Jedro

Določila sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi so jasna in nedvoumna, tako da ne potrebujejo nadaljnje razlage. Če pa je tožeča stranka želela, da bi toženec od v sporazumu dogovorjenega zneska odpravnine kril davčne obveznosti, bi morali pogodbenici takšno klavzulo posebej zapisati, saj je sicer plačnik delodajalec kot pravna oseba, ki izplačuje dohodke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe z dne 29.6.2004 v drugem odstavku 2. točke III. člena ničen v znesku 20.016.321,00 SIT, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.6.2004 dalje do plačila, in da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke zaradi razveljavitve sporazuma o razveljavitvi pogodbe z dne 29.6.2004 v drugem odstavku 2. točke III. člena glede zneska 20.016.321,00 SIT tako, da se pravilno glasi: Celokupen znesek iz 1. in 2. točke znaša 13.162.599,00 SIT (v znesek je všteta tudi junijska plača), da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 20.016.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.6.2004 dalje do plačila, in da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 597.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva oddaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da znesek prisojene odpravnine in odškodnine ne ustreza višini 12-kratnika bruto plače, ki jo je toženec prejel pred sklenitvijo sporazuma. Nesprejemljivo je, da se je k osnovni plači prištel še znesek izplačanega bonusa. Direktorica tožene stranke si je predstavljala, da gre pri toženčevih 12-ih bruto plačah za 33 milijonov SIT, kot je bilo dejansko dogovorjeno. Vendar je toženec pri izračunu odpravnine prevaral tožečo stranko. Sodišče je zmotno razlagalo izpoved direktorice, zaradi česar so razlogi sodbe v nasprotju z njeno izpovedjo in vsebino sporazuma. Na sestanku je bila dogovorjena le osnova 12-ih toženčevih plač, ne pa tudi bonus, ki ne predstavlja plače, kar je izkazano s pisnim obračunom plače. Podatki o obračunu plače (priloga A2) in podatki o bonusu za leto 2003 (priloga B7) so v medsebojnem nasprotju. Toženec razlike v znesku 718.920,00 SIT na račun junijske plače za leto 2004 ni bil upravičen zadržati, saj je bil ta znesek vključen v dogovor. Glede obveznosti plačila davkov in prispevkov navaja, da je izpovedba toženca, da ni obljubil tega plačila, niti se niti obvezal v tej smeri, v nasprotju s prepričljivo izpovedbo direktorice. Ta je izpovedala, da je med strankama vladalo popolno zaupanje in niti za hip ni pomislila, da toženec svoje obljube glede poravnave davkov in prispevkov ne bo izpolnil. Drugi dan ga je poklicala, vendar je pri njegovem odgovoru čutila posmeh, češ, kaj smo se pustili in naj sedaj nosimo posledice. Tudi sam izračun, ki ga je izdelal toženec, potrjuje zavezo, da bo od bruto zneska poravnal davke in prispevke, ki sicer drugače bremenijo delodajalca. Tožeča stranka v pritožbi konkretno navaja znesek neupravičeno pridobljene premoženjske koristi na strani toženca, ki je ravnal nepošteno, zaradi česar je v skladu z določbo 193. člena OZ dolžan vrniti neupravičeno pridobljeno izplačilo. Pri predlaganju dokazov ni v ničemer ravnala v nasprotju 286. člena ZPP. Sodišče bi moralo izvesti predlagan dokaz z zaslišanjem priče M.G., ki je sodeloval pri sklepanju sporazuma. Plačila davkov in prispevkov ni mogoče opredeliti kot stroške sporazuma, saj so se stranke dogovorile ravno nasprotno, da bo toženec nakazal sporne prispevke in davke. Direktorica je tožencu popolnoma zaupala, zaradi česar se ji ne more očitati nobeno krivdno ravnanje. Sporazum je v spornem delu ničen, ker se ni uresničila pravna podlaga dogovora, nasprotuje tudi moralnim načelom, saj je imelo nakazilo podlago v zagotovitvi toženca, da bo plačal obveznosti. Poleg tega gre za razloge izpodbojnosti sporazuma, ki temelji na prevari toženca. Na drugi strani je podana bistvena zmota tožeče stranke, saj je v zadevi ravnala z vso skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Sporazum o razveljavitvi pogodbe predstavlja pravno zavezujočo podlago za izplačilo dogovorjenega zneska v skladu z dogovorom, tembolj, ker je pri njegovem sklepanju sodeloval tudi finančni direktor multinacionalke iz Švice. Predmet pogajanj med strankama je bila samo metodologija določitve višine zneska. Iz izpovedbe direktorice je razvidno, da so imeli takrat v mislih več prejemkov in sicer poleg osnovne plače še regres za prehrano, prevoz in druge dodatke. Večino časa dogovora so porabili, da so prišli do končne številke. Končni znesek so stranke vnesle v sporazum in ga podpisale. Namen, da bo sam plačal pripadajoče davke in prispevke, ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. Direktorici je bilo znano, da davke in prispevke obračuna delodajalec. Stranka mora vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje zahtevek, navesti najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, saj potem nastopi dokazna prekluzija. Zmotno je sklicevanje tožeče stranke na rezervne argumente, ki bi jih lahko navajala po nastopu prekluzije. Zato izpoved direktorice ne more predstavljati nobenega presenečenja oz. navajanje nepričakovanih dejstev. Sodišče prosto presoja dokaze in ni dolžno, da izvede vsak dokaz, ki ga predlagajo stranke. Sodišče prve stopnje je v zadevi popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja pravilno sprejetih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožeče stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je bil skupen namen pogodbenikov in sicer toženca na eni strani ter tožeče stranke, zastopane po direktorici C. in zastopniku G. iz Švice na drugi strani, da se pogodba o zaposlitvi toženca na delovnem mestu finančnega direktorja razveže z dnem 31.7.2004, da tožencu z istim dnem preneha delovno razmerje in da se tožencu najkasneje do dneva prenehanja delovnega razmerja izplača dogovorjena odpravnina in odškodnina namesto odpovednega roka, skupaj v višini 12-kratnika plače, ki jo je prejel toženec na dan 1.7.2004. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da so se vsi trije pogodbeniki dne 29.6.2004 dejansko dogovorili o višini osnovne bruto plače toženca, ki je bila ob upoštevanju 12-kratnika podlaga za skupen znesek izplačila. Za presojo je odločilno, da so stranke razpolagale z izračunom toženčeve osnovne bruto plače 2.045.990,00 SIT. Glede tega je direktorica izpovedala, da so dodatno glede določitve dokončne višine pripadajoče odpravnine imeli v mislih več prejemkov, kot regres za prehrano, prevoz in druge dodatke. V tej zvezi je toženec določil znesek 718.920,00 SIT, ki ga je zapisal v dogovor, pri čemer je direktorica poudarila (listovna št. 45), da je bilo z upoštevanjem 12-kratnika skupne višine bruto plače sporazumno dogovorjeno, da znaša bruto izplačilo odpravnine 33.178.920,00 SIT, kar so vsi trije pogodbeniki s podpisom tudi potrdili (priloga A2). Nato so še isti dan takšen znesek vnesli v sporazum, katerega osnutek je predhodno pripravil odvetnik ter ga skupaj podpisali. Zmotno je opozarjanje pritožbe, da sta bila glede tega predstavnika tožeče stranke kakorkoli zavedena, predvsem pa ne zastopnik iz Švice, ki mu je direktorica tako medsebojna usklajevanja kot zapise v sporazumu ves čas tekoče prevajala. V skladu z navedenimi dejstvi tudi pritožbeno sodišče ni našlo vsebinske podlage, da bi se o teh vprašanjih še posebej zaslišalo zastopnika iz Švice, zaradi česar je sodišče prve stopnje tako predlagan dokaz tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri sporazumu z dne 29.6.2004 za dvostranski akt, glede katerega sta se stranki enakopravno odločili, zaradi česar ju tudi enako zavezuje. Zato je možno vsebino sporazuma spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti sporazuma. Pravna podlaga za sklenitev sporazuma je v določbi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02). Po navedeni določbi lahko stranki kadarkoli razveljavita pogodbo o zaposlitvi s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Z navedeno določbo je predpisana pismena oblika sporazuma, kar pomeni, da je njegova obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri delovnem razmerju, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, za poseben odnos med delavcem in delodajalcem, za katerega veljajo delovnopravni predpisi. Vendar se v skladu z določbo 11. člena ZDR glede vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni o teh vprašanjih v ZDR drugače določeno. Enako velja glede uporabe splošnih pravil civilnega prava tudi za obravnavanje ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi (12. člen ZDR). Vse navedeno lahko stranka uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem in sicer glede izpodbojnosti pogodbe v predpisanih rokih iz 14. člena ZDR, pri čemer mora sodišče v vsakem primeru paziti na ničnost pogodbe o zaposlitvi že po uradni dolžnosti (1. odstavek 13. člena ZDR).

