Jedro

V tem, da sta se pravdni stranki glede obveznosti plačila ter konkretne višine zneska odpravnine in odškodnine sporazumeli upoštevaje načelo pogodbene avtonomije, tudi revizijsko sodišče ne vidi ničesar nemoralnega, še manj pa nedopustnega.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med podpisniki sporazuma obstajalo soglasje glede višine skupnega zneska odpravnine in odškodnine ter da ne držijo tožbene navedbe, da naj bi se tožena stranka izrecno zavezala k plačilu davkov in prispevkov. Takšen zaključek, ki ga je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, po svoji vsebini predstavlja dokazno oceno sodišča, katere v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Vprašanje, ali so pri podpisu pogodbe na strani tožeče stranke obstajale napake volje, se ob taki dokazni oceni zato niti ne more utemeljeno zastaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi delna ničnost Sporazuma o razveljavitvi pogodbe z dne 29. 6. 2004, in sicer v drugem odstavku druge točke člena III v znesku v višini 83.526,63 EUR (prej 20,016.321,00 SIT) ter da je tožena stranka navedeni znesek dolžna plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2004 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se Sporazum o razveljavitvi pogodbe z dne 29. 6. 2004 v drugem odstavku druge točke člena III razveljavi za znesek v višini 83.526,63 EUR (prej 20,016.321,00 SIT), tako da se pravilno glasi: „Celokupen znesek iz točk 1 in 2 znaša 54.926,55 EUR (prej 13,162.599,00 SIT), v znesek pa je všteta tudi junijska plača“, ter da je tožena stranka znesek v višini 83.526,63 EUR (prej 20,016.321,00 SIT) dolžna plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2004 dalje do plačila. Nadalje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da sta se na pobudo tožeče stranke pravdni stranki dogovorili za sporazumno prenehanje delovnega razmerja in s tem namenom je bil tudi sklenjen Sporazum o razveljavitvi pogodbe z dne 29. 6. 2004, katerega delno ničnost oz. razveljavitev v tem postopku vtožuje tožeča stranka. Pred podpisom navedenega sporazuma so potekala pogajanja med zastopnikom matičnega podjetja in direktorico tožeče stranke ter toženo stranko in sicer najprej glede števila plač, ki naj bi se toženi stranki izplačalo iz naslova odpravnine ter odškodnine, nato pa še glede višine plače, ki bo osnova za izračun. Po pogajanjih so vsi trije soglašali, da skupni znesek odpravnine ter odškodnine znaša 138.453,18 EUR (prej 33,178.920,00 SIT), v kar je všteta tudi plača za julij 2004, in to zapisali v končni tekst sporazuma, katerega osnutek je vnaprej pripravila tožeča stranka. Sporazum so vsi prisotni podpisali, dogovorjeni znesek pa je bil izplačan na bančni račun tožene stranke. Nadalje je ugotovilo, da ne držijo tožbene navedbe, da naj bi se tožena stranka izrecno zavezala k plačilu davkov in prispevkov, saj glede na izpovedbo direktorice tožeče stranke tožena stranka tega ni obljubila niti se ni nič obvezala v tej smeri. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke, da jo je tožena stranka prevarala, zaradi česar naj bi bila upravičena do povrnitve škode. Prav tako ni sledilo trditvam tožeče stranke glede delne ničnosti predmetnega sporazuma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 370. člena ZPP). Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je navajala, da je izpodbijana sodba tako obremenjena s procesnimi kršitvami, da je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo o bistvenih pritožbenih navedbah, razlogi izpodbijane sodbe so pomanjkljivi, med seboj v nasprotju, v nasprotju pa tudi s podatki spisa. Prav tako sodba temelji na drugačnem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje, pri čemer je pritožbeno sodišče dejansko stanje spremenilo brez opravljene obravnave. Nadalje je pritožbeno sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožeča stranka v reviziji navaja, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razlikujeta glede ugotovljenega dejanskega stanja: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo glede razlike v znesku 8,264.040,00 SIT (12 x 718.920,00 SIT) dogovorjeno, da se k osnovi prišteje še ta znesek na račun izplačanega „bonusa“; tožeča stranka je v tem delu uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja in pritožbeno sodišče je temu očitku smiselno pritrdilo – ugotovilo je, da nakazilo spornega zneska ni temeljilo na izplačilu „bonusa“, pač pa ta prejemek predstavlja plačilo „regresa za prehrano, prevoz in druge dodatke“; prav tako pa se obe sodbi razlikujeta glede vštevanja julijske plače. Tožeča stranka sodišču druge stopnje v zvezi s tem očita, da je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje brez opravljene obravnave (v zvezi s tem uveljavlja kršitev določb 358. člena, drugega odstavka 347. člena ter 355. člena ZPP) in da je pri tem tudi ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala (v zvezi s tem uveljavlja kršitev 7. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je res (ne da bi opravilo obravnavo in zato v nasprotju s 1. točko 358. člena ZPP) spremenilo nekatere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pri tem ni šlo za odločilna dejstva, zato navedena kršitev določb ZPP na odločitev v zadevi ni mogla vplivati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se razhajanja med dejanskimi ugotovitvami sodišča druge in prve stopnje ne nanašajo na ugotovitev, da je bilo med pravdnima strankama prištetje tega zneska k osnovi za izračun odpravnine in odškodnine dogovorjeno, pač pa izključno na vprašanje, kaj prišteti znesek predstavlja po vsebini (plačilo „bonusa“ ali plačilo „regresa za prehrano, prevoz in druge dodatke“). Glede na odločilne dejanske zaključke (sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo), da je bil obračun skupnega zneska odpravnine in odškodnine med direktorico tožeče stranke, zastopnikom matičnega podjetja tožeče stranke ter toženo stranko sporazumno ugotovljen, potrjen in podpisan ter da o končnem znesku ni bilo nobenih dvomov, je to vprašanje povsem nepomembno. Odločilna je ugotovitev, na kateri temeljita tako izpodbijana sodba kot tudi sodba sodišča prve stopnje, da je bilo po pogajanjih med podpisniki Sporazuma o razveljavitvi pogodbe z dne 29. 6. 2004 (najprej glede števila plač, ki naj bi se toženi stranki izplačale iz naslova odpravnine ter odškodnine, nato pa še glede višine plače, ki bo osnova za izračun) doseženo soglasje glede višine skupnega zneska odpravnine in odškodnine v višini 138.453,18 EUR (prej 33,178.920,00 SIT). Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da o odločilnih dejstvih med ugotovitvami sodišča prve in druge stopnje ni nikakršnega nasprotja; zatrjevana kršitev pritožbenega sodišča je sicer podana, vendar pa ker ni takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz druge alineje prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP niti bila s tem tožeča stranka prizadeta v svoji ustavni pravici do pravnega sredstva, kot to neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

