Jedro

Tožnica se v reviziji sklicuje na to, da naj bi bila odpoved prepozna , vendar spregleda, da je nepravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvič zatrjevala šele v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, pa čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo utemeljevala prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z organizacijskim razlogom na strani delodajalca. Sodišče pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ne presoja samo, temveč le na podlagi ustreznega in pravočasnega zatrjevanja (in predlaganja dokazov) tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 3. 2. 2012, tožničino pogodbo razvezalo s 16. 4. 2014 in do tega dne ugotovilo trajanje delovnega razmerja, naložilo toženki, da tožnico od 4. 11. 2012 do 16. 4. 2014 prijavi v socialna zavarovanja, ji za to obdobje izplača nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.784,90 EUR, zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala od 5. 12. 2012 do 4. 9. 2013 v mesečnem bruto znesku 892,50 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji izplača odškodnino v višini 21.094,32 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa izplača neto znesek. Zavrnilo je višji ali drugačni zahtevek tožnice in naložilo toženki, da ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim obrazložilo, da je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi upada poslovanja, nedoseganja finančnih rezultatov oziroma zmanjševanja likvidnosti družbe, posebej v zadnjem četrtletju leta 2011, vendar tega zmanjšanja oziroma nedoseganja ni dokazala. Vodja operative A. je kot razlog za odpoved tožnice navajal reorganizacijo poslovanja v segmentu marketinga, kar pa ni bil odpovedni razlog.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem t.j. ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo ter posledično odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, tožnici pa je naložilo, da krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala zmanjšanje obsega dela in prometa in na ta način ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navajala v odpovedi. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo le ekonomski razlog za odpoved, ne pa organizacijskega razloga, čeprav je toženka ukinila delovno mesto tožnice in njeno delo razporedila na preostale zaposlene in sestrska podjetja. Toženka se je lahko samostojna odločila za ukinitev delovnega mesta in reorganizacijo; gre za poslovno odločitev v pristojnosti delodajalca.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

6. Meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje naj bi zakonitost odpovedi utemeljilo z razlogom, ki v odpovedi ni naveden in s tem zagrešilo navedeno bistveno kršitev določb postopka. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je pri presoji zakonitosti odpovedi treba izhajati le iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se sklicuje delodajalec. Ta naj bi se v konkretnem primeru skliceval le na ekonomski razlog, ki ga ni dokazal. Toženka naj bi svoje svojo ukrepe gradila na padcu finančnih rezultatov v zadnjem četrtletju leta 2011. Razvidno naj bi bilo tudi, da je odločitev toženke sledila ustni zahtevi lastnika po ukinitvi delovnih mest oziroma reorganizaciji marketinga, ki naj bi bila podana že kakšne dve leti prej oziroma leta 2009, kar je poudaril A., medtem ko naj bi bilo delovno mesto tožnice ukinjeno šele januarja oziroma februarja 2012. Pisne odločitve lastnika toženka ni predložila sodišču, od nastanka domnevnega razloga pa je minilo 36. mesecev, torej je toženka zamudila tudi 6-mesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženkine navedbe v zvezi s tem so le ustne, čeprav je tožnica na nepravočasno odpoved vseskozi opozarjala, nazadnje v odgovoru na pritožbo. Glede tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo, čeprav na potek 6-mesečnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po šestem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnica najprej navaja, da naj bi bil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2012 naveden in opredeljen le ekonomski razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi in ne organizacijski razlog, na katerega se je sklicevalo sodišče druge stopnje. Pri tem sicer pravilno izhaja iz stališča sodne prakse, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu mogoče izhajati in upoštevati le dejansko obrazložitev odpovednega razloga, na katero se sklicuje delodajalec, in da delodajalec, ki je pogodbo odpovedal, v sodnem postopku ne more razširjati razlogov, ki jih je navedel in obrazložil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Kljub temu pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišča druge stopnje, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 3. 2. 2012 niso navedeni le ekonomski razlogi na strani delodajalca (v skladu z opredelitvijo iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR), s katerimi bi ta utemeljil prenehanje potreb po opravljanju določnega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in zato zavrača tožničine navedbe o očitani bistveni kršitvi določb postopka ali zmotni uporabi materialnega prava.

11. Iz izreka odpovedi izhaja, da se delavki „na podlagi ukrepov družbe in zmanjšanja potreb po delu na navedenem delovnem mestu ter posledično ukinitve delovnega mesta, odpoveduje pogodba o zaposlitvi, tako da ji preneha delovno mesto po poteku 90-dnevnega odpovednega roka.“ Odpoved se torej ne sklicuje na neke ekonomske vzroke ali razloge, temveč izrecno na ukrepanje družbe (toženke) in posledično ukinitev tožničinega delovnega mesta, kar predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskega razloga na strani delodajalca. V obrazložitvi odpovedi je navedeno, da toženka ugotavlja očitne spremembe na trgu zaradi posledic gospodarske krize, da ugotavlja zmanjšan obseg poslovanja, da družba ne dosega načrtovanih finančnih rezultatov, da se zmanjšuje njena likvidnost, da vse to pogojuje zmanjšanje stroškov in kadrovsko prestrukturiranje, da ugotavlja še poseben padec v zadnje četrtletju 2011 in nato, da so zaradi učinkovitega poslovanja nujni ukrepi, kot so znižanje stroškov dela, organizacijske spremembe ter koncentracija del na področju, ki ga je pokrivala delavka. Obrazloženo je tudi, kako bo toženka tožničino delovno mesto pokrivala v bodoče - po potrebi najemala v manjšem obsegu storitev organizacije izven podjetja, preostala dela in naloge pa prerazporedila med obstoječe delavce in sestrska podjetja. Tudi iz te obrazložitve ne izhaja, da bi se toženka izključno sklicevala na slabe finančne rezultate, zmanjšane likvidnosti oziroma padec rezultatov v določenem obdobju (česar v sodnem postopku ni dokazala) in s tem na ekonomske razloge, temveč tudi na spremembo organizacije. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, ki se kaže v ukinitvi tožničinega delovnega mesta in razporeditvi njenega dela med ostale delavce in sestrska podjetja. Odpoved zato ni nezakonita.

12. Tožnica se v reviziji sklicuje tudi na to, da naj bi bila odpoved prepozna (upoštevajoč šesti odstavek 88. člena ZDR), vendar spregleda, da je nepravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvič zatrjevala šele v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, pa čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo utemeljevala prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z organizacijskim razlogom na strani delodajalca - odločitvijo, da bo lastnik toženke del poslov prenesel na zunanje sodelavce oziroma pristojne delavce družb iz Italije, itd. Sodišče pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ne presoja samo, temveč le na podlagi ustreznega in pravočasnega zatrjevanja (in predlaganja dokazov) tožnika. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitve njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Izjeme od tega pravila so dovoljene, vendar le v primeru, če stranka brez svoje krivde dejstev in novih dokazov ni mogla navesti (glej četrti odstavek 286. člena ZPP in prvi odstavek 337. člena ZPP), česar pa tožnica ne zatrjuje. Tožnica bi torej lahko uveljavljala nepravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z odpovednim razlogom, na katerega se je tudi v sodnem postopku sklicevala toženka, vendar tega ni storila pravočasno (1).

13. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sicer tudi iz izpovedi A. (na katero se sklicuje tožnica) ne izhaja, da naj bi se reorganizacija prav pri toženki in prav glede tožničinega delovnega mesta začela že dve ali tri leta pred odpovedjo.