skladu z ameriškimi standardi in ameriški način. V konkretnem primeru je iz Amerike prišla zgolj odločitev, da se marketing v Sloveniji ukine in se ta skoncentrira v drugih evropskih državah. Sodišče tako ne sme pri objektivni kontroli subjektivnih odločitev tožene stranke presojati razloge, ki so napeljali toženo stranko na takšno odločitev. Tožena stranka je delovno mesto ukinila na podlagi priporočil matičnega podjetja in tu gre za suvereno odločitev gospodarskega subjekta. Seveda se niso ukinila vsa dela, vendar večina, zato nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni bilo možno. Na to dejstvo finančno stanje tožene stranke nima nobenega vpliva. Sodišče je zmotilo izplačilo božičnega bonusa. Gre za izplačilo, ki je bilo odrejeno iz centra moči, za motivacijo še zaposlenih, da se jim povrne zaupanje v družbo in motivira za nadaljnjo delo. Izplačilo je dvignilo kolektivnega duha v družbi in vpogled v bilance tožene stranke bi pokazal pozitivni trend poslovanja po reorganizaciji in omenjenem izplačilu. Hitrost padanja prometa in posledično zvišanja izgube se je počasi upočasnila, vendar pa tožena stranka že dlje časa deluje z izgubo. Sodišče je ugodilo zahtevku zgolj iz razloga, ker tožena stranka ni izkazala slabega finančnega stanja kot razloga za sprejem ukrepom oziroma zaradi tega, ker se odpoved začne s pojasnilom o stanju v družbi. Ne glede na finančne rezultate se delodajalec odloči za kadrovske zamenjave, zmanjšanje števila delavcev, spremembo delovnega časa, obseg poslovanja. V tem primeru je to poslovni razlog in ukinitev delovnega mesta posledica, ukrep odpovedi pa podlaga v svobodni pobudi gospodarskega subjekta, da po svojih predstavah organizira poslovanje. Tako v obvestilu kot odpovedi sami se tožena stranka sklicuje na gospodarsko prestruktoriranje in na ukinitev delovnega mesta, torej razlog za odpoved ni izključno ekonomski, temveč tudi kadrovsko operativni. Pri tem je tudi vseeno, kdaj je lastnik, ameriška družba, sprejela odločitev o ukinitvi marketinga v Sloveniji, ampak je pomembno, kdaj je odločitev o implementaciji sprejel organ tožene stranke, ki ima v skladu s slovensko zakonodajo prav tako pravico svobodne gospodarske pobude. Podredno pa tožena stranka tudi prereka višino prisojene odškodnine, ki odstopa od sodne prakse, temelji pa na nekritičnem sprejemanju izpovedi tožeče stranke in ne upošteva navedbe tožnice same, da se še vedno zdravi in bi torej ves ta čas prejemala zmanjšano plačo zaradi odsotnosti zaradi bolezni.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča že drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je v prvem odločanju pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je zavzelo stališče, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno izhajati iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga na katerega se sklicuje delodajalec, ker v sodnem postopku ne more navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved. Pri tem je opozorilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka (enako pa velja tudi za obvestilo o nameravani odpovedi) kot razlog navaja predvsem to, da se zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, nedoseganje načrtovanih finančnih rezultatov, zmanjšuje likvidnost družbe, posebno v zadnjem četrtletju 2011 in je bil delodajalec zato primoran v organizacijske spremembe in ukiniti delovno mesto tožeče stranke. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo relevantni okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter upoštevalo napotek pritožbenega sodišča, da se jasno opredeli do pritožbenih navedb po dejanskem odpovednem razlogu, zavzame stališče glede pravočasnosti odpovedi in odločilnega dejstva ali je dejansko prenehala potreba po delu tožeče stranke in ali delo tožeče stranke opravlja B.B..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko dne 27. 1. 2012 pisno obvestila o nameravani odpovedi in ji dne 3. 2. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odpovedi je kot odpovedni razlog navedla zmanjšanje obsega poslovanja, nedoseganje načrtovanih finančnih rezultatov, zmanjšanje likvidnosti družbe, še zlasti v zadnjem četrtletju 2011, zaradi česar je potrebno znižanje stroškov dela, organizacijske spremembe in koncentracija del na področju, ki ga je pokrivala tožeča stranka. Posledično je bilo delovno mesto tožeče stranke tudi ukinjeno, kar izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz izpovedi priče A.A., in sicer v mesecu januarju oziroma februarju 2012. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2012 podana znotraj zakonskega roka (6. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), odpovedni razlog ustrezno obrazložen ter da je bila tožeča stranka opozorjena na pravno varstvo in pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (drugi odstavek 86. člena ZDR), tožena stranka pa je sam postopek izvedla skladno z zakonskimi zahtevami.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni ne obrazložila upada obsega dela oziroma prometa, ne predložila nobenega dokaza o tem, da je dejansko prišlo do upada obsega dela oziroma prometa v zadnjem četrtletju 2011, kar izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka namreč tako ni navajala ničesar, s čemer bi dejansko utemeljila ekonomski razlog, kakršnega je navedla v odpovedi (tudi ne v odgovoru na tožbo ali pripravljalnih vlogah) in v zvezi s tem tudi ni predlagala dokazov, razen zaslišanja vodje operative A.A.. Ta pa na vprašanje o finančnem poslovanju tožene stranke v zadnjem četrtletju leta 2011 ni izpovedal ali obrazložil upada obsega dela oziroma prometa v tem obdobju, temveč je povedal, da pri toženi stranki že od leta 2009 dejansko beležijo konstantni padec prodaje (v povprečju od 15 % do 20 % letno), tako pa se je nadaljevalo tudi v letu 2011 in 2012 in so vedno slabši rezultati kot v preteklosti. Nasprotno pa je tožnica zatrjevala, da se obseg dela pri toženi stranki v času njene zaposlitve ni zmanjšal, kar je dokazovala s tem, da so zaposleni pri toženi stranki v mesecu decembru prejeli izplačan celotni božični bonus, česar pa v primeru slabih poslovnih rezultatov tožene stranke v zadnjem četrtletju in posledično potrebnega znižanja stroškov ne bi prišlo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala zmanjšanega obsega dela oziroma prometa v zadnjem četrtletju leta 2011, torej ni dokazala zatrjevanega ekonomskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2012. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka v pritožbi utemeljeno sklicuje na to, da je sodišče pri presoji odpovednih razlogov upoštevalo zgolj ekonomski razlog, ni pa upoštevalo organizacijskega razloga, saj je tožena stranka ukinila delovno mesto tožeče stranke, ta poslovna odločitev pa je v svobodni pobudi gospodarskega subjekta. Tožena stranka je namreč v razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da se prav zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, nedoseganja načrtovanih finančnih rezultatov, zmanjšuje likvidnost družbe, še poseben padec pa v zadnjem četrtletju leta 2011, kar je pogojevalo organizacijske spremembe tako, da je ukinila delovno mesto „Vodja posebnih prireditev“, ki ga je opravljala tožeča stranka, za pokrivanje njenega dela pa bo po potrebi najemala v manjšem obsegu storitve organizacije izven podjetja, preostala dela in naloge pa porazdelila med obstoječe delavce in sestrska podjetja.