9. Tožeča stranka v reviziji prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po mnenju revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve jasno izhajajo razlogi za zavrnitev tako primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka, neutemeljen pa je tudi revizijski očitek pomanjkljive in površne dokazne ocene.

10. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti, zato so neutemeljeni revizijski očitki, ki problematizirajo vprašanje (ne)zadostnosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. V skladu z obstoječo sodno prakso, ki jo sprejema tudi Ustavno sodišče RS (1), iz navedene določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Po nasprotnem razlogovanju pa se sodišču v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene.

11. V predmetni zadevi iz sodbe pritožbenega sodišča jasno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi obširnimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh odločilnih dejstev korektno opravilo. Iz njih namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožeča stranka izpodbijala, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Res je sicer, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo do vsake posamezne pritožbene navedbe, s katero je tožeča stranka poskušala izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Zahteva, da bi moralo pritožbeno sodišče pojasnjevati in se opredeljevati do vsakršnih dokaznih neusklajenosti ali še več, da bi moralo v okviru dokazne ocene polemizirati celo s subjektivnimi dokaznimi ocenami pravdnih strank, je namreč tudi po prepričanju revizijskega sodišča pretirana. Dokazna ocena je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

12. Glede na navedeno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo o utemeljenosti pritožbenega očitka, da se je tožena stranka zavezala, da bo sama plačala davke in prispevke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne držijo tožbene navedbe, da naj bi se tožena stranka izrecno zavezala k plačilu davkov in prispevkov, saj glede na izpovedbo direktorice tožeče stranke tožena stranka tega ni obljubila niti se ni nič obvezala v tej smeri, pritožbeno sodišče pa je takšno dokazno oceno sprejelo. Tožeča stranka se s slednjo očitno ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je izpodbijana sodba formalno pomanjkljiva.

13. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (2). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (3). Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožeča stranka vidi v zanjo neprepričljivi dokazni oceni.

14. Neutemeljene so tudi navedbe, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju ter da so dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino zapisnikov (o izpovedbi V. L.) in listin (obračun plače tožene stranke). Ker se slednje nanašajo izključno na vprašanje, kaj prišteti znesek v višini 8,264.040,00 SIT (12 x 718.920,00 SIT) predstavlja po vsebini, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne gre za odločilna dejstva, posledično pa tudi ne za uveljavljanje kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivale na odločitev.

15. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožeče stranke za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. G., in tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo tožeče stranke zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (4). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Ker je tožena stranka navedeno kršitev uveljavljala že v pritožbi, bi ta lahko predstavljala tudi upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar le v primeru, da bi ta lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil po pogajanjih o višini odpravnine in odškodnine med pravdnimi strankami sklenjen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2004, ki sta ga na strani tožeče stranke podpisala tako zastopnik matičnega podjetja kot tudi direktorica podružnice. Glede na izpoved kot priče zaslišane direktorice tožeče stranke in upoštevaje tudi dejstvo, da je slednja zastopniku matičnega podjetja tako medsebojna usklajevanja kot tudi zapise v spornem sporazumu ves čas tekoče prevajala, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da predlagano zaslišanje zastopnika matičnega podjetja ne bi pripomoglo k razjasnitvi spornega dejanskega stanja, zato ne gre za kršitev postopka, ki je oziroma bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča. 16. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da argumentacija v izpodbijani sodbi zadeva vse tisto, kar je za odločitev ključnega pomena, in pomeni tudi ustrezen pritožbeni preizkus dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na določbo prvega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v zvezi z določbo 79. člena ZDR, na podlagi katere se splošna pravila civilnega prava uporabljajo tudi v zvezi s sklepanjem, veljavnostjo, prenehanjem in drugimi vprašanji pogodbe o zaposlitvi, pa sodišči prve in druge stopnje upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov sodišča druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je namreč tudi pravna presoja (ne)obstoja uveljavljane delne ničnosti oziroma izpodbojnosti povsem logična in utemeljena. Revizijskih očitkov v zvezi s tem, ker merijo na izpodbijanje dejanskih ugotovitev (da naj bi se tožena stranka izrecno zavezala k plačilu davkov in prispevkov), pa ni mogoče upoštevati.

17. Na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Glede na dejanske ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da je vsebina spornega sporazuma v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom ter posledično kot neutemeljen zavrnili primarni tožbeni zahtevek. V tem, da sta se pravdni stranki glede obveznosti plačila ter konkretne višine zneska odpravnine in odškodnine sporazumeli upoštevaje načelo pogodbene avtonomije (3. člen OZ) tudi revizijsko sodišče ne vidi ničesar nemoralnega, še manj pa nedopustnega.

18. Revizijsko sodišče pa se strinja tudi s presojo izpodbijane sodbe, da je neutemeljen podrejeni tožbeni zahtevek za delno razveljavitev spornega sporazuma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med podpisniki sporazuma obstajalo soglasje glede višine skupnega zneska odpravnine in odškodnine v višini 138.453,18 EUR (prej 33,178.920,00 SIT) ter da ne držijo tožbene navedbe, da naj bi se tožena stranka izrecno zavezala k plačilu davkov in prispevkov, saj glede na izpovedbo direktorice podružnice tožeče stranke tožena stranka tega ni obljubila niti se ni nič obvezala v tej smeri. Takšen zaključek je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, po svoji vsebini pa ta predstavlja dokazno oceno sodišča, katere v reviziji ni dovoljeno izpodbijati, in se tako vprašanje, ali so pri podpisu pogodbe na strani tožeče stranke obstajale napake volje, ob taki dokazni oceni niti ne more utemeljeno zastaviti. Ker torej v postopku niso bili dokazani razlogi za izpodbojnost spornega sporazuma (94. člen OZ), je sodišče utemeljeno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev spornih določil. 19. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 286/00 z dne 5. 3. 2001. Op. št. (2): Npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93. Op. št. (3): Npr. odločba II Ips 334/99. Op. št. (4): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-794/05 z dne 11. 8. 2005.