Neutemeljena je pritožba, da je sporazum ničen zaradi nemoralnega ravnanja toženca, ki naj bi zagotovil, da bo od dogovorjenega zneska poravnal obveznosti iz naslova plačila davka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kaj pomeni ničnost pogodbe po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je v tem, da je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v zadevi ni izkazano nikakršno nemoralno ravnanje toženca, tako glede dogovorov med strankama o višini bruto osnovne plače kot zapisanimi ugotovitvami v sporazumu. V tej zvezi je potrebno izhajati iz svobodne volje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij, v konkretnem primeru posebej iz vprašanja ponudbe na eni strani in sprejema na drugi strani. Po izpovedbi direktorice je toženec predlagal konkretno višino osnovne bruto plače, ki jo je nasprotna stranka sprejela, saj jo je potrdila v zapisu dogovora, pri čemer se je v nadaljevanju ob upoštevanju njenega 12-kratnika vnesla v sporazum, ki so ga na koncu pogodbeniki tudi podpisali. S tem so realizirali vse tisto, kar so imeli namen oz. imeli takrat v mislih. V kolikor so mislili, da bo toženec nosil od dogovorjenega zneska davčne obveznosti, bi lahko navsezadnje pogodbeniki tudi to ustrezno zapisali oz. takšno klavzulo vnesli v sporazum.

V tej zvezi se tožeča stranka ne more v ničemer sklicevati na neveščnost oz. nepoznavanje določb, ki se nanašajo na sklepanje pogodb in na davčne predpise. Direktorici je bilo znano, kdo je tista stranka, ki je po zakonu dolžna obračunati in odvesti davek. Poleg tega je bila tožeča stranka v zadevi deležna ustreznega pravnega svetovanja, saj je osnutek pogodbe, čeprav brez zneskov, ki so bili predmet dogovora, pripravil odvetnik. Po določbi 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh – Ur. l. RS, št. 71/93 in spremembe), predstavlja odpravnina dohodek, ki je podvržen poravnavi davka. V skladu z določbo 1. odstavka 19. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1 – Ur. l. RS, št. 54/04 – 114/06) je plačnik davka pravna oseba, ki izplačuje dohodke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako predpisano, kdo in na kakšen način odvede davek, kar je potrebno upoštevati v konkretnem primeru. Zato v zadevi ni izkazanih nobenih razlogov, da bi toženec ravnal s prevaro oz. spravil nasprotno stranko v zmoto. Tudi če bi obljubil (kar se v sporu ni dokazalo), da bo nosil plačilo davka, ni pravne podlage, da bi ga obračunal in nakazal toženec, saj je takšna obveznost predpisana samo za delodajalca.

Nadalje je potrebno pri presoji dejanske vsebine sklenjenega sporazuma izhajati tudi iz pravilne uporabe materialnega prava, to je določb 82. in 83. člena OZ, po katerih se določila pogodbe (kar velja tudi za sporazum) uporabljajo tako, kot se glasijo, pri čemer je potrebno samo pri spornih določilih iskati skupen namen pogodbenikov in jih razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Navedeno drugače pomeni, da z razlago, katere namen je iskanje prave volje strank, v primeru spornih določil ni mogoče ustvariti novih določil pogodbe, glede katerih volja strank ni bila izražena (bodisi izrecno ali zgolj konkludentno). Kar je jasno, ne podleže nobeni razlagi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so določila sporazuma glede višine celokupno dogovorjenega zneska tožencu v III. členu sporazuma jasna, nedvoumna in jih je potrebno kot takšna upoštevati pri ureditvi vseh medsebojnih pravic in obveznosti med strankama, ki izhajajo iz prekinjene pogodbe o zaposlitvi in prenehanju toženčevega delovnega razmerja. Zato kakršnokoli pritožbeno sklicevanje tako na razloge ničnosti sporazuma, kar je že obrazloženo v tej sodbi, kot na izpodbojne razloge, ki se nanašajo na napake volje tožeče stranke zaradi toženčeve prevare, ne more biti upoštevno.

Ostali pritožbeni razlogi, ki jih je tožeča stranka v pritožbi še poskušala uveljaviti in do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno presojo (1. odstavek 360. člena ZPP). Eden od razlogov je ta, da sodišče ni v celoti upoštevalo izpovedbe direktorice. Nasprotno, po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v odločilnih dejstvih njena izpoved v sodbi v celoti upoštevana. Poleg tega je, glede na zapisan dogovor v sporazumu, brezpredmetno opozarjanje na konkretno višino toženčeve plače po izplačilnem listu in na upoštevanje bonusa iz naslova uspešnega poslovanja. Tudi ne morejo biti sprejemljive navedbe o medsebojnem zaupanju pogodbenikov, in da je šlo pri denarnih usklajevanjih za področje, za katero je bil pristojen toženec. Nadalje je nesprejemljivo opozarjanje pritožbe, da se tožeči stranki ne more očitati krivde, ker določenih dejstev ni navajala do prvega naroka obravnave v prepričanju, da bo počakala z navedbo rezervnih argumentov, če z v začetku z uveljavljenimi dejstvi in dokazi ne bi uspela. Načelo prekluzije dokazov je jasno opredeljeno v določbi 286. člena ZPP, ki ne dovoljuje nikakršnega sekundarnega navajanja stranke glede dejstev, če so ji bila ta znana že v začetku spora.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožeča stranka v zvezi s pritožbo, toženec pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Enaka odločitev velja tudi za priglašene stroške iz toženčevega odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).