Glede tega drugega zatrjevanega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je reorganizacije poslovanja in posledično ukinitve delovnega mesta tožeče stranke je sodišče prve stopnje po zaslišanju B.B., C.C. (lastnika in direktorja družbe D. d.o.o.) in predstavnika tožene stranke A.A. ugotovilo: - da je B.B. zaposlena pri družbi D. d.o.o., ki s toženo stranko tesno poslovno sodeluje in da je med njo in toženo stranko veliko komunikacije, saj opravlja distribucijo in promocijo proizvodov in storitev tožene stranke; - da B.B. (ki ni zaposlena pri toženi stranki, temveč v družbi D. d.o.o.) po navodilih C.C. opravlja za toženo stranko administrativna dela in tudi naloge na področju prodaje kot pomoč C.C. pri prodaji storitev tožene stranke; - da B.B. ni prevzela naloge tožeče stranke in ne organizira dogodkov za toženo stranko, prav tako ne izvaja marketinga za toženo stranko, kar je vse pred odpovedjo opravljala tožeča stranka; - da je bilo delovno mesto „Vodja posebnih prireditev“, ki ga je zasedala tožeča stranka ukinjeno, koordinacija izdaje publikacij in organizacij raznih dogodkov pa se izvaja direktno iz centralnega oddelka za marketing v Rimu, vse preostale pristojnosti, ki jih je opravljala tožeča stranka, pa je tožena stranka porazdelila med obstoječe delavce.

Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto vodje posebnih prireditev, ki ga je zasedala tožeča stranka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da navedeno ne vpliva na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 3. 2. 2012, ker je odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka ni izkazala upada obsega prometa v zadnjem četrtletju 2011. Tožena stranka res ni dokazala zatrjevanega ekonomskega razloga, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ne temelji zgolj na ekonomskem razlogu, temveč tudi na organizacijskem razlogu, to je ukinitvi delovnega mesta tožeče stranke in razporeditvi njenega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki in sestrska podjetja. Pritožba pri tem pravilno opozarja, da je tožena stranka samostojni subjekt, ki se je odločila za ukinitev delovnega mesta vodje posebnih prireditev zaradi reorganizacije poslovanja. Dejstvo, da se je za takšno spremembo odločila, pa ne pomeni nezakonitega poslovanja. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost delodajalca in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati. Delodajalcu namreč ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela ter dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja.

Tožena stranka res ni dokazala ekonomskega razloga, dokazala pa je obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožeče stranke in razporeditev njenega dela med obstoječe delavce in sestrska podjetja (B.B. je namreč zaposlena v sestrskem podjetju in ne pri toženki), kar je dejansko ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma odda zunanjim izvajalcem, kar je storila tožena stranka, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Organizacijske rešitve zaradi katerih delo delavcev postane nepotrebno, so namreč v pristojnosti delodajalca. Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožeča stranka zahtevala razveljavitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reparacijo od 5. 12. 2012 do 4. 9. 2013 in denarno povračilo, namesto reintegracije (5. točka 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je prišlo tudi do spremembe v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot to določa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožeča stranka v postopku glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspela, zato sama krije svoje stroške pